Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Turno smučanje v zadnjih letih v Sloveniji doživlja velik razcvet. Vedno več ljudi se odloča za zimski obisk gora, posnetki na spletu in na družbenih omrežjih pa burijo domišljijo tistih, ki bi radi tudi sami okusili draž spusta po celem snegu našega visokogorja. Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23.
Bloški smučarji – prvi turni smučarji?
Turno smučanje bi lahko imelo svoj začetek v času, ko so si ljudje prvič nadeli smuči zaradi lažjega gibanja po snegu in z njimi potovali po gorah. Torej, če se osredotočimo na Slovenijo, so bili naši prvi turni smučarji, če jim lahko tako rečemo, že bloški smučarji. Osnovni namen njihove dejavnosti je bilo hitro premikanje po zasneženi pokrajini, torej potovanje. Vrhunska alpinistka in gorska vodnica Tina Di Batista to dejavnost v grobem opisuje kot potovanje po hribih na smučeh. Ker je lažje, sneg se ne predira in ker se lahko na smučeh spustimo v dolino. Nekako tako to dejavnost vidi tudi Gozdni, član predvsem na Koroškem zelo dobro znane skupine turnih smučarjev, imenovane Turna rit. Njihovi podvigi so s pomočjo spleta in facebooka zakrožili širom naše države.
Turno smučanje ni alpsko smučanje
Vendar se je ta dejavnost v inačici, kakršno poznamo danes, razvila kasneje. Seveda so spuste z naših gora alpinisti opravili že prej, vendar na prirejenih alpskih smučeh. Tako je na primer prvi spust z vrha Slovenije opravil vrhunski alpinist, inštruktor in gorski reševalec Janez Brojan mlajši. Prvih tovrstnih zavojev se spominja tudi izkušeni inštruktor in alpinist Franc Pušnik – Fižola. Navadne alpske smuči so odrezali, vezi prestavili više in tako smuči priredili za potrebe nošenja na hrbtu. Potem so si tako imenovane ‘fifije’ pritrdili na gorniške čevlje in za silo smučali v dolino. Ko se je pojavila prava turnosmučarska oprema, se je z njo razvilo tudi turno smučanje, kakršnega poznamo danes. Vendar je zmotno misliti, da je podobno alpskemu smučanju. Razlika med turnim in alpskim smučanjem je velika, pove Gozdni. Predvsem se razlikujeta po tipu terena, ki se v primeru turnega smučanja ves čas spreminja – sneg je lahko pršič, lahko je cel, južen, kložast ali povsem zbit. To zahteva od smučarja tako več znanja in izkušenj kot tudi poznavanje premikanja v gorah pozimi. Razlika je tudi v tehniki smučanja in ravnotežju, ki je pri turnem smučanju drugačno kot pri alpskem. Obvladati je treba tudi tehniko hoje, pove Tina Di Batista, kar pomeni, da je za varno turno smuko treba obvladati več različnih gorniških znanj.
Vprašanje varnosti
Prav varnost je tisto, na kar je treba pri turnem smučanju še posebej misliti. In včasih niti to ni dovolj, doda Gozdni. Poleg znanja o premikanju v gorah in prepoznavanju morebitnih nevarnosti moramo imeti tudi ustrezno lavinsko opremo – lavinsko ‘žolno’, sondo ter lopato. Vse to pa nas ne more rešiti pred plazom, opozarja gorska vodnica Tina Di Batista, saj ustrezno znanje za ravnanje s to opremo prinaša zgolj večjo možnost preživetja poškodovanim zaradi plazov, ni pa zaščita pred njimi. Na turno smuko se ni varno odpraviti sam s sicer dobro opremo in znanjem alpskega smučanja, kakor to v zadnjem času počne vedno več navdušencev. Vedno mora biti smučarjev več, saj je v primeru nesreč za poškodovane veliko več možnosti, da pomoč do njih pride pravočasno.
Največ nesreč je povezanih z zdrsi in plazovi
Seveda moramo tudi sami poskrbeti za dobro fizično pripravljenost, pove zdravnica Janeta Kodrin Pušnik, tudi sama že dolga leta turna smučarka in alpinistka. Zavedanje lastnih meja, fizična pripravljenost in znanje so glavni poroki varnosti. In vendar do nesreč pri turnem smučanju prihaja in le redko se zgodi, da v turnosmučarski sezoni ne pride do kakšne s tragičnim izidom. Najbolj pogoste so poškodbe kolen, zlomi, udarci v glavo in podhladitve. Če pride do nesreče, pove, naj bo prva misel vedno klic na telefonsko številko 112. Nato pa zavarovanje mesta nesreče, oskrba poškodovanega s posebno skrbjo za ustrezno telesno toploto ter po potrebi odločitev, ali ponesrečenega lahko pustimo samega na mestu nesreče in odidemo po pomoč v dolino, če možnosti za klic na pomoč ni.
Najbolj varno se je odločiti za gorskega vodnika
Zelo na mestu je tudi izbira gorskega vodnika, doda Tina Di Batista. Tako lahko za osnove in lastno varnost najbolje poskrbimo – gorski vodniki poskrbijo za ustrezno znanje udeležencev tečajev turnega smučanja, naučijo jih pravilnega ravnanja s plazovno opremo ter ustreznega gibanja v gorskem svetu pozimi. Seveda poskrbijo tudi za optimalno izbiro terena glede na znanje udeležencev, ocenijo razmere ter poskrbijo za varnost tudi v pogledu orientacije, ki je pri turnem smučanju pogosto ključnega pomena ter lahko pomeni tanko mejo med situacijami, ki ogrožajo življenje, ter varnim smučanjem.
(Pre)drage vozovnice, želja po celovitem doživetju narave, mile zime ali moda?
Da je turno smučanje vedno bolj priljubljeno, je dejstvo. Nekaj so k temu zagotovo pripomogle tudi visoke cene vozovnic na naših smučiščih in mile zime. Vsemu temu se lahko pri turnem smučanju izognemo, saj je v visokogorju vsako leto snega vsaj za silo dovolj. Dodatno draž dajejo tudi posnetki, ki jih lahko občudujemo na spletu in na družbenih omrežjih, pa tudi vedno boljša in dostopnejša oprema je močan razlog za izbiro turnega smučanja pred alpskim. Številni za turno smuko uporabljajo tudi nekoč aktivna smučišča, ki so danes pri nas žal prepuščena zobu časa – turni smučarji redno obiskujejo na primer Kanin, Koblo in druga smučišča, kjer naprave ne obratujejo. Nekateri se odločijo tudi za smučanje na urejenih smučiščih, vzpon pa opravijo kar po robu smučarskih prog. Tega je vedno več tudi v sosednji Avstriji. Prav zaradi mode je treba biti pri zbiranju informacij, preden se odločimo za kraj in čas turnega smučanja, posebej previden, opozori Franc Pušnik – Fižola. Na spletu namreč lahko najdemo celo vrsto pogosto si povsem nasprotujočih informacij, ki neizkušene smučarje kaj hitro zavedejo in jih lahko spravijo v neprijeten položaj ali celo nevarnost.
Turna smuka je predvsem celovito doživetje narave
Kljub vsemu se lahko nevarnostim v večini primerov izognemo – z dobro presojo, upoštevanjem zakonitosti gibanja v gorah, s strokovnim spremstvom in poznavanjem lastnih meja. Tisto, kar tovrstna dejavnost prinese, je predvsem doživetje, ki ga le stežka primerjamo z drugimi dejavnostmi v gorah pozimi, poudarijo vsi sogovorniki. Poleg tega lahko v tem vsak najde nekaj čisto svojega, to pa je tudi smisel slehernega človeškega početja, povezanega z naravo in lastnimi željami ter seveda mejami.
Vse fotografije in video: Turna rit
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Turno smučanje v zadnjih letih v Sloveniji doživlja velik razcvet. Vedno več ljudi se odloča za zimski obisk gora, posnetki na spletu in na družbenih omrežjih pa burijo domišljijo tistih, ki bi radi tudi sami okusili draž spusta po celem snegu našega visokogorja. Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23.
Bloški smučarji – prvi turni smučarji?
Turno smučanje bi lahko imelo svoj začetek v času, ko so si ljudje prvič nadeli smuči zaradi lažjega gibanja po snegu in z njimi potovali po gorah. Torej, če se osredotočimo na Slovenijo, so bili naši prvi turni smučarji, če jim lahko tako rečemo, že bloški smučarji. Osnovni namen njihove dejavnosti je bilo hitro premikanje po zasneženi pokrajini, torej potovanje. Vrhunska alpinistka in gorska vodnica Tina Di Batista to dejavnost v grobem opisuje kot potovanje po hribih na smučeh. Ker je lažje, sneg se ne predira in ker se lahko na smučeh spustimo v dolino. Nekako tako to dejavnost vidi tudi Gozdni, član predvsem na Koroškem zelo dobro znane skupine turnih smučarjev, imenovane Turna rit. Njihovi podvigi so s pomočjo spleta in facebooka zakrožili širom naše države.
Turno smučanje ni alpsko smučanje
Vendar se je ta dejavnost v inačici, kakršno poznamo danes, razvila kasneje. Seveda so spuste z naših gora alpinisti opravili že prej, vendar na prirejenih alpskih smučeh. Tako je na primer prvi spust z vrha Slovenije opravil vrhunski alpinist, inštruktor in gorski reševalec Janez Brojan mlajši. Prvih tovrstnih zavojev se spominja tudi izkušeni inštruktor in alpinist Franc Pušnik – Fižola. Navadne alpske smuči so odrezali, vezi prestavili više in tako smuči priredili za potrebe nošenja na hrbtu. Potem so si tako imenovane ‘fifije’ pritrdili na gorniške čevlje in za silo smučali v dolino. Ko se je pojavila prava turnosmučarska oprema, se je z njo razvilo tudi turno smučanje, kakršnega poznamo danes. Vendar je zmotno misliti, da je podobno alpskemu smučanju. Razlika med turnim in alpskim smučanjem je velika, pove Gozdni. Predvsem se razlikujeta po tipu terena, ki se v primeru turnega smučanja ves čas spreminja – sneg je lahko pršič, lahko je cel, južen, kložast ali povsem zbit. To zahteva od smučarja tako več znanja in izkušenj kot tudi poznavanje premikanja v gorah pozimi. Razlika je tudi v tehniki smučanja in ravnotežju, ki je pri turnem smučanju drugačno kot pri alpskem. Obvladati je treba tudi tehniko hoje, pove Tina Di Batista, kar pomeni, da je za varno turno smuko treba obvladati več različnih gorniških znanj.
Vprašanje varnosti
Prav varnost je tisto, na kar je treba pri turnem smučanju še posebej misliti. In včasih niti to ni dovolj, doda Gozdni. Poleg znanja o premikanju v gorah in prepoznavanju morebitnih nevarnosti moramo imeti tudi ustrezno lavinsko opremo – lavinsko ‘žolno’, sondo ter lopato. Vse to pa nas ne more rešiti pred plazom, opozarja gorska vodnica Tina Di Batista, saj ustrezno znanje za ravnanje s to opremo prinaša zgolj večjo možnost preživetja poškodovanim zaradi plazov, ni pa zaščita pred njimi. Na turno smuko se ni varno odpraviti sam s sicer dobro opremo in znanjem alpskega smučanja, kakor to v zadnjem času počne vedno več navdušencev. Vedno mora biti smučarjev več, saj je v primeru nesreč za poškodovane veliko več možnosti, da pomoč do njih pride pravočasno.
Največ nesreč je povezanih z zdrsi in plazovi
Seveda moramo tudi sami poskrbeti za dobro fizično pripravljenost, pove zdravnica Janeta Kodrin Pušnik, tudi sama že dolga leta turna smučarka in alpinistka. Zavedanje lastnih meja, fizična pripravljenost in znanje so glavni poroki varnosti. In vendar do nesreč pri turnem smučanju prihaja in le redko se zgodi, da v turnosmučarski sezoni ne pride do kakšne s tragičnim izidom. Najbolj pogoste so poškodbe kolen, zlomi, udarci v glavo in podhladitve. Če pride do nesreče, pove, naj bo prva misel vedno klic na telefonsko številko 112. Nato pa zavarovanje mesta nesreče, oskrba poškodovanega s posebno skrbjo za ustrezno telesno toploto ter po potrebi odločitev, ali ponesrečenega lahko pustimo samega na mestu nesreče in odidemo po pomoč v dolino, če možnosti za klic na pomoč ni.
Najbolj varno se je odločiti za gorskega vodnika
Zelo na mestu je tudi izbira gorskega vodnika, doda Tina Di Batista. Tako lahko za osnove in lastno varnost najbolje poskrbimo – gorski vodniki poskrbijo za ustrezno znanje udeležencev tečajev turnega smučanja, naučijo jih pravilnega ravnanja s plazovno opremo ter ustreznega gibanja v gorskem svetu pozimi. Seveda poskrbijo tudi za optimalno izbiro terena glede na znanje udeležencev, ocenijo razmere ter poskrbijo za varnost tudi v pogledu orientacije, ki je pri turnem smučanju pogosto ključnega pomena ter lahko pomeni tanko mejo med situacijami, ki ogrožajo življenje, ter varnim smučanjem.
(Pre)drage vozovnice, želja po celovitem doživetju narave, mile zime ali moda?
Da je turno smučanje vedno bolj priljubljeno, je dejstvo. Nekaj so k temu zagotovo pripomogle tudi visoke cene vozovnic na naših smučiščih in mile zime. Vsemu temu se lahko pri turnem smučanju izognemo, saj je v visokogorju vsako leto snega vsaj za silo dovolj. Dodatno draž dajejo tudi posnetki, ki jih lahko občudujemo na spletu in na družbenih omrežjih, pa tudi vedno boljša in dostopnejša oprema je močan razlog za izbiro turnega smučanja pred alpskim. Številni za turno smuko uporabljajo tudi nekoč aktivna smučišča, ki so danes pri nas žal prepuščena zobu časa – turni smučarji redno obiskujejo na primer Kanin, Koblo in druga smučišča, kjer naprave ne obratujejo. Nekateri se odločijo tudi za smučanje na urejenih smučiščih, vzpon pa opravijo kar po robu smučarskih prog. Tega je vedno več tudi v sosednji Avstriji. Prav zaradi mode je treba biti pri zbiranju informacij, preden se odločimo za kraj in čas turnega smučanja, posebej previden, opozori Franc Pušnik – Fižola. Na spletu namreč lahko najdemo celo vrsto pogosto si povsem nasprotujočih informacij, ki neizkušene smučarje kaj hitro zavedejo in jih lahko spravijo v neprijeten položaj ali celo nevarnost.
Turna smuka je predvsem celovito doživetje narave
Kljub vsemu se lahko nevarnostim v večini primerov izognemo – z dobro presojo, upoštevanjem zakonitosti gibanja v gorah, s strokovnim spremstvom in poznavanjem lastnih meja. Tisto, kar tovrstna dejavnost prinese, je predvsem doživetje, ki ga le stežka primerjamo z drugimi dejavnostmi v gorah pozimi, poudarijo vsi sogovorniki. Poleg tega lahko v tem vsak najde nekaj čisto svojega, to pa je tudi smisel slehernega človeškega početja, povezanega z naravo in lastnimi željami ter seveda mejami.
Vse fotografije in video: Turna rit
Slovenski muzeji skrbijo za najrazličnejše oblike dediščine, med njimi je tudi tista nesnovna, ki jo imajo na skrbi v glavnem kustusi z etnološko ali s kulturnoantropološko izobrazbo. Manj pa je praks, ko se muzeji s svojo dejavnostjo odpravijo zunaj matične hiše. »Na teren,« kot se reče. Velenjskemu muzeju želje za delovanje zunaj matične hiše, ki je na čudovitem gradu nad samim mestom, ne manjka. Ena izmed muzejskih enot je tudi pred dobrima dvema desetletjema muzejski dejavnosti namenjena Grilova domačija. Nekdanja viničarija se je ohranila kot lep primer šaleškega samooskrbnega gospodarstva in po tem, ko jo je v upravljanje dobil Muzej Velenje, postala tudi oder za prikaz najrazličnejših starožitnosti, ki so nekoč živele v dolini. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži obiskal svatbo na Grilovi domačiji.
Oglarska dediščina je še vedno vidna po vsej Sloveniji, od Škofjeloškega hribovja do Pohorja in Trnovskega gozda. V Nedeljski reportaži pa se bomo odpravili v Oglarsko deželo na Dole pri Litiji. Tam smo na Oglarski domačiji Brinovec od blizu spoznali tradicionalni postopek pridobivanja oglja s kuhanjem lesa v kopi. Domačija je od leta 2012 vpisana v register žive kulturne dediščine kot prenašalec znanj. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.
Kras predstavlja 25 odstotkov površja Slovenije, v njem pa je raziskanih okoli 15 tisoč jam. Ena izmed njih je tudi 300 metrov dolga jama, brez navdihujočih kapnikov, brez človeške ribice, kanjona reke ali še česa drugega, po čem slovijo nekatere druge slovenske kraške jame. A Račiška pečina se je kljub temu znašla na seznamu Drugih 100 krajev geološke dediščine, ki ga pripravlja Mednarodna zveza geoloških znanosti. Zakaj je jama v občini Ilirska Bistrica, ki je služila za skladišče italijanski, nato pa jugoslovanski vojski, tako posebna? Kaj so v njej odkrili geologi, da je arheološki in naravni spomenik ter ni odprta za obiskovalce? Izdajmo le eno stvar: kosti že dolgo izumrlega jamskega medveda. Za več pa vas vabimo, da prisluhnete Nedeljski reportaži, ki jo je pripravila Špela Šebenik.
Kdaj ste zadnjič začinili svoj sprehod z ogledom razstave? Jesen v ljubljanskem Tivoliju je kot nalašč za to. Topli in sončni septembrski dnevi, ki se morda že iztekajo, ali deževni in turobni oktobrski, ki šele prihajajo, ne ponujajo samo počasnega umirjanja narave, temveč še zadnjo priložnost za ogled vrhunske razstave. V tokratni Nedeljski reportaži vas namreč popeljemo skozi retrospektivo najboljše slovenske grafičarke Adriane Maraž. Razstava je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Obiskal jo je Miha Žorž.
Nenavadna imena slovenskih krajev že od nekdaj privlačijo medije. A vse »Griže,« »Pekli« in kar je podobnih nenavadnih imen, se lahko skrijejo pred »Šestdobami!« Težko zamisljivo in težko izgovorljivo ime kraja domuje na prisojnih pobočjih framskega Pohorja. Tako kraj kot ime samo sta v svoji preteklosti videla premnoge spremembe. Nekatere na boljše, mnogo pa je bilo tudi manj prijetnih časov. In kljub temu, da sta tako zaselek kot narava tam okoli magično lepa, sta vsaj osamljena, če že ne pozabljena. Trenutek v življenju Šestdob je v reportažni zapis ujel Marko Radmilovič.
Pogosto slišimo, da je slovenska obala s svojimi 46 kilometri le delček obsežne Jadranske obale, vendar vseeno najdemo na njej izjemno pestro naravno in kulturno dediščino. Med zelo zanimive in najbrž malo manj znane posebnosti lahko zagotovo štejemo tudi žveplene termalne izvire na območju Izole. Gre tako za izvire pod morsko gladino, kot tudi za izvire na kopnem. Morfološke oblike z izviri pod morsko gladino imenujemo po njihovem odkritelju, geografu Jožetu Žumru ‒ Žumrove kotanje. Omenjeni je podmorske izvire odkril poleti 2002, nato je to območje raziskoval skupaj z društvom Potapljači Luke Koper in že takrat so na morskem dnu pri Izoli odkrili 9 kotanj z izviri termalne žveplene vode. Tem raziskavam so sledile še druge in število izvirov se je povečalo, raziskovanje pa še zdaleč ni končano. Več o tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor Milan Trobič.
Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.
Mesecu juliju bi lahko nadeli ime »praznik sivke«. Če sem prištejemo še nekaj dni konec junija in začetek avgusta sicer tudi ne bo nič narobe – od vrste sivke in vremenskih pogojev je namreč odvisen čas njene žetve. Konec julija se je tako Darja Pograjc odpravila v Divačo, v nasad sivke na robu Krasa, in nastala je Nedeljska reportaža, ki vabi na sprehod med vijoličaste grmičke, obogatene z čmrljim brenčanjem, pa tudi v prostor parne destilacije in polic, obloženih z dišečimi mili, hidrolati, olji ter drugimi izdelki iz sivke.
V pasjem poletju vsako živo bitje išče osvežitev. In ni hujšega, ko je gostinski lokal, to varno zavetje pred sončnimi žarki, ali zaprt, ali prepoln, ali pa kako drugače kontaminiran. Vsak izmed nas je kdaj že pomislil, kako lepo bi bilo imeti napravo, ki bi ves čas, ne glede na čas v dnevu ali dan v tednu, ponudila primerno postreženo pijačo. Brezoblični stroji to naredijo z konzervami sode, a da bi si kdo umislil avtomatizirano strežnico piva ali vina, do pred nedavnim še ni bilo mogoče. Nato se je začelo, najprej v Žalcu, danes pa se zdi, da pohoda najrazličnejših fontan ne more nihče več ustaviti. V drobovje pivske in vinskih fontan v Žalcu, Merezigah, Vodolah in Šmarjeti je pogledal Marko Radmilovič.
Kulturno društvo Josipa Jurčiča Muljava letos praznuje 180. obletnico Jurčičevega rojstva in 100-letnico uprizarjanja Jurčičevih literarnih del v izvedbi muljavskih amaterskih igralcev. Letos mineva tudi 160 let od izdaje zgodovinske povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar. Zato so za letošnjo uprizoritev izbrali prav to Jurčičevo delo. Dramatizacijo je pripravil Danijel Zupančič, ki je delo tudi režiral. Aprila letos pa je bilo letno gledališče na Muljavi vpisano tudi v register nesnovne kulturne dediščine. Kako so se pripravljali igralci, kakšno scensko postavitev so izdelali domači mojstri, kako so izbrali blago in sešili kostume za igralce ter kako negujejo pristno muljavsko govorico – vse to so v zaodrju ustvarjalci povedali novinarki Petri Medved, ki si je predstavo Jurij Kozjak, slovenski janičar tudi ogledala.
Ormoške lagune: nenavadno ime, ki pa ima nadvse zanimivo ozadje. Gre namreč za opuščene industrijske bazene za odlaganje odpadnih voda iz nekdanje ormoške tovarne sladkorja. Že ko je ta tovarna delovala, so se na teh vodnih površinah zadrževale ptice. To so seveda opazili tudi v Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije DOPPS in prepoznali pomen tega območja tako za stalno naseljene ptice kot za selivke. Tako so že v osemdesetih letih 20. stoletja s skupnimi močmi zaposlenih v tovarni, med katerimi so spoznali ljudi z veliko naravovarstveno zavestjo, in prostovoljcev DOPPS z različnimi ukrepi, kot so gnezditveni splavi, prilagojen vodni režim in pozna košnja nasipov, ustvarili pravo žarišče ornitološke pestrosti v Sloveniji in pomembno jedro območij Natura 2000. Ormoške lagune bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Slovenske gore letno obišče več kot milijon in pol ljudi in verjetno se veliki večini med njimi zdi samoumevno, da bodo na svoj cilj prišli po lepo urejeni in varni planinski poti. A vzdrževanje in urejanje planinskih poti, ki ju opravljajo markacisti Planinske zveze Slovenije, ni enostavno. Še posebej kadar gre za zahtevne in zelo zahtevne poti v visokogorju, ki pogosto prečijo tudi steno gore. Markacisti svojega dela ne opravljajo le v visokogorju, ampak tudi po vseh nižje ležečih planinskih poteh. V Nedeljski reportaži se odpravljamo v sotesko Predoselj pri Kamniški Bistrici, kjer bomo spoznali delo markacistov Planinske zveze Slovenije. Izvedeli bomo tudi, kako se pravilno nariše Kanfelčevo markacijo, ki je zagotovo eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov slovenskega planinstva. In še zanimivost, oče rdeče-bele markacije Alojz Knafelc se je rodil na današnji dan leta 1859. Nedeljsko reportažo je pripravil Aleš Ogrin.
Že pred nekaj desetletij se je zbiranje starih predmetov na Slovenskem spremenilo v manijo. Če izpustimo filatelijo, se je pred desetletji zbiralo značke, prtičke ali kaj podobnega. Od takrat pa so zbiranje, zbirateljstvo in zbiratelji prerastli v nacionalni fenomen, ki mu ni videti konca. Zbirke so tako različne, kot je pač različna naša civilizacija. Zbiratelji pa imajo ogromen problem, saj te zasebne zbirke največkrat ostanejo v garažah, kleteh, na podstrešjih, da ne govorimo o tem, kako brezsramno romajo na deponije, ko se zbirateljeva življenjska usoda dopolni. Zato je toliko bolj zanimivo obiskati zasebne zbirke, ki jim je uspelo najti svoj prostor pod soncem. Že pred leti so z zasebnimi zbirkami začeli predvsem v Posočju zbiratelji predmetov iz velike vojne, danes pa se predstavljene zasebne zbirke najdejo tudi drugje po državi. Tri izmed njih je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Kako prenesti sodobno umetnost v vaško okolje? Kako domačine navdušiti za sodobne umetniške prakse? Kaj lahko umetnost prinese v lokalno okolje in kako se okolje odziva? Je lahko umetnost identifikacijska točka neke skupnosti? Projekt Hiša na Hribu, ki ga je s sodelavkami in sodelavci zagnala Zvonka Simčič pred desetimi leti, odgovarja prav na ta vprašanja. Miha Žorž je obiskal eno od prireditev, ki nastajajo v okviru Hiše na hribu. V Dolu pri Ljubljani se je udeležil ustvarjalne delavnice skupnostnega prta. Več pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Marsikdo bo prvič slišal, da je srednjeveška Evropa, ki je za čistost telesa, vsaj javno, skrbela precej slabše kot za čistost pobožne duše, poznala javna kopališča, kjer je bilo mogoče odvreči oblačila, se malo pomasirati in okopati. Ta družabnost umivanja in sproščanja se menda ponekod ni menila za spol, tako da si lahko le predstavljamo, kako se je takratna duhovno - moralna policija zgražala nad vodnimi sproščanji v skupnih ali ločenih prostorih za odrasle. Na drugi strani pa že od zgodnjih dni na pragu srednjega veka, poznamo prepričanja o trpljenju telesa zaradi čutnega nagona, hudo sovraštvo do človeškega telesa, sramotenje minljive mesene telesnosti, podvržene človeški šibkosti; velikokrat je v nasprotju z duhovnim telesom, ki ga šele čaka vstajenje ... Več v Nedeljski reportaži iz Narodnega muzeja Slovenije, kjer so v okviru različnih razstav prikazane upodobitve telesa od srednjega veka do danes …
Jadransko morje je sicer veliko bolj varno kot nekatera druga morja ali oceani, v katerih živijo tudi človeku smrtno nevarne živali. Po odkritju zelo strupene ribe v Jadranskem morju pa se je zastavilo vprašanje, katere strupene živali živijo pri nas? Naše morje je sicer zelo plitvo, a zanimivo in biotsko pestro. Katere živali ga naseljujejo, katere med njimi so strupene in zakaj je veliko vrst ogroženih? Odgovore nam daje tokratna Nedeljska reportaža.
Dolenjska prestolnica Novo mesto je imela v prazgodovini izjemno pomembno vlogo, predvsem v starejši železni dobi, saj jo imenujejo tudi mesto situl. V tem obdobju so namreč nastale bronaste okrašene situle. In kot so zapisali v Dolenjskem muzeju, so situle »bronaste posode za shranjevanje in serviranje pijač. Izdelane so iz tanke, sijoče kovine in okrašene z mitskimi in herojskimi prizori. Bogata in živo pisana situlska pripoved dopolnjuje naše vedenje o življenju socialno močno razslojene prazgodovinske družbe, saj v tem obdobju še niso poznali pisave. Vrhnji sloj, elita te dobe, so bili imenitni posamezniki, ki so združevali v svojih rokah politično, vojaško, gospodarsko, duhovno in socialno moč. Bogato okrašene bronaste situle so uporabljali kot prestižno namizno in protokolarno posodje. Iz njih so gostom na praznovanjih stregli dragocena opojna vina.« Konec navedka. Glede na to, da četrtina vseh najdenih situl na Slovenskem prihaja iz Novega mesta, ni čudno, da tam vsako leto pripravijo praznik situl. In o tem prazniku bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nadvse privlačna razstava Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov od 1850. do 1950. Razstava ponuja skoraj 400 predmetov iz tekstilne zbirke Mestnega muzeja in obiskovalkam ter obiskovalcem omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščank in meščanov ter njihovega oblačilnega videza, pa tudi spoznavanje s podobami mojstrskih delavnic. Razstavo si je za tokratno Nedeljsko reportažo ogledal Miha Žorž.
Zaplešimo med gozdovi in vrhovi, raziskujmo poti, vrtimo se s kompasom in se podajmo na noro dogodivščino planinske orientacije v čarobni Sloveniji, je ob predstavitvi planinskih orientacijskih tekmovanj zapisano na spletni strani Planinskega društva Vitanje. Z društvom se bomo v Nedeljski reportaži odpravili v svet orientacije in organizacije tekmovanj v teh posebnih znanjih.
Kako bi odgovorili, če bi vas kdo vprašal, ali poznate Muzej baroka v Šmarju pri Jelšah? Mogoče ste ga že obiskali, morda ste prebrali časopisni članek ali si ogledali kakšen drug medijski zapis o tem zanimivem kraju, lahko pa, da zanj slišite prvič. V Šmarju pri Jelšah imajo poleg drugih zanimivosti tudi znano romarsko cerkev, posvečeno zavetniku proti kugi sv. Roku, in do te cerkve vodi zelo opazna kalvarijska pot s kapelami, v katerih sta predstavljena trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Med zadnjo celovito obnovo kalvarije v začetku leta 2000 se je pojavilo vprašanje, kam naj po obnovi za stalno postavijo 45 restavriranih lesenih kipov iz kapel. V sodelovanju z župnijo Šmarje pri Jelšah je lokalna skupnost z evropskimi sredstvi rekonstruirala staro župnijsko gospodarsko poslopje in ga spremenila v muzej. Obiskovalci so si ga lahko prvič ogledali avgusta 2015, dokončno pa so ga uredili in slovesno odprli junija 2016. Na obisk muzeja vas vabimo v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov