Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Metoda Dodič Fikfak se že dolgo bori, da bi se v Sloveniji priznale poklicne bolezni. Zavzema se za čimvečjo svobodo načina dela in opozarja na neprofesionalnost v javnem zdravju
Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče.
Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak pravi, da bomo še dolgo morali varovati drugega in samega sebe. "Popolnoma smo bili nepripravljeni na virus. Nadaljuje se drugačna realnost, ki je nismo bili vajeni, s to oddaljenostjo, ki ne pomeni samo telesno, ampak velikokrat tudi duhovno oddaljenost. Človek je socialno bitje in brez tega socialnega, duhovnega, telesnega, čustvenega dotika zelo težko živi."
Formaldehid, ki je v maskah, ki jih nosimo, je izjemno alergen in tudi kancerogen. "Pri številnih ljudeh, ki redno nosijo maske, ugotavljamo, da se pojavljajo dermatitisi na področju nošenja maske. To so pretežno alergijske reakcije, ki so hujše, ker pod masko ni predihana koža. Zaradi kancerogenost me pri maskah ni tako zelo strah, ampak predvsem zaradi alergenosti in tudi zato, ker gre za povzročanje astme. Katerokoli snov imamo v rokah, je bila nekako narejena in pri tem so se uporabljale določene snovi."
Glede hitrih antigenskih testov je mnenje specialistov medicine dela enotno, da so priporočljivi in ustrezni v okoljih, kjer je pogostost okuženosti zelo visoka, kot so zdravstvene skupnosti in domovi upokojencev. Kjer je pričakovan nižji odstotek okuženih, kot pri splošni populaciji, je uporabnost hitrih testov bistveno bolj vprašljiva. "Imeli smo primere abnormno velikega števila jemanja. Imeli smo gospoda, ki je poročal, da so mu vzeli vzorec 40-krat. Tako pogosto brskanje po katerikoli sluznici tako pogosto v relativno kratkem času ne more koristiti nobeni sluznici. Testiranje mora biti načrtovano, strokovno vodeno in strokovno odvzeto."
"Poklicnih bolezni v Sloveniji sploh ne priznavamo. Že od 1990 leta se borimo za to, da bi se priznavale kot poklicne. Gre za bolezen, ki je zelo verjetno nastala na delovnem mestu. Gre za dokument, ki ga predpisuje in priporoča EU. Kot pravilnik smo ga sprejeli leta 2003 vendar ga v celoti ignoriramo, razen za azbestne bolezni."
V doktorsko temo je šla zato, ker jo je razjezila t.i. amfibolna teorija glede azbesta, ki je bila podkupljena in zelo politično sprovocirana. "Kupilo se je skupino izjemno dobrih strokovnjakov, izjemno dobrih epidemiologov, ki so lahko tako napisali članek, da nisi mogel ugotoviti, da je z njim kaj narobe, in v njem dokazovali, da več desetletna izpostavljenost belemu azbestu ne pomeni nič."
Glede Anhovega in doline Soče je Metoda Dodič Fikfak prepričana, da bi tem krajem morali omogočiti ozdravljenje, da si opomorejo od travme. Pa niso bili niti sistematično očiščeni. "Na to bolno področje damo sosežigalnico, ki ima bistveno manj stroge normative od sežigalnic, zdaj se pa pogovarjamo o kilogramih živega srebra, težkih kovin, organskih topil. Kot človeka me to boli."
Dokazovanje povezave med izpostavljenostjo in boleznijo je izjemno težko. Glede izpustov formaldehida meni, da bi se država morala vprašati, ali bo res dopuščala izpust kancerogenov v zrak. "Za leta nazaj si lahko ogledamo podatke o tonah formaldehida, ki je bil izpuščen v zrak. Zame kot zdravnico je to nekaj popolnoma nedopustnega. Ugotoviti v naselju Godešič, ali so ti ljudje dejansko zboleli zaradi formaldehida, vam že zdaj povem, da je nemogoče. Poudarjam pa, da ne smemo čakati z normativi na to, da se pojavi to, kar se nam je pojavilo v Anhovem. To je neodgovorno. Ker to pomeni eksperiment na človeku. Mi moramo ukrepati prej."
"Nobena politika doslej ni bila pripravljena priznati poklicnih bolezni. Poklicna bolezen ni medicinski termin, ampak mora biti vedno tudi politični konsenz. Katerokoli bolezen, ki jo imamo, je lahko tudi poklicna."
Človek mora vedeti zaradi česa je zbolel, opozarja. "Mora biti tudi zaščiten, da ne zboli. Pri nas pa imamo še vedno primere, da tudi sam delodajalec ne ve, da je snov rakotvorna in sodelavci izpostavljeni. Če ne bomo ukrepali na delovnem mestu, na ta način omogočamo nastajanje bolezni, namesto da bi jih preprečevali."
"Javno zdravje je nekaj, česar se ne morete naučiti na internetu. Treba ga je študirati. Pri nas je na žalost prepogosto tako, da se organizacijo javnega zdravja jemlje … smo izraziti neprofesionalci."
Slovenci imamo relativno majhno avtonomijo na delovnem mestu, intenziteto dela pa čutimo, da je velika. "To je najslabša kombinacija: nisi avtonomen in moraš veliko narediti. Za somatsko zdravje je to najhujša kombinacija. V določenem času moraš narediti določeno številko izdelkov, ne sprašuj kako, samo naredi."
876 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Metoda Dodič Fikfak se že dolgo bori, da bi se v Sloveniji priznale poklicne bolezni. Zavzema se za čimvečjo svobodo načina dela in opozarja na neprofesionalnost v javnem zdravju
Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče.
Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak pravi, da bomo še dolgo morali varovati drugega in samega sebe. "Popolnoma smo bili nepripravljeni na virus. Nadaljuje se drugačna realnost, ki je nismo bili vajeni, s to oddaljenostjo, ki ne pomeni samo telesno, ampak velikokrat tudi duhovno oddaljenost. Človek je socialno bitje in brez tega socialnega, duhovnega, telesnega, čustvenega dotika zelo težko živi."
Formaldehid, ki je v maskah, ki jih nosimo, je izjemno alergen in tudi kancerogen. "Pri številnih ljudeh, ki redno nosijo maske, ugotavljamo, da se pojavljajo dermatitisi na področju nošenja maske. To so pretežno alergijske reakcije, ki so hujše, ker pod masko ni predihana koža. Zaradi kancerogenost me pri maskah ni tako zelo strah, ampak predvsem zaradi alergenosti in tudi zato, ker gre za povzročanje astme. Katerokoli snov imamo v rokah, je bila nekako narejena in pri tem so se uporabljale določene snovi."
Glede hitrih antigenskih testov je mnenje specialistov medicine dela enotno, da so priporočljivi in ustrezni v okoljih, kjer je pogostost okuženosti zelo visoka, kot so zdravstvene skupnosti in domovi upokojencev. Kjer je pričakovan nižji odstotek okuženih, kot pri splošni populaciji, je uporabnost hitrih testov bistveno bolj vprašljiva. "Imeli smo primere abnormno velikega števila jemanja. Imeli smo gospoda, ki je poročal, da so mu vzeli vzorec 40-krat. Tako pogosto brskanje po katerikoli sluznici tako pogosto v relativno kratkem času ne more koristiti nobeni sluznici. Testiranje mora biti načrtovano, strokovno vodeno in strokovno odvzeto."
"Poklicnih bolezni v Sloveniji sploh ne priznavamo. Že od 1990 leta se borimo za to, da bi se priznavale kot poklicne. Gre za bolezen, ki je zelo verjetno nastala na delovnem mestu. Gre za dokument, ki ga predpisuje in priporoča EU. Kot pravilnik smo ga sprejeli leta 2003 vendar ga v celoti ignoriramo, razen za azbestne bolezni."
V doktorsko temo je šla zato, ker jo je razjezila t.i. amfibolna teorija glede azbesta, ki je bila podkupljena in zelo politično sprovocirana. "Kupilo se je skupino izjemno dobrih strokovnjakov, izjemno dobrih epidemiologov, ki so lahko tako napisali članek, da nisi mogel ugotoviti, da je z njim kaj narobe, in v njem dokazovali, da več desetletna izpostavljenost belemu azbestu ne pomeni nič."
Glede Anhovega in doline Soče je Metoda Dodič Fikfak prepričana, da bi tem krajem morali omogočiti ozdravljenje, da si opomorejo od travme. Pa niso bili niti sistematično očiščeni. "Na to bolno področje damo sosežigalnico, ki ima bistveno manj stroge normative od sežigalnic, zdaj se pa pogovarjamo o kilogramih živega srebra, težkih kovin, organskih topil. Kot človeka me to boli."
Dokazovanje povezave med izpostavljenostjo in boleznijo je izjemno težko. Glede izpustov formaldehida meni, da bi se država morala vprašati, ali bo res dopuščala izpust kancerogenov v zrak. "Za leta nazaj si lahko ogledamo podatke o tonah formaldehida, ki je bil izpuščen v zrak. Zame kot zdravnico je to nekaj popolnoma nedopustnega. Ugotoviti v naselju Godešič, ali so ti ljudje dejansko zboleli zaradi formaldehida, vam že zdaj povem, da je nemogoče. Poudarjam pa, da ne smemo čakati z normativi na to, da se pojavi to, kar se nam je pojavilo v Anhovem. To je neodgovorno. Ker to pomeni eksperiment na človeku. Mi moramo ukrepati prej."
"Nobena politika doslej ni bila pripravljena priznati poklicnih bolezni. Poklicna bolezen ni medicinski termin, ampak mora biti vedno tudi politični konsenz. Katerokoli bolezen, ki jo imamo, je lahko tudi poklicna."
Človek mora vedeti zaradi česa je zbolel, opozarja. "Mora biti tudi zaščiten, da ne zboli. Pri nas pa imamo še vedno primere, da tudi sam delodajalec ne ve, da je snov rakotvorna in sodelavci izpostavljeni. Če ne bomo ukrepali na delovnem mestu, na ta način omogočamo nastajanje bolezni, namesto da bi jih preprečevali."
"Javno zdravje je nekaj, česar se ne morete naučiti na internetu. Treba ga je študirati. Pri nas je na žalost prepogosto tako, da se organizacijo javnega zdravja jemlje … smo izraziti neprofesionalci."
Slovenci imamo relativno majhno avtonomijo na delovnem mestu, intenziteto dela pa čutimo, da je velika. "To je najslabša kombinacija: nisi avtonomen in moraš veliko narediti. Za somatsko zdravje je to najhujša kombinacija. V določenem času moraš narediti določeno številko izdelkov, ne sprašuj kako, samo naredi."
Ljudmil Dimitrov je bil dva mandata lektor bolgarskega jezika na ljubljanski filozofski fakulteti. Je profesor ruske književnosti na univerzi v Sofiji in prevajalec slovenskega leposlovja v bolgarski jezik. Najbolj je ponosen na prevod Prešernove Zdravljice, prevajal pa je tudi Ivana Cankarja, Zofko Kveder, Evalda Flisarja, Anjo Golob, Simono Semenič, Draga Jančarja ... Z ženo sta odkrila, da se v Jančarjevem romanu To noč sem jo videl pojavi tudi največja bolgarska pesnica Elisaveta Bagrjana, ki je imela tesne stike s Slovenijo. Kako je s kulturno izmenjavo med dvema slovanskima narodoma, o primerjavi življenja v Ljubljani in Sofiji, zakaj v Bolgariji in Sloveniji pada dež, vmes pa kiša. Tudi o filmu Sreča na vrvici, ki ga je Ljudmil Dimitrov gledal že kot najstnik.
Dejan Fabčič je zdravnik in paraolimpijec. Po bronasti kolajni v Parizu se mu je življenje obrnilo na glavo, a njegovo poslanstvo ostaja enako. Pomagati drugim in biti vzor. Je specialist interne medicine in vodja ambulante za bolezni ščitnice in diabetes v Novi Gorici. Športni fenomen. V Parizu je nastopil na svojih četrtih paraolimpijskih igrah in z Živo Lavrinc osvojil bronasto kolajno v paralokostrelstvu. Prej je tekmoval v plavanju in parakajaku. O parašportu, družini, zdravniškem poklicu pa tudi o zdravljenju sladkorne bolezni.
Nedeljska gostja je arhitektka Maruša Zorec, profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in vodja arhitekturnega biroja Arrea arhitektura. Maruša Zorec in njen biro Arrea arhitektura so znani po temeljito premišljenih in inovativnih prenovah historičnih objektov kot so Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani, Vetrinjski dvor v Mariboru, zunanji oltar na Brezjah ali grajska pristava v Ormožu. Njeno avtorsko delo je tudi mednarodno prepoznavno, za svoj ustvarjalni opus je letos maja, v Dortmundu, prejela medaljo Heinrich Tessenow, ki jo postavlja ob bok največjim evropskim arhitektom. "S prenovo objektov sem začela čisto po naključju", pravi Zorčeva, ki je med ostalimi projekti, trenutno vpeta tudi v prenovo mariborskega Lenta.
Nedeljski gost Denis Jašarević ni nikoli razmišljal, da bi postal piranski ribič, je pa pred mnogimi leti razmišljal o karieri arhitekta. A ker je del generacije, ki je odraščala ob razvoju interneta, poslušala in ustvarjala glasbo, so se stvari obrnile drugače. Internet je kriv, da je njegovo glasbo slišala prava oseba in pred petnajstimi leti je Denis prvič odšel na koncertno turnejo v ZDA. Na odre je stopil Gramatik.
Pred dvanajstimi leti je z atletskih stez odtekel v zobozdravniško ordinacijo, a Matic Osovnikar še vedno ostaja najhitrejši Slovenec. Vrhunski atlet, sprinter, tudi finalist svetovnega prvenstva v kraljevski disciplini – teku na 100 metrov – danes doktor dentalne medicine, obuja spomine na uspešno športno pot, razmišlja o pasteh vrhunskega športa, o prehodu iz ene v drugo kariero, o adrenalinu, ki ga je treba najti nekje drugje, pa tudi o belih zalivkah, katerih cena dviguje prah. Na dan Ljubljanskega maratona se je v nedeljskem terenskem studiu Vala 202 Maticem Osovnikarjem pogovarjal Aleš Smrekar.
O znoju in solzah. Tistih v fitnesu in na nogometu, pa hkrati o onih, ki jih je komaj zadržal, ko je v tresočih rokah držal prvo slovensko knjigo. Zakaj je bil Koseski v svojem času veliko bolj kul od poštirkanega Prešerna in ali bi si nekoč želel biti omenjen v istem stavku z Ramovšem in Toporišičem. Pa seveda Fran, Franček in prihajajoča Franja, kakšen učitelj latinščine je bil, zakaj se je učil umetnih jezikov in - nenazadnje - o jecljanju, ki je del njegove javne podobe. Doktor Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, če omenimo samo njegov trenutno najvišji čin, je tokratni nedeljski gost.
Nina Gunde Cimerman je mikrobiologinja, Jesenkova nagrajenka za življenjsko delo, raziskovalka na področju ekstremofilnih gliv. Te rastejo pri nas doma - na marmeladi, na pršutu, njo pa je zanimalo, ali uspevajo tudi v naravi. Je vodja Katedre za molekularno genetiko in biologijo mikroorganizmov na Biotehniški fakulteti, razlaga o vse bolj prijateljskem odnosu s študenti, spominja se svojih začetkov in tudi otroštva, del katerega je preživela v Libiji. Spregovori o seksizmu v znanosti, frustracijah pri raziskovanju, estetiki gliv, njihovi uporabnosti v kmetijstvu in pri boju z mikroplastiko.
Samo še en mesec bo aktualni prejemnik Ježkove nagrade 2023 eden najbolj prepoznavnih glasbenih ustvarjalcev pri nas. Tomaž Domicelj je že skoraj 60 let na odrih in približno pol stoletja v naših zvočnikih. Vprašanje je samo, ali je bolj popularen ali bolj razvpit?
Najbrž knjige "Primer Anhovo", ki jo je Boštjan Videmšek označil za "eno najboljših domačih stvarnih knjig v zadnjih desetletjih" ne bi bilo, če ne bi Jasmina Jerant doživela tragične izgube brata, ene številnih žrtev bolezni, nastalih zaradi uporabe azbesta.
Kaj pomeni biti Rom? To je eno od vprašanj, s katerimi se je v življenju, ko je pri 13. letih izvedel, da je Rom, moral soočiti radijski in televizijski novinar in voditelj, avtor več knjig in predsednik Romskega akademskega kluba Sandi Horvat. Kako ga je življenje najprej moralo sesuti, da se je pobral, visoko izobrazil in postal predstavnik prve linije visoko izobraženih Romov, pa tudi o matriarhatu v njegovi vasi, medijskem poročanju in romskih vražah.
Esejistka, kolumnistka in novinarka Mojca Pišek v svojih delih večkrat samokritično posega v teme, ki v slovenski kolektivni zavesti zbujajo najrazličnejša čustva. Od osamosvojitvenega mita do jugoslovanskega socializma. Zadnja leta je preživela v Latinski Ameriki, kjer je odkrivala neslutene podobnosti z Jugovzhodno Evropo. O vsem tem, pa tudi o morju in domnevni mistiki Dravskega polja.
Slavko Gaber je bil šolski minister z najdaljšim, skoraj 10-letnim stažem. V njegovem obdobju smo dobili devetletko, šolski tolar, sekularno šolo. Še vedno je aktiven kot profesor na pedagoški fakulteti, s konkretnimi predlogi sodeluje pri partnerstvu za pravičen in kakovosten vzgojno-izobraževalni sistem. Kakšna je današnja šola, zakaj vlada pomanjkanje učiteljev, katere spremembe so nujne? "Razmere so težje kot v zdravstvu, moramo se zavedati, da v šolah ni čakalnih vrst, otroci so v razredu vsak dan, potrebujejo učitelja," pravi Gaber. Za vstop v vlado ga je pred tremi desetletji prepričal Janez Drnovšek, prepričan je, da v politiko ne smeš zaradi selfijev ali ker se ti potuje. Kako vidi sedanjega premierja Goloba? Tudi o časovni banki, izmenjavi zelenjave, poletnih pohodih s sinom in Kosovelu v kabinetu.
Kolesarji so zadnja leta v Sloveniji največji asi, sodijo med najbolj znane in prepoznavne javne osebnosti. Andrej Velkavrh je zagrizen kolesar. Širša javnost pa ga pozna po predpogoju za uživanje na kolesu, torej vremenu. In kaj je lahko na svetu hujšega kot to, da se meteorolog zmoti? Vreme napoveduje že štiri desetletja.
Se zavedamo, kako zelo pomembna je državna statistika? Se tega zavedajo predvsem tisti, katerih odločitve bi morale temeljiti tudi na statističnih podatkih in rezultatih raziskovanj? Aprila letos je Apolonija Oblak Flander postala generalna direktorica Statističnega urada Republike Slovenije (Surs). Že 25 let je zaposlena na Sursu in ima za seboj lepo kariero. Zase pravi, da je vključujoča, zahtevna, večopravilna, empatična in hkrati zelo stroga. Osemdeseta obletnica statističnega urada je bila povod, razlogov za pogovor z Apolonijo Oblak Flander pa je še veliko več.
Rok, Jure, Luka in Martin Jezeršek so solastniki družinskega podjetja, navdušeni jadralci in kolesarji ter ljubitelji dobre hrane. Ponosni so, da so razvili posel, ki sta jim ga predala starša in še bolj, da kljub zahtevnemu delu najdejo čas za druženje in da so kot bratje zelo povezani. Redko se v medijih pojavljajo vsi skupaj, Anja Hlača Ferjančič pa jih je ujela v Parizu.
Tik pred prvo obletnico zgodovinske naravne katastrofe, ki je lani v začetku avgusta opustošila velik del Slovenije, je nedeljska gostja Romana Lesjak, županja občine Črna na Koroškem. Spregovori o tem, kako poteka sanacija in obnova? Zakaj so od tehnične pisarne na terenu pričakovali več? Kako razume politiko? Jo kdaj, potem ko je na čelu občine že četrti mandat, prevzame tudi moč? Kako gredo skupaj nogomet, karate in poezija? Se boji prihodnosti in podnebnih sprememb? Jo je strah naslednjih mesecev? In zakaj še ne misli odnehati?
Nedeljski gost je Robert Lešnik, vodja zunanjega oblikovanja vozil prestižne avtomobilske znamke Mercedes-Benz. Pri nemškem avtomobilskem gigantu je sodeloval pri oblikovanju mnogih pomembnih, tudi kultnih avtomobilov. Z oblikovanjem avtomobilov se je želel ukvarjati že v mladosti, zato se je odpravil na študij v Nemčijo. Kot oblikovalec avtomobilov vedno razmišlja o naslednji generaciji vozil. Zdaj vozi električne avtomobile, ki lahko zvenijo kot vesoljske ladje. Verjame, da imajo avtomobili lepo prihodnost, ki pa naj bi bila v veliki meri električna.
Mohamed Jodeh je v prvi vrsti podjetnik. Že vse življenje se ukvarja s prodajo, uvozom in izvozom. Na nekaterih področjih je bil pionir in tako med prvimi začel z uvozom konzol za igranje videoiger ter kasneje toplotnih črpalk. Sicer pa je Mohamed Jodeh uglajen gospod, ki mirno pripoveduje svojo zgodbo ter predvsem skuša razložiti dojemanje položaja Palestincev. Rodil se je v Gazi. Tam preživel otroštvo, kot mladenič je prišel v Jugoslavijo, kjer se je šolal, zaljubil in ostal. Živel na Hrvaškem, ustalil se v Sloveniji. Večji del njegove ožje družine pa je še vedno v Gazi. Kljub temu, da jim je Mohamed Jodeh vedno na vsak način pomagal, jim zdaj ne more več, saj je to praktično nemogoče. Nedeljski gost Mohamed Jodeh odkrito spregovori o razmerah v Gazi, zakaj se zgodovina ponavlja, zakaj je “nikoli več” samo farsa in zakaj na območju, kjer živijo Palestinci, miru še dolgo ne bo.
Čeprav že dolgo živi na Danskem, je Zlatko Burić - Kićo prvi hrvaški igralec, ki je pred dvema letoma prejel nagrado za najboljšega evropskega igralca za vlogo v filmu Rubena Östlunda Trikotnik žalosti. Odraščal je v Osijeku, v času, ko so vsi poslušali punk in v kinematografih gledali filme z Jean-Paulom Belmondojem.
Branko Šturbej, prvak ljubljanske Drame, je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Je eden najvidnejših in najbolj vsestranskih igralcev v slovenskem gledališču. Njegov umetniški opus obsega več kot sto različnih gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog. Največ, devetnajst, jih je ustvaril s poljskim režiserjem Januszem Kico, najbolj ustvarjalno obdobje pa je bilo sedemletno sodelovanje v mariborskem teatru z režiserjem Tomažem Pandurjem.
Neveljaven email naslov