Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Boris Hajdinjak je zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor in odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta
Geograf, zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva.
Boris Hajdinjak je dober poznavalec srednjega veka. Ob 500. obletnici kmečkega upora, ki je bil leta 1515, je javnosti o puntu povedal veliko zanimivosti in novih dejstev. Upor je bil sicer neuspešen, a Boris Hajdinjak pravi: "Kot sicer velja v življenju, je bolje poskusiti, čeprav ne uspeš, kot pa, da samo jamraš in se smiliš samemu sebi." Ta upor je po Hajdinjakovem mnenju preveč zapostavljen, saj je eden izmed pomembnih rojstnih trenutkov slovenskega naroda.
"Če želimo nekaj doseči, se je treba povezati, biti aktiven, a ne le za šankom in v spletnih forumih."
Sinagoga Maribor je edina javna ustanova pri nas, ki se ukvarja z judovsko preteklostjo v Sloveniji. Center ima prostore v srednjeveški sinagogi, v kateri je sredi 15. stoletja deloval zelo pomemben mož, rabin Israel Isserlein ben Petachia, v bližini sinagoge so našli judovski zaklad (sto zlatnikov), tam je tudi nekaj judovskih nagrobnikov ... Hajdinjak je še pojasnil, da ni tako zelo narobe, če rečemo Žid, čeprav naj bi uporabljali besedo Jud. Konec koncev je center judovske kulturne dediščine, ki ga vodi, na Židovski 4. ''Dobro bi bilo, če bi slovenistična stroka prisluhnila tudi drugim strokam,'' je polemiko o Židih in Judih, ki je potekala pred leti, komentiral Hajdinjak.
"Kar se je zgodilo v Auschwitzu in podobnih krajih, je bilo dno človečnosti, kaj takega se ne sme nikoli več zgoditi!"
Tako poudarja Boris Hajdinjak, ki je raziskovalec in izjemen poznavalec holokavsta. Še posebej poučna, tudi za današnji čas, je njegova misel: "Največje skupine ljudi ne predstavljajo nemočne žrtve, pa tudi ne poslušni morilci, največja skupina so bili nemi opazovalci." Hajdinjak želi žrtvam nacizma vrniti imena in obraze, saj je prepričan, da si to zaslužijo in da tako ohranjamo spomin nanje, pri čemer so zelo pomembne zgodbe posameznikov. Ali lahko čas izbriše ločnico med žrtvami in zločinci? "Ne, mislim, da nikoli. Zločin je vedno zločin," odgovarja Hajdinjak, ki težko razume, da lahko nekdo ob vseh dokazih in pričevanjih, ki jih imamo, zanika holokavst.
Judje, ki so se po vojni vrnili iz tovarn smrti, so preživljali težke čase. V njihovih hišah so živeli tujci, razlastninili so jih, nekatere so celo obsodili kot kolaborante. Zato raziskovalce in zgodovinarje čaka še veliko dela, še vedno je nerešeno tudi vprašanje vračanja judovskega premoženja. "Tem ljudem je treba vrniti dobro ime," pravi Hajdinjak, ko opisuje usode nekaterih Judov pri nas. Boris Hajdinjak, ki dobro ve, kaj je nacizem, pa svari pred uporabo (zlorabo) izrazov fašizem ali nacizem.
"Nekomu, s katerim se politično ne strinjaš, ne moreš reči fašist, to je žalitev za žrtve fašizma."
"V izraelsko-palestinskih odnosih je bolj malo prostora za optimizem," je povedal Boris Hajdinjak. "Zakaj se stvari ne rešujejo, je zelo zapleteno vprašanje," priznava. "Edina rešitev so pogajanja, sklepanje kompromisov. Če nečesa ne moreš doseči po ravni poti, moraš iti po zaviti, takšno je življenje," zaključuje svoj komentar Hajdinjak, ki je prepričan, da bodo enkrat tudi Izraelci in Palestinci morali najti pomiritev.
Hajdinjak je dolga leta dijakinje in dijake učil zgodovino in geografijo, najdlje je bil profesor na Prvi gimnaziji Maribor.
"Ker imam neskončno rad oba predmeta, zgodovino in geografijo, sem skušal na vse mogoče načine to dijakom tudi prikazati. Ko se po vseh teh letih srečujem s svojimi učenci, ki so zdaj odrasli ljudje, dobivam pozitivne informacije, zato verjamem, da sem bil na pravi poti."
Boris Hajdinjak je zelo dejaven, piše, predava, raziskuje, organizira dogodke, razstave … "Moj hobi je služba. In obratno. Ne vidim prave razlike med prostim časom in tem, kar delam v službi. To bi delal ves čas … Zato se zahvaljujem družini za veliko podporo, posebej ženi, ki marsikaj prevzame, kar bi morda lahko naredil jaz."
862 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Boris Hajdinjak je zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor in odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta
Geograf, zgodovinar, direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva.
Boris Hajdinjak je dober poznavalec srednjega veka. Ob 500. obletnici kmečkega upora, ki je bil leta 1515, je javnosti o puntu povedal veliko zanimivosti in novih dejstev. Upor je bil sicer neuspešen, a Boris Hajdinjak pravi: "Kot sicer velja v življenju, je bolje poskusiti, čeprav ne uspeš, kot pa, da samo jamraš in se smiliš samemu sebi." Ta upor je po Hajdinjakovem mnenju preveč zapostavljen, saj je eden izmed pomembnih rojstnih trenutkov slovenskega naroda.
"Če želimo nekaj doseči, se je treba povezati, biti aktiven, a ne le za šankom in v spletnih forumih."
Sinagoga Maribor je edina javna ustanova pri nas, ki se ukvarja z judovsko preteklostjo v Sloveniji. Center ima prostore v srednjeveški sinagogi, v kateri je sredi 15. stoletja deloval zelo pomemben mož, rabin Israel Isserlein ben Petachia, v bližini sinagoge so našli judovski zaklad (sto zlatnikov), tam je tudi nekaj judovskih nagrobnikov ... Hajdinjak je še pojasnil, da ni tako zelo narobe, če rečemo Žid, čeprav naj bi uporabljali besedo Jud. Konec koncev je center judovske kulturne dediščine, ki ga vodi, na Židovski 4. ''Dobro bi bilo, če bi slovenistična stroka prisluhnila tudi drugim strokam,'' je polemiko o Židih in Judih, ki je potekala pred leti, komentiral Hajdinjak.
"Kar se je zgodilo v Auschwitzu in podobnih krajih, je bilo dno človečnosti, kaj takega se ne sme nikoli več zgoditi!"
Tako poudarja Boris Hajdinjak, ki je raziskovalec in izjemen poznavalec holokavsta. Še posebej poučna, tudi za današnji čas, je njegova misel: "Največje skupine ljudi ne predstavljajo nemočne žrtve, pa tudi ne poslušni morilci, največja skupina so bili nemi opazovalci." Hajdinjak želi žrtvam nacizma vrniti imena in obraze, saj je prepričan, da si to zaslužijo in da tako ohranjamo spomin nanje, pri čemer so zelo pomembne zgodbe posameznikov. Ali lahko čas izbriše ločnico med žrtvami in zločinci? "Ne, mislim, da nikoli. Zločin je vedno zločin," odgovarja Hajdinjak, ki težko razume, da lahko nekdo ob vseh dokazih in pričevanjih, ki jih imamo, zanika holokavst.
Judje, ki so se po vojni vrnili iz tovarn smrti, so preživljali težke čase. V njihovih hišah so živeli tujci, razlastninili so jih, nekatere so celo obsodili kot kolaborante. Zato raziskovalce in zgodovinarje čaka še veliko dela, še vedno je nerešeno tudi vprašanje vračanja judovskega premoženja. "Tem ljudem je treba vrniti dobro ime," pravi Hajdinjak, ko opisuje usode nekaterih Judov pri nas. Boris Hajdinjak, ki dobro ve, kaj je nacizem, pa svari pred uporabo (zlorabo) izrazov fašizem ali nacizem.
"Nekomu, s katerim se politično ne strinjaš, ne moreš reči fašist, to je žalitev za žrtve fašizma."
"V izraelsko-palestinskih odnosih je bolj malo prostora za optimizem," je povedal Boris Hajdinjak. "Zakaj se stvari ne rešujejo, je zelo zapleteno vprašanje," priznava. "Edina rešitev so pogajanja, sklepanje kompromisov. Če nečesa ne moreš doseči po ravni poti, moraš iti po zaviti, takšno je življenje," zaključuje svoj komentar Hajdinjak, ki je prepričan, da bodo enkrat tudi Izraelci in Palestinci morali najti pomiritev.
Hajdinjak je dolga leta dijakinje in dijake učil zgodovino in geografijo, najdlje je bil profesor na Prvi gimnaziji Maribor.
"Ker imam neskončno rad oba predmeta, zgodovino in geografijo, sem skušal na vse mogoče načine to dijakom tudi prikazati. Ko se po vseh teh letih srečujem s svojimi učenci, ki so zdaj odrasli ljudje, dobivam pozitivne informacije, zato verjamem, da sem bil na pravi poti."
Boris Hajdinjak je zelo dejaven, piše, predava, raziskuje, organizira dogodke, razstave … "Moj hobi je služba. In obratno. Ne vidim prave razlike med prostim časom in tem, kar delam v službi. To bi delal ves čas … Zato se zahvaljujem družini za veliko podporo, posebej ženi, ki marsikaj prevzame, kar bi morda lahko naredil jaz."
Rok, Jure, Luka in Martin Jezeršek so solastniki družinskega podjetja, navdušeni jadralci in kolesarji ter ljubitelji dobre hrane. Ponosni so, da so razvili posel, ki sta jim ga predala starša in še bolj, da kljub zahtevnemu delu najdejo čas za druženje in da so kot bratje zelo povezani. Redko se v medijih pojavljajo vsi skupaj, Anja Hlača Ferjančič pa jih je ujela v Parizu.
Tik pred prvo obletnico zgodovinske naravne katastrofe, ki je lani v začetku avgusta opustošila velik del Slovenije, je nedeljska gostja Romana Lesjak, županja občine Črna na Koroškem. Spregovori o tem, kako poteka sanacija in obnova? Zakaj so od tehnične pisarne na terenu pričakovali več? Kako razume politiko? Jo kdaj, potem ko je na čelu občine že četrti mandat, prevzame tudi moč? Kako gredo skupaj nogomet, karate in poezija? Se boji prihodnosti in podnebnih sprememb? Jo je strah naslednjih mesecev? In zakaj še ne misli odnehati?
Nedeljski gost je Robert Lešnik, vodja zunanjega oblikovanja vozil prestižne avtomobilske znamke Mercedes-Benz. Pri nemškem avtomobilskem gigantu je sodeloval pri oblikovanju mnogih pomembnih, tudi kultnih avtomobilov. Z oblikovanjem avtomobilov se je želel ukvarjati že v mladosti, zato se je odpravil na študij v Nemčijo. Kot oblikovalec avtomobilov vedno razmišlja o naslednji generaciji vozil. Zdaj vozi električne avtomobile, ki lahko zvenijo kot vesoljske ladje. Verjame, da imajo avtomobili lepo prihodnost, ki pa naj bi bila v veliki meri električna.
Mohamed Jodeh je v prvi vrsti podjetnik. Že vse življenje se ukvarja s prodajo, uvozom in izvozom. Na nekaterih področjih je bil pionir in tako med prvimi začel z uvozom konzol za igranje videoiger ter kasneje toplotnih črpalk. Sicer pa je Mohamed Jodeh uglajen gospod, ki mirno pripoveduje svojo zgodbo ter predvsem skuša razložiti dojemanje položaja Palestincev. Rodil se je v Gazi. Tam preživel otroštvo, kot mladenič je prišel v Jugoslavijo, kjer se je šolal, zaljubil in ostal. Živel na Hrvaškem, ustalil se v Sloveniji. Večji del njegove ožje družine pa je še vedno v Gazi. Kljub temu, da jim je Mohamed Jodeh vedno na vsak način pomagal, jim zdaj ne more več, saj je to praktično nemogoče. Nedeljski gost Mohamed Jodeh odkrito spregovori o razmerah v Gazi, zakaj se zgodovina ponavlja, zakaj je “nikoli več” samo farsa in zakaj na območju, kjer živijo Palestinci, miru še dolgo ne bo.
Čeprav že dolgo živi na Danskem, je Zlatko Burić - Kićo prvi hrvaški igralec, ki je pred dvema letoma prejel nagrado za najboljšega evropskega igralca za vlogo v filmu Rubena Östlunda Trikotnik žalosti. Odraščal je v Osijeku, v času, ko so vsi poslušali punk in v kinematografih gledali filme z Jean-Paulom Belmondojem.
Branko Šturbej, prvak ljubljanske Drame, je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Je eden najvidnejših in najbolj vsestranskih igralcev v slovenskem gledališču. Njegov umetniški opus obsega več kot sto različnih gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog. Največ, devetnajst, jih je ustvaril s poljskim režiserjem Januszem Kico, najbolj ustvarjalno obdobje pa je bilo sedemletno sodelovanje v mariborskem teatru z režiserjem Tomažem Pandurjem.
Na dan prve "slovenske" tekme evropskega prvenstva v Nemčiji bomo gostili nekdanjega televizijskega komentatorja in športnega novinarja, ki je bil dolgo časa sinonim za spremljanje nogometa. Pa ne samo nogometa, čeprav je bil v mladosti tudi sam dokaj uspešen nogometaš. V 46 letih dela na Televiziji Slovenija je naštel kar 2335 prenosov, v času olimpijskih iger v Sarajevu je bil urednik športnega programa, oglašal se je s 6 poletnih olimpijskih iger. Bil je tudi vodja televizijske programske enote, svetovalec direktorja in vodja službe za trženje TV-programov.
Ddr. Hans Zollner, jezuit, psiholog in psihoterapevt, vodi Inštitut za antropologijo na rimski Papeški univerzi Gregoriana. Mednarodno priznani strokovnjak za soočanje s spolnimi zlorabami v Katoliški cerkvi, ki je med drugim izstopil iz papeške komisije za zaščito otrok in mladih, ker ni dobil pojasnil glede pristojnosti, odgovornosti in finančnega poslovanja. Je človek s karizmo, ki zna prisluhniti, pa tudi slišati. Tudi žrtvam spolnih zlorab v cerkvi, s katerimi se je nedavno srečal v Sloveniji. Pri tem ne prodaja lažnega upanja, da se da to bolečino pozdraviti, je pa rano mogoče zaceliti. Spregovori tudi o tem, koliko je pedofilov med duhovniki, kakšni so finančni tokovi v Vatikanu, o papežu in razkoraku med načeli in resničnostjo.
Nevrologinja izr. prof dr. Saša Šega Jazbec, nekdanja vodja Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani, je po desetletjih spremljanja tudi neozdravljivo bolnih nevroloških bolnikov pred petimi leti sama postala onkološka bolnica.
Tadej Zupančič je novinar, publicist, fotograf in avtor fotografske monografije London Estates, v kateri so izbrane fotografije občinskih neprofitnih stanovanjskih blokov, ki so jih v britanski prestolnici zgradili med letoma 1946–1981. Tadej Zupančič jih je objavljal na svojem Instagramu. Knjiga, ki je izšla pri britanski založbi Fuel je požela veliko zanimanje, saj avtor poskuša pokazati, kako izjemno pomembna je neprofitna stanovanjska gradnja.
Bogdan Benigar je vodja festivala Druga godba. Po izobrazbi je diplomirani pravnik in je že od otroštva povezan z glasbo. Bil je dolgoletni vodja Jazz Festivala Ljubljana in koncertnih serij Cankarjevi torki ter Glasbe sveta, pa glasbeni urednik na Radiu Študent, skratka, Benigar je človek, ki je močno zaznamoval glasbeno, predvsem koncertno dogajanje pri nas.
Dušan Hren, glasbenik, režiser, vsestranski ustvarjalec, legenda slovenske radiotelevizije, je 5. maja praznoval 95. rojstni dan. V pogovoru se spominja svojega otroštva, očeta, ki je bil ožji sodelavec generala Maistra, vojne, predvsem pa zelo rad pripoveduje o glasbi in delu na RTV Slovenija. Na Radiu Ljubljana se je zaposlil leta 1956, dve leti kasneje pa ga je prevzela televizija, njegova velika ljubezen.
V sodobnih družbah vedno več ljudi postaja ranljivih in izključenih, opozarja nedeljska gostja izredna profesorica dr. Barbara Samaluk s Filozofske fakultete v Ljubljani. Delavec, ki ni več delavec, ampak je postal storitev, se sooča s cikličnimi prehodi, ker s svojim delom ne more dosegati ekonomske in socialne varnosti. Zato lahko govorimo o sodobni krizi integracije. Barbara Samaluk se posebej posveča tudi delavskim migracijam, pravi, da vedno več držav manipulira ponudbo in povpraševanje delovne sile ravno z upravljanjem migracij. Ljudje ne morejo biti kot vodna pipa, ki jo zapiraš in odpiraš, imajo svoja življenja, vsak prehod je za posameznika naporen, opozarja nedeljska gostja Barbara Samaluk.
Igor Dernovšek je v srednji kemijski šoli spoznal Aleša Češnovarja. Sestavljala sta rubikovo kocko in ustanovila Niet. Vse drugo je zgodovina. Toda Niet še vedno živijo svoje perspektive, čeprav je bilo vmes veliko vijolic, depresije in smrti. Igor Dernovšek razmišlja o uporu in svobodi 40 let pozneje, kako se od nihilističnega optimizma vračamo nazaj v praskupnost. Kot novinar in sindikalist je kritičen do razmer na trgu dela. Če bi bil še enkrat mlad, bi imel pet, šest otrok. Rad se s psom izgublja na Barju. Razmišlja tudi o tem, zakaj je lahko lep dan za smrt v resnici lep dan za življenje.
Primarijka Josipina Ana Červek je vso svojo aktivno delovno dobo posvetila onkološkim bolnikom ter uvedla številne nove metode zdravljenja. Med drugim je uvajala medikamentozno hormonsko zdravljenje bolnic z rakom dojk, ustanovila pa je tudi oddelek za akutno paliativno oskrbo. V zadnjih letih svoje profesionalne kariere je uvajala zdravljenje s kanabinoidi. Njeno delo je pogosto odstopalo od standardnih principov.
Nedeljska gostja je najboljša šahistka vseh časov Judit Polgar. Še vedno je edina, ki se je borila za naslov svetovnega prvaka. Kot najmlajša je osvojila naziv velemojster, ogromno pa je naredila tudi za enakopravnost in razvoj šaha. Zaradi vsega tega je globalna šahovska zvezda. Premagala je več kot 10 svetovnih prvakov in se borila za največje šahovske lovorike.
Nedeljski gost Goran Novković je poznavalec slovenskega podjetništva, odgovorni urednik spletne strani in revije Podjetna Slovenija ter svetovalec za komuniciranje. Bil je namestnik odgovornega urednika Gospodarskega vestnika in Financ, odgovorni urednik časopisov Žurnal24 in Žurnal. V svoji karieri se je iz novinarstva podal tudi na nasprotni breg, bil je izvršni direktor Gospodarske zbornice Slovenije in SBC – Kluba slovenskih podjetnikov. Pogosto sodeluje kot komentator v slovenskih medijih. O slovenskem podjetništvu, o tem, zakaj ni slišati zgodb uspešnih podjetnikov, kakšno je slovensko gospodarsko okolje in kakšni so izzivi, ki bi jih morale nagovoriti tudi prihajajoče evropske volitve. Z njim se pogovarja Nataša Zanuttini.
Nedeljska gostja je Alenka Sottler, akademska slikarka in mednarodno uveljavljena ilustratorka, ki je poleg številnih nagrad in priznanj, zlasti v Združenih državah, kjer je postala tudi častna članica Združenja ameriških ilustratorjev, nedavno dobila še eno priznanje: newyorška revija 3X3 Magazin, revija za sodobno ilustracijo, ji je namenila sedemnajst strani dolgo predstavitev njenega opusa, skupaj z ilustracijami za nov prevod knjige Bambi, ki si ga je nekoč prisvojil Walt Desney. »Presenečeni smo nad globino in lepoto vaše interpretacije pripovedi,« so zapisali. In nove podobe Bambija slovenske ilustratorke so obkrožile ves svet.
"Ko nam zmanjka humorja, je pa res konec z nami," pravi Vid Kmetič, Mariborčan z dušo in telesom. Ukvarjal se je, in se še vedno, z vsem mogočim, zadnja leta pa predvsem zelo veliko piše. Pravkar je izšla knjiga Mariborsko leto, to je izbor časopisnih člankov, zbral in izbral jih je Vid Kmetič, ki je odličen poznavalec mariborskega življenja nekoč in danes. Tik pred izidom pa sta še njegovi pesniška zbirka z naslovom "…" in knjiga Kurzschluss, dnevniški zapiski o nebulozah, ki smo jih doživeli med pandemijo covida-19.
"Nikoli ne pozabim, koga predstavljam," pravi predsednica najštevilčnejšega sindikata v zdravstvu, Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije, Irena Ilešič Čujovič. Že pet let je glas in obraz več kot 17 tisoč zaposlenih iz najrazličnejših poklicev, tudi zdravnikov. Kako tudi skozi njihove izkušnje doživlja aktualno stavko, kako pa stanje v zdravstvu nasploh? So pacienti res talci trenutne zdravniške stavke? Je sindikat Fides nepopustljiv predvsem zato, ker je pred njim pokleknila še vsaka vlada? Kakšna je nasploh vloga sindikatov, kakšna je njihova moč, bi bilo treba spremeniti zakonodajo o reprezentativnosti, ki sindikate močno enači, ne glede na velikost članstva in vpliv? Kako ji kot podpredsednici Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije v zahtevnih pogajanjih za plačno reformo pridejo prav dolgoletne izkušnje iz športnega prava, iz arbitriranja pri nogometni zvezi in dela v antidoping komisiji? Kako drugačne poglede na sistem rejništva in posvojiteljstva pri nas ji je prinesla lastna izkušnja in kje med številnimi funkcijami je našla čas za učenje kar šestih jezikov?
Neveljaven email naslov