Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Astronomsko geofizikalni observatorij na Golovcu je leta 2009 slavil 50-letnico obstoja. Ustanovili so ga na pobudo prof. dr. Frana Dominka, kot prvi univerzitetni observatorij z nalogo, da postavi temelje za razvoj slovenske profesionalne astronomije.
Pobudniki in sodelavci observatorija so nato uredili prvo slovensko astronomsko knjižnico, razvili merske metode klasične astronomije, natančno določili geografsko lego observatorija, vzpostavili službo točnega časa in začeli izdajati astronomske efemeride. Poleg raziskovalnega in izobraževalnega dela pa ob menjavi letnih časov, na observatoriju pripravljajo brezplačne dneve odprtih vrat za organizirane skupine in posameznike.
Pobudnik ustanovitve Astronomsko geofizikalni observatorij Golovec je bil, kot rečeno, prof. dr. Fran Dominko, ki je študiral v Bologni in nato delal v Beogradu.
Ko se je vrnil v Ljubljano, so najprej na Golovcu obnovili nekdanje vojaške objekte in nato dogradili kupolo.
Izgradnja Astronomsko-geofizikalnega observatorija na Golovcu je potekala v letih 1954-1959.
Leta 1958 je bil to kar zahteven tehnološki podvig, ki so ga opravili z odliko, saj je kupola še danes v odličnem stanju.
Prvo opremo pa so dobili kot del vojnih reparacij po II. svetovni vojni.
Večino astronomskih inštrumentov je dobil observatorij iz Astronomskega observatorija v Beogradu. Medvojna Jugoslavija je dobila te inštrumente od Nemčije, kot del vojnih reparacij, ki jih je morala Nemčija plačati zaveznikom po 1.svetovni vojni. Danes so ti instrumenti v Tehniškem muzeju Bistra.
Leta 1959 so nato po odprtju observatorija pod vodstvom prof. Dominka začeli astronomska opazovanja, pridobili so tudi prve seizmološke instrumente. Kasneje je seizmološki oddelek, ki ga je vodil prof. dr. Vlado Ribarič, pripadal Agenciji za okolje. Astronomski del observatorija pa ostaja pedagoška ustanova Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Tam številni rodovi študentov astronomije, fizike in matematike opravljajo opazovalne projekte in diplomske naloge. Na vprašanje ali študenti po končanem študiju dobijo zaposlitve, pa so mi povedali, da so znanja, ki jih pridobijo v času študija zelo dobrodošla v različnih panogah. Tako je recimo eden od njihovih študentov, ki je opravljal analize spektrov zvezd, to znanje s pridom uporabil pri delu, ki ga opravlja za eno naših večjih farmacevtskih družb. Tam namesto spektrov zvezd, to uporablja za analizo zdravil in drugih učinkovin.
Spodnjo fotografijo so posneli študenti 1.letnika pri astronomskih opazovanjih, to je Kopica M13, posneta 22.5.2014 iz Golovca, teleskop SkyWatcher 254/200 CCD kamera SBIG ST-8300M.
Observatorij nenehno posodablja opremo in metode opazovalne astronomije. Leta 2004 je tako na njem začel delovati sodoben 70-centimetrski teleskop Vega, ki je plod domačega znanja in tehnologije.
Prof. dr. Tomaž Zwitter o prvih nalogah observatorija pove, da so določili naprej položaj, točen čas, sledila so opazovanja sonca, s prihodom dr. Andreja Čadeža so se usmerili v astrofiziko.
V četrtek, 6. decembra 2012, je prof. dr. Andrej Čadež, dolgoletni vodja Skupine za astronomijo, prejel naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani na predlog Fakultete za matematiko in fiziko.V sklopu Tedna univerze je pomembna življenjska priznanja podelil rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Pejovnik, na slovesnosti pa sta spregovorila slavnostni govornik prof. maestro Nanut ter prof. dr. Lukić, ki se je zahvalila v imenu novih zaslužnih profesorjev.
V 80 letih prejšnjega stoletja so uvedli polavtomatske računalniško vodene teleskope, 2004 so zagnali teleskop Vega-plod domačega znanja.
Pomemben del delovanja observatorija je vezan tudi na mednarodno sodelovanje. Tako v okviru Evropske vesoljske agencije sledijo določenim posebnim objektom, ki jih odkriva satelit Gaia.
Velika večina njihovega strokovnega dela pa poteka v tujini, saj astronomija ni samo neka slovenska, ampak je močno razvejana mednarodna znanstvena veda.
Zelo so aktivni v mednarodnih projektih, že 20 let sodelujejo z Italijani , po letu 2000 so vključeni preko Evropske vesoljske agencije in delujejo v navezavi s satelitom Gaia. Sodelujejo z Veliko Britanijo, sodelujejo v projektu RAVE, v Avstraliji skupaj z Nemci ekskluzivno merijo kemično sestavo zvezd, in tako dalje.
Ob menjavi letnih časov pripravijo v AGO- Astronomsko geofizikalnem observatoriju Golovec, dneve odprtih vrat. To pomeni, da obiskovalcem pokažejo opremo, ki jo imajo, teleskope, in če vreme dopušča, lahko obiskovalci opazujejo tudi nebesna telesa, planete, Luno in zvezdne kopice.
Dopoldne jih obiskujejo otroci iz vrtcev, vodene šolske skupine, učenci in dijaki. Prikažejo jim delovanje observatorija, zvečer pa so ogledi namenjeni posameznikom in tudi manjšim skupinam, pove vodja enote observatorija diplomirani inženir fizike Bojan Dintinjana. Osnovna naloga observatorija pa je izobraževanje študentov. Ti opravljajo različne vaje, meritve in opazovanja.
Vsakdanje delo v observatoriju pa je vezano na redno dnevno vzdrževanje opreme, dopolnjujejo programsko opremo, pripravljajo nočna opazovanja, ki jih imajo vsaj 2 krat tedensko, če vreme to dopušča. Ljubljanska kotlina pa žal tega ne omogoča prav "pogosto".
Najbolj jih pritegne prvi pogled skozi teleskop, ko možnosti dopuščajo postavijo dva manjša teleskopa na vrt observatorija in ljudje opazujejo Luno, planete, meglice, zvezdne kopice in drugo.
Orionova meglico so posneli na AGO s teleskopom Vega dne 6.12.2013. Posneli so jo v LRGB tehniki. Z vsakim filtrom so naredili 32 posnetkov. Pri samem snemanju so uporabili metodo dithering, posnetke so med seboj naključno malo zamikali. Tako se zabrišejo in povprečijo morebitne kozmetične napake in nepravilnosti na detektorju. Pri obdelavi so najprej naredili na vseh slikah match zvezd z katalogom GSC in nato izračunali koordinatno merilo posnetka. S tako dobljenimi koordinatami so slike poravnali in nato sešteli. Skupni osvetlitveni časi dobljenih posnetkov LRGB so 400s,400s,480s,960s.
Obiskovalci observatorija zelo radi opazujejo Luno.
Človeško domišljijo že od nekdaj burijo neznani leteči predmeti- NLP ali tudi leteči krožniki, kot jih popularno imenujemo.
Jih je naš sogovornik kdaj videl, ko je opazoval nebo? Pravi, da jih ni opazil, dogajanja na nebu pa vseskozi spremljajo pa s posebno "vsenebno kamero".
Ta posebna kamera beleži dogajanje na celotnem nebu, tako opazijo prelete letal, satelitov, padce meteorjev in drugo. Vse to nato dokumentirajo in ponovno preverijo, da odkrijejo za kakšen dogodek je šlo.
Naslednji dan odprtih vrat bo 21.6. 2016. Dopoldanski ogledi bodo namenjeni šolskim skupinam in vrtcem, ponoči pa so vabljeni starejši obiskovalci, oziroma vsi, ki jih astronomija zanima. Dopoldne lahko sprejmejo do 130 otrok, na vsake pol ure, zvečer pa obiskovalci dobijo brezplačne vstopnice na internetu, ogled traja eno uro, sprejmejo pa 160 obiskovalcev.
Na Astronomsko geofizikalnem observatoriju imajo tudi bogato knjižnico, ki je edina te vrste v Sloveniji.
Nekoč je bila celo največja na območju nekdanje skupne države in tudi širše, pove vodja te enote je prof. Herman Mikuž. Astronomska knjižnice je tudi edina tovrstna v Sloveniji, ima preko 4.000 monografij, in enako število različnih revij, vse gradivo sproti dopolnjujejo, vpisani so v sistem Cobiss in si lahko gradivo izposodi vsakdo.
Knjižnico je ustanovil prof. dr. Fran Dominko, ki je tudi sam kupoval gradivo po antikvariatih. V zbirki imajo različne karte tudi take iz 17. stoletja, veliko revij iz 19. stoletja, med znanimi knjigami pa je recimo –Znanstvena terminologija, Matej Cigale, 1880.
Pri opazovanju astronomskih pojavov je velik problem svetlobno onesnaževanje. Ta problem se je začel s tehnološkim razvojem, v ZDA že nekje v 60 -letih prejšnjega stoletja, pri nas pa nekje v 70 predvsem pa v 80 letih. Vse skupaj pa je postalo zelo kritično okrog leta 1990, pove prof. Herman Mikuž. Zunanja razsvetljava je bila velik problem v začetku 90. let, zato so astronomi sprožili pobudo za omejevanje osvetljevanja nočnega neba, 10 let je trajalo da je država sprejela posebno uredbo edino v svetu, ki to omejuje, do konca letošnjega leta bodo tako vse neprimerne nočen svetilke zamenjali. Problem je še vedno, da se nočna razsvetljava širi tudi v nenaseljenih področjih, kjer moti ne samo opazovanje neba ampak tudi živali.
Seveda pa je tudi na področju astronomije, predvsem pri ozaveščanju javnosti, o astronomskih pojavih, tehnološka revolucija naredila svoje. Številni se najbrž se spomnimo, kako smo kot šolarji obiskali planetarije.
Prof. dr. Tomaž Zwitter meni, da je pomembna osebna izkušnja, ki si jo vsakdo pridobi iz opazovanje neba v živo. Teleskopi so sedaj poceni, dosegljivi, in ljubitelji so pomembna pomoč profesionalnim astronomom. Glede planetarijev pa doda, da so tisti, ki so delovali nekoč povsem zastareli, ali pa celo ne delujejo več. Zavedati bi se morali, da je naša država nekaj posebnega, je izjemna, saj je ponoči naše okolje še relativno temno in lahko nemoteno opazujemo nebesne pojave, poleg tega se lahko brez skrbi gibljemo ponoči v gozdovih in drugod, kar ne velja v ZDA in drugih razvitih državah.
Če ste zvedavi in bi radi pogledali tudi v globine vesolja, potem se le odpravite kdaj na nočni ali dnevni obisk Astronomskega geofizikalnega observatorija na Golovcu v Ljubljani. Astronomi bodo veseli vašega obiska.
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Astronomsko geofizikalni observatorij na Golovcu je leta 2009 slavil 50-letnico obstoja. Ustanovili so ga na pobudo prof. dr. Frana Dominka, kot prvi univerzitetni observatorij z nalogo, da postavi temelje za razvoj slovenske profesionalne astronomije.
Pobudniki in sodelavci observatorija so nato uredili prvo slovensko astronomsko knjižnico, razvili merske metode klasične astronomije, natančno določili geografsko lego observatorija, vzpostavili službo točnega časa in začeli izdajati astronomske efemeride. Poleg raziskovalnega in izobraževalnega dela pa ob menjavi letnih časov, na observatoriju pripravljajo brezplačne dneve odprtih vrat za organizirane skupine in posameznike.
Pobudnik ustanovitve Astronomsko geofizikalni observatorij Golovec je bil, kot rečeno, prof. dr. Fran Dominko, ki je študiral v Bologni in nato delal v Beogradu.
Ko se je vrnil v Ljubljano, so najprej na Golovcu obnovili nekdanje vojaške objekte in nato dogradili kupolo.
Izgradnja Astronomsko-geofizikalnega observatorija na Golovcu je potekala v letih 1954-1959.
Leta 1958 je bil to kar zahteven tehnološki podvig, ki so ga opravili z odliko, saj je kupola še danes v odličnem stanju.
Prvo opremo pa so dobili kot del vojnih reparacij po II. svetovni vojni.
Večino astronomskih inštrumentov je dobil observatorij iz Astronomskega observatorija v Beogradu. Medvojna Jugoslavija je dobila te inštrumente od Nemčije, kot del vojnih reparacij, ki jih je morala Nemčija plačati zaveznikom po 1.svetovni vojni. Danes so ti instrumenti v Tehniškem muzeju Bistra.
Leta 1959 so nato po odprtju observatorija pod vodstvom prof. Dominka začeli astronomska opazovanja, pridobili so tudi prve seizmološke instrumente. Kasneje je seizmološki oddelek, ki ga je vodil prof. dr. Vlado Ribarič, pripadal Agenciji za okolje. Astronomski del observatorija pa ostaja pedagoška ustanova Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Tam številni rodovi študentov astronomije, fizike in matematike opravljajo opazovalne projekte in diplomske naloge. Na vprašanje ali študenti po končanem študiju dobijo zaposlitve, pa so mi povedali, da so znanja, ki jih pridobijo v času študija zelo dobrodošla v različnih panogah. Tako je recimo eden od njihovih študentov, ki je opravljal analize spektrov zvezd, to znanje s pridom uporabil pri delu, ki ga opravlja za eno naših večjih farmacevtskih družb. Tam namesto spektrov zvezd, to uporablja za analizo zdravil in drugih učinkovin.
Spodnjo fotografijo so posneli študenti 1.letnika pri astronomskih opazovanjih, to je Kopica M13, posneta 22.5.2014 iz Golovca, teleskop SkyWatcher 254/200 CCD kamera SBIG ST-8300M.
Observatorij nenehno posodablja opremo in metode opazovalne astronomije. Leta 2004 je tako na njem začel delovati sodoben 70-centimetrski teleskop Vega, ki je plod domačega znanja in tehnologije.
Prof. dr. Tomaž Zwitter o prvih nalogah observatorija pove, da so določili naprej položaj, točen čas, sledila so opazovanja sonca, s prihodom dr. Andreja Čadeža so se usmerili v astrofiziko.
V četrtek, 6. decembra 2012, je prof. dr. Andrej Čadež, dolgoletni vodja Skupine za astronomijo, prejel naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani na predlog Fakultete za matematiko in fiziko.V sklopu Tedna univerze je pomembna življenjska priznanja podelil rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Pejovnik, na slovesnosti pa sta spregovorila slavnostni govornik prof. maestro Nanut ter prof. dr. Lukić, ki se je zahvalila v imenu novih zaslužnih profesorjev.
V 80 letih prejšnjega stoletja so uvedli polavtomatske računalniško vodene teleskope, 2004 so zagnali teleskop Vega-plod domačega znanja.
Pomemben del delovanja observatorija je vezan tudi na mednarodno sodelovanje. Tako v okviru Evropske vesoljske agencije sledijo določenim posebnim objektom, ki jih odkriva satelit Gaia.
Velika večina njihovega strokovnega dela pa poteka v tujini, saj astronomija ni samo neka slovenska, ampak je močno razvejana mednarodna znanstvena veda.
Zelo so aktivni v mednarodnih projektih, že 20 let sodelujejo z Italijani , po letu 2000 so vključeni preko Evropske vesoljske agencije in delujejo v navezavi s satelitom Gaia. Sodelujejo z Veliko Britanijo, sodelujejo v projektu RAVE, v Avstraliji skupaj z Nemci ekskluzivno merijo kemično sestavo zvezd, in tako dalje.
Ob menjavi letnih časov pripravijo v AGO- Astronomsko geofizikalnem observatoriju Golovec, dneve odprtih vrat. To pomeni, da obiskovalcem pokažejo opremo, ki jo imajo, teleskope, in če vreme dopušča, lahko obiskovalci opazujejo tudi nebesna telesa, planete, Luno in zvezdne kopice.
Dopoldne jih obiskujejo otroci iz vrtcev, vodene šolske skupine, učenci in dijaki. Prikažejo jim delovanje observatorija, zvečer pa so ogledi namenjeni posameznikom in tudi manjšim skupinam, pove vodja enote observatorija diplomirani inženir fizike Bojan Dintinjana. Osnovna naloga observatorija pa je izobraževanje študentov. Ti opravljajo različne vaje, meritve in opazovanja.
Vsakdanje delo v observatoriju pa je vezano na redno dnevno vzdrževanje opreme, dopolnjujejo programsko opremo, pripravljajo nočna opazovanja, ki jih imajo vsaj 2 krat tedensko, če vreme to dopušča. Ljubljanska kotlina pa žal tega ne omogoča prav "pogosto".
Najbolj jih pritegne prvi pogled skozi teleskop, ko možnosti dopuščajo postavijo dva manjša teleskopa na vrt observatorija in ljudje opazujejo Luno, planete, meglice, zvezdne kopice in drugo.
Orionova meglico so posneli na AGO s teleskopom Vega dne 6.12.2013. Posneli so jo v LRGB tehniki. Z vsakim filtrom so naredili 32 posnetkov. Pri samem snemanju so uporabili metodo dithering, posnetke so med seboj naključno malo zamikali. Tako se zabrišejo in povprečijo morebitne kozmetične napake in nepravilnosti na detektorju. Pri obdelavi so najprej naredili na vseh slikah match zvezd z katalogom GSC in nato izračunali koordinatno merilo posnetka. S tako dobljenimi koordinatami so slike poravnali in nato sešteli. Skupni osvetlitveni časi dobljenih posnetkov LRGB so 400s,400s,480s,960s.
Obiskovalci observatorija zelo radi opazujejo Luno.
Človeško domišljijo že od nekdaj burijo neznani leteči predmeti- NLP ali tudi leteči krožniki, kot jih popularno imenujemo.
Jih je naš sogovornik kdaj videl, ko je opazoval nebo? Pravi, da jih ni opazil, dogajanja na nebu pa vseskozi spremljajo pa s posebno "vsenebno kamero".
Ta posebna kamera beleži dogajanje na celotnem nebu, tako opazijo prelete letal, satelitov, padce meteorjev in drugo. Vse to nato dokumentirajo in ponovno preverijo, da odkrijejo za kakšen dogodek je šlo.
Naslednji dan odprtih vrat bo 21.6. 2016. Dopoldanski ogledi bodo namenjeni šolskim skupinam in vrtcem, ponoči pa so vabljeni starejši obiskovalci, oziroma vsi, ki jih astronomija zanima. Dopoldne lahko sprejmejo do 130 otrok, na vsake pol ure, zvečer pa obiskovalci dobijo brezplačne vstopnice na internetu, ogled traja eno uro, sprejmejo pa 160 obiskovalcev.
Na Astronomsko geofizikalnem observatoriju imajo tudi bogato knjižnico, ki je edina te vrste v Sloveniji.
Nekoč je bila celo največja na območju nekdanje skupne države in tudi širše, pove vodja te enote je prof. Herman Mikuž. Astronomska knjižnice je tudi edina tovrstna v Sloveniji, ima preko 4.000 monografij, in enako število različnih revij, vse gradivo sproti dopolnjujejo, vpisani so v sistem Cobiss in si lahko gradivo izposodi vsakdo.
Knjižnico je ustanovil prof. dr. Fran Dominko, ki je tudi sam kupoval gradivo po antikvariatih. V zbirki imajo različne karte tudi take iz 17. stoletja, veliko revij iz 19. stoletja, med znanimi knjigami pa je recimo –Znanstvena terminologija, Matej Cigale, 1880.
Pri opazovanju astronomskih pojavov je velik problem svetlobno onesnaževanje. Ta problem se je začel s tehnološkim razvojem, v ZDA že nekje v 60 -letih prejšnjega stoletja, pri nas pa nekje v 70 predvsem pa v 80 letih. Vse skupaj pa je postalo zelo kritično okrog leta 1990, pove prof. Herman Mikuž. Zunanja razsvetljava je bila velik problem v začetku 90. let, zato so astronomi sprožili pobudo za omejevanje osvetljevanja nočnega neba, 10 let je trajalo da je država sprejela posebno uredbo edino v svetu, ki to omejuje, do konca letošnjega leta bodo tako vse neprimerne nočen svetilke zamenjali. Problem je še vedno, da se nočna razsvetljava širi tudi v nenaseljenih področjih, kjer moti ne samo opazovanje neba ampak tudi živali.
Seveda pa je tudi na področju astronomije, predvsem pri ozaveščanju javnosti, o astronomskih pojavih, tehnološka revolucija naredila svoje. Številni se najbrž se spomnimo, kako smo kot šolarji obiskali planetarije.
Prof. dr. Tomaž Zwitter meni, da je pomembna osebna izkušnja, ki si jo vsakdo pridobi iz opazovanje neba v živo. Teleskopi so sedaj poceni, dosegljivi, in ljubitelji so pomembna pomoč profesionalnim astronomom. Glede planetarijev pa doda, da so tisti, ki so delovali nekoč povsem zastareli, ali pa celo ne delujejo več. Zavedati bi se morali, da je naša država nekaj posebnega, je izjemna, saj je ponoči naše okolje še relativno temno in lahko nemoteno opazujemo nebesne pojave, poleg tega se lahko brez skrbi gibljemo ponoči v gozdovih in drugod, kar ne velja v ZDA in drugih razvitih državah.
Če ste zvedavi in bi radi pogledali tudi v globine vesolja, potem se le odpravite kdaj na nočni ali dnevni obisk Astronomskega geofizikalnega observatorija na Golovcu v Ljubljani. Astronomi bodo veseli vašega obiska.
V pasjem poletju vsako živo bitje išče osvežitev. In ni hujšega, ko je gostinski lokal, to varno zavetje pred sončnimi žarki, ali zaprt, ali prepoln, ali pa kako drugače kontaminiran. Vsak izmed nas je kdaj že pomislil, kako lepo bi bilo imeti napravo, ki bi ves čas, ne glede na čas v dnevu ali dan v tednu, ponudila primerno postreženo pijačo. Brezoblični stroji to naredijo z konzervami sode, a da bi si kdo umislil avtomatizirano strežnico piva ali vina, do pred nedavnim še ni bilo mogoče. Nato se je začelo, najprej v Žalcu, danes pa se zdi, da pohoda najrazličnejših fontan ne more nihče več ustaviti. V drobovje pivske in vinskih fontan v Žalcu, Merezigah, Vodolah in Šmarjeti je pogledal Marko Radmilovič.
Kulturno društvo Josipa Jurčiča Muljava letos praznuje 180. obletnico Jurčičevega rojstva in 100-letnico uprizarjanja Jurčičevih literarnih del v izvedbi muljavskih amaterskih igralcev. Letos mineva tudi 160 let od izdaje zgodovinske povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar. Zato so za letošnjo uprizoritev izbrali prav to Jurčičevo delo. Dramatizacijo je pripravil Danijel Zupančič, ki je delo tudi režiral. Aprila letos pa je bilo letno gledališče na Muljavi vpisano tudi v register nesnovne kulturne dediščine. Kako so se pripravljali igralci, kakšno scensko postavitev so izdelali domači mojstri, kako so izbrali blago in sešili kostume za igralce ter kako negujejo pristno muljavsko govorico – vse to so v zaodrju ustvarjalci povedali novinarki Petri Medved, ki si je predstavo Jurij Kozjak, slovenski janičar tudi ogledala.
Ormoške lagune: nenavadno ime, ki pa ima nadvse zanimivo ozadje. Gre namreč za opuščene industrijske bazene za odlaganje odpadnih voda iz nekdanje ormoške tovarne sladkorja. Že ko je ta tovarna delovala, so se na teh vodnih površinah zadrževale ptice. To so seveda opazili tudi v Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije DOPPS in prepoznali pomen tega območja tako za stalno naseljene ptice kot za selivke. Tako so že v osemdesetih letih 20. stoletja s skupnimi močmi zaposlenih v tovarni, med katerimi so spoznali ljudi z veliko naravovarstveno zavestjo, in prostovoljcev DOPPS z različnimi ukrepi, kot so gnezditveni splavi, prilagojen vodni režim in pozna košnja nasipov, ustvarili pravo žarišče ornitološke pestrosti v Sloveniji in pomembno jedro območij Natura 2000. Ormoške lagune bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Slovenske gore letno obišče več kot milijon in pol ljudi in verjetno se veliki večini med njimi zdi samoumevno, da bodo na svoj cilj prišli po lepo urejeni in varni planinski poti. A vzdrževanje in urejanje planinskih poti, ki ju opravljajo markacisti Planinske zveze Slovenije, ni enostavno. Še posebej kadar gre za zahtevne in zelo zahtevne poti v visokogorju, ki pogosto prečijo tudi steno gore. Markacisti svojega dela ne opravljajo le v visokogorju, ampak tudi po vseh nižje ležečih planinskih poteh. V Nedeljski reportaži se odpravljamo v sotesko Predoselj pri Kamniški Bistrici, kjer bomo spoznali delo markacistov Planinske zveze Slovenije. Izvedeli bomo tudi, kako se pravilno nariše Kanfelčevo markacijo, ki je zagotovo eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov slovenskega planinstva. In še zanimivost, oče rdeče-bele markacije Alojz Knafelc se je rodil na današnji dan leta 1859. Nedeljsko reportažo je pripravil Aleš Ogrin.
Že pred nekaj desetletij se je zbiranje starih predmetov na Slovenskem spremenilo v manijo. Če izpustimo filatelijo, se je pred desetletji zbiralo značke, prtičke ali kaj podobnega. Od takrat pa so zbiranje, zbirateljstvo in zbiratelji prerastli v nacionalni fenomen, ki mu ni videti konca. Zbirke so tako različne, kot je pač različna naša civilizacija. Zbiratelji pa imajo ogromen problem, saj te zasebne zbirke največkrat ostanejo v garažah, kleteh, na podstrešjih, da ne govorimo o tem, kako brezsramno romajo na deponije, ko se zbirateljeva življenjska usoda dopolni. Zato je toliko bolj zanimivo obiskati zasebne zbirke, ki jim je uspelo najti svoj prostor pod soncem. Že pred leti so z zasebnimi zbirkami začeli predvsem v Posočju zbiratelji predmetov iz velike vojne, danes pa se predstavljene zasebne zbirke najdejo tudi drugje po državi. Tri izmed njih je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Kako prenesti sodobno umetnost v vaško okolje? Kako domačine navdušiti za sodobne umetniške prakse? Kaj lahko umetnost prinese v lokalno okolje in kako se okolje odziva? Je lahko umetnost identifikacijska točka neke skupnosti? Projekt Hiša na Hribu, ki ga je s sodelavkami in sodelavci zagnala Zvonka Simčič pred desetimi leti, odgovarja prav na ta vprašanja. Miha Žorž je obiskal eno od prireditev, ki nastajajo v okviru Hiše na hribu. V Dolu pri Ljubljani se je udeležil ustvarjalne delavnice skupnostnega prta. Več pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Marsikdo bo prvič slišal, da je srednjeveška Evropa, ki je za čistost telesa, vsaj javno, skrbela precej slabše kot za čistost pobožne duše, poznala javna kopališča, kjer je bilo mogoče odvreči oblačila, se malo pomasirati in okopati. Ta družabnost umivanja in sproščanja se menda ponekod ni menila za spol, tako da si lahko le predstavljamo, kako se je takratna duhovno - moralna policija zgražala nad vodnimi sproščanji v skupnih ali ločenih prostorih za odrasle. Na drugi strani pa že od zgodnjih dni na pragu srednjega veka, poznamo prepričanja o trpljenju telesa zaradi čutnega nagona, hudo sovraštvo do človeškega telesa, sramotenje minljive mesene telesnosti, podvržene človeški šibkosti; velikokrat je v nasprotju z duhovnim telesom, ki ga šele čaka vstajenje ... Več v Nedeljski reportaži iz Narodnega muzeja Slovenije, kjer so v okviru različnih razstav prikazane upodobitve telesa od srednjega veka do danes …
Jadransko morje je sicer veliko bolj varno kot nekatera druga morja ali oceani, v katerih živijo tudi človeku smrtno nevarne živali. Po odkritju zelo strupene ribe v Jadranskem morju pa se je zastavilo vprašanje, katere strupene živali živijo pri nas? Naše morje je sicer zelo plitvo, a zanimivo in biotsko pestro. Katere živali ga naseljujejo, katere med njimi so strupene in zakaj je veliko vrst ogroženih? Odgovore nam daje tokratna Nedeljska reportaža.
Dolenjska prestolnica Novo mesto je imela v prazgodovini izjemno pomembno vlogo, predvsem v starejši železni dobi, saj jo imenujejo tudi mesto situl. V tem obdobju so namreč nastale bronaste okrašene situle. In kot so zapisali v Dolenjskem muzeju, so situle »bronaste posode za shranjevanje in serviranje pijač. Izdelane so iz tanke, sijoče kovine in okrašene z mitskimi in herojskimi prizori. Bogata in živo pisana situlska pripoved dopolnjuje naše vedenje o življenju socialno močno razslojene prazgodovinske družbe, saj v tem obdobju še niso poznali pisave. Vrhnji sloj, elita te dobe, so bili imenitni posamezniki, ki so združevali v svojih rokah politično, vojaško, gospodarsko, duhovno in socialno moč. Bogato okrašene bronaste situle so uporabljali kot prestižno namizno in protokolarno posodje. Iz njih so gostom na praznovanjih stregli dragocena opojna vina.« Konec navedka. Glede na to, da četrtina vseh najdenih situl na Slovenskem prihaja iz Novega mesta, ni čudno, da tam vsako leto pripravijo praznik situl. In o tem prazniku bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nadvse privlačna razstava Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov od 1850. do 1950. Razstava ponuja skoraj 400 predmetov iz tekstilne zbirke Mestnega muzeja in obiskovalkam ter obiskovalcem omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščank in meščanov ter njihovega oblačilnega videza, pa tudi spoznavanje s podobami mojstrskih delavnic. Razstavo si je za tokratno Nedeljsko reportažo ogledal Miha Žorž.
Zaplešimo med gozdovi in vrhovi, raziskujmo poti, vrtimo se s kompasom in se podajmo na noro dogodivščino planinske orientacije v čarobni Sloveniji, je ob predstavitvi planinskih orientacijskih tekmovanj zapisano na spletni strani Planinskega društva Vitanje. Z društvom se bomo v Nedeljski reportaži odpravili v svet orientacije in organizacije tekmovanj v teh posebnih znanjih.
Kako bi odgovorili, če bi vas kdo vprašal, ali poznate Muzej baroka v Šmarju pri Jelšah? Mogoče ste ga že obiskali, morda ste prebrali časopisni članek ali si ogledali kakšen drug medijski zapis o tem zanimivem kraju, lahko pa, da zanj slišite prvič. V Šmarju pri Jelšah imajo poleg drugih zanimivosti tudi znano romarsko cerkev, posvečeno zavetniku proti kugi sv. Roku, in do te cerkve vodi zelo opazna kalvarijska pot s kapelami, v katerih sta predstavljena trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Med zadnjo celovito obnovo kalvarije v začetku leta 2000 se je pojavilo vprašanje, kam naj po obnovi za stalno postavijo 45 restavriranih lesenih kipov iz kapel. V sodelovanju z župnijo Šmarje pri Jelšah je lokalna skupnost z evropskimi sredstvi rekonstruirala staro župnijsko gospodarsko poslopje in ga spremenila v muzej. Obiskovalci so si ga lahko prvič ogledali avgusta 2015, dokončno pa so ga uredili in slovesno odprli junija 2016. Na obisk muzeja vas vabimo v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Kljub temu da Slovenci obožujemo svojo domovino in njene pokrajine, so kotički, ki - na srečo – ostajajo neodkriti. Eden takšnih kotičkov, kotov, ali kar pokrajin, so gozdovi, grmovje, mrtvice, travniki in ostale prepreke, ki obdajajo reko Muro. Prepreke seveda samo za tistega, ki se nameni prevoziti breg Mure s kolesom. Na avstrijski strani Mure, ko je ta mejna reka, poteka kolesarska pot, imenovana »R2«. Naši severni sosedje so jo zgradili pred leti, začne pa se v srcu Visokih Tur in konča, ko reka zapusti Avstrijo. Našemu dokumentaristu Marku Radmiloviču pa je prišla pod pedala drugačna ideja … Kaj če bi prevozil Muro po slovenski strani, kjer ni udobja asfalta in kažipotov, kjer se steze in stezice in poti navezujejo na breg brez pravega reda in logike? Kako mu je to uspelo, izveste tokratni Nedeljski reportaži.
Če le imajo srečo, da jih pred plenilci in drugimi nevarnostmi opazijo in pravočasno zaščitijo čuteči ljudje, pelje njihova pot v eno izmed zavetišč za prostoživeče živali. V tokratni Nedeljski reportaži bomo stopili v osrednji center za nastanitev, oskrbo in zdravljenje zaščitenih prostoživečih živali na Muti, ki ga vodi veterinarski strokovnjak dr. Zlatko Golob. Četudi oskrbijo od 500 do 1000 živali na leto in je njihova oskrba zakonsko predpisana, so letos ostali brez sredstev za delovanje. Pa vendar nobena pomoči potrebna žival ni ostala brez oskrbe. Tudi velika uharica, ki so jo našli ob enem izmed celjskih trgovskih središč, ne. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
»Četudi nisem glasbeno nadarjen, naravo še posebej dobro slišim, v vseh tonih in odtenkih, v neprestani glasbi, ki jo ustvarjajo šumi gozda, šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, pa tudi piš viharja ali drobljenje snežink v globokem snegu. Dejansko tudi tišina zveni,« o svojih poteh, ki jih je opisal v knjigi Hodim, torej grem, pravi Marjan Bradeško. V Nedeljski reportaži bomo odmaknjene poti, ki jih v knjigi sicer predstavlja 32 zgodb, spoznavali v Polhograjskem hribovju. Avtor oddaje je Aleš Ogrin.
Kdo je pred poldrugim stoletjem rojeni duhovnik in pisatelj, čigar ime danes nosita knjižnici v Slovenj Gradcu in Ormožu? Zakaj se je do današnjih dni zapisal v zavest rojakov in številnih bralcev, ki jih je očaral tako kot leta 1900 Franca Saleškega Finžgarja? V tokratni Nedeljski reportaži se bomo napotili od Meškovih rojstnih Ključarovcev v Slovenskih goricah do Sel na Koroškem in skušali izvedeti, kdo je pravzaprav bil in zakaj so tudi 60 let po smrti odtisi Meškovih sledi med nami še vedno živi in topli … Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
V poplavi digitalne zabave, ki je mnogokrat zgolj kratkočasni šum, vsaj v medijih ne smemo pozabiti na klasično umetnost. Na umetnost, ki še vedno prisega na trodimenzionalno, na pristna človeška čustva in ne nazadnje, ki še vedno časti in slavi umetnika. Ena teh umetnosti je lutkovna umetnost, ki se je skoraj v nespremenjeni obliki ohranila iz pradavnine. Lutke skozi čas niso zgubile niti delčka svoje privlačnosti, še več; zdi se, da so v boljši formi kot kadarkoli. Ne le umetnost kot taka, ne le obisk lutkovnih gledališč - lutkarstvo s seboj prinaša tudi mnoge spremljevalne dejavnosti, ki lutko vraščajo v, pa ne le otrokov, vsakdan. Ena teh spremljevalnih dejavnosti so lutkovni muzeji in tistega v Mariboru je v Nedeljski reportaži obiskal Marko Radmilovič.
Že od sredine februarja se letos v Sloveniji odvija množična selitev dvoživk, ki v iskanju vodnih površin za odlaganje mresta prečijo ceste. Prav zato v tem času potekajo tudi številne akcije prostovoljcev. Na portalu Pomagajmo žabicam lahko vidimo, kje vse v Sloveniji ljudje rešujejo žabe in druge dvoživke pred tem, da bi jih med prečkanjem cest povozil avto. Ene od teh akcij se je v Ljubljani udeležila tudi Špela Šebenik in nastala je Nedeljska reportaža.
Povezanost Posavskega muzeja v Brežicah z elementom vode je vidna že v imenu, saj gre za muzej ob Savi v Posavju. Zelo posebna povezanost pa se kaže tudi v freskni poslikavi v viteški dvorani brežiškega gradu, ki je pravi biser baročnega stenskega slikarstva. Na banjastem prehodu stene v strop si sledijo prizori iz grško-rimske mitologije iz zelo znanih Ovidovih metamorfoz, ki hkrati ponazarjajo štiri elemente. Tu poleg elementa zraka, ognja, zemlje najdemo tudi element vode- ki je prikazan s Pozejdonom in ženo Amfitrito, enookim Polifemom, Piramom in Tisbo in ugrabljeno Evropo na biku. Seveda pa je voda zastopana tudi v stalnih zbirkah muzeja, kjer spoznamo odnos do vode, delo ob in v vodi, nevarnosti, zabavo in še marsikaj. Tako tudi ne preseneča, da so ob zanimivi razstavi z naslovom Ženske nosijo svet, dodali tudi svoj interaktivni prispevek Ženske nosijo vodo. Vse to prepletanje brežiškega muzeja in vode bomo odkrivali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj je to »mofeta«? Čeprav smo našo po površini sicer skromno, po raznovrstnosti pa neverjetno deželo prečesali po dolgem in počez, se še vedno najdejo bolj ali manj neznana čudesa, ki letijo ali obstajajo ali, bolje rečeno, brbotajo. Sploh v predelih Slovenije, ki medijsko niso tako zelo izpostavljeni zaradi preprostega dejstva, da so po kilometrih preveč oddaljeni od velepomembne prestolnice. Takšna pokrajina so Slovenske Gorice. Ob znani in priznani vinorodnosti pa to gričevje na vzhodu skriva tudi kakšno bolj neverjetno posebnost, ki jo znanost uvršča med geološka čudesa. Marko Radmilovič se je v Nedeljski reportaži izgubljal v gozdovih nad dolino reke Ščavnice.
Neveljaven email naslov