Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Legendarni Bojan Križaj o smučarskih spominih, zmagah v Kranjski Gori, življenju in delu po karieri ter odnosu do novinarjev
Vprašanje, kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Bojan Križaj je utrl smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče ter s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po lastni državi. Pomembno je zaznamoval tudi obdobje Pokala Vitranc, ki letos doživlja svojo 60. izvedbo. V živo je spremljal prvo izvedbo Pokala Vitranc. Takrat je imel štiri leta in je navijal za svojega očeta Petra, ki je bil takrat naš najboljši predstavnik, dosegel je 12. mesto. Pravi, da se tega ne spomni, ne spominja se niti svojih prvih korakov na smučeh, se pa zelo dobro spomni svojih začetkov na Pokalu Vitranc, kjer je tekmoval na vseh razen na aktualni progi v Podkorenu.
"Ko smo potovali po svetu in tekmovali, praktično nismo imeli stika z domom. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Edina vez so bili novinarji. Ta odnos z novinarji je bil takrat verjetno bolj pristen in bolj direkten."
Bojan je na Pokalu Vitranc zmagal dvakrat. Prvič leta 1982, leta 1986 pa sta skupaj z Rokom Petrovičem spisala zgodovino in dosegla dvojno zmago. O tem, kako velik met jima je uspel, priča dejstvo, da je bil na tretjem mestu Ingemar Stenmark, smučar z največ zmagami v zgodovini svetovnega pokala: "Da sva leta 1986 oba z Rokom premagala Stenmarka, je bil toliko večji uspeh. Res nora zgodba. Ni bila lahka tekma, drugi tek se je že prediral, proga ni bila več enostavna za peljat. Ampak enostavno se je izšlo."
"Lažje je živeti, če te ljudje vzpodbujajo, te imajo radi, so s teboj, navijajo zate, živijo s tabo, kot pa da si nekje peto kolo, pozabljen od vsega. Moramo vedeti, da tudi tisti, ki niso tako uspešni, pustijo dušo in telo na treningih in tekmah."
V svoji karieri je Križaj na stopničke svetovnega pokala stopil 33-krat, 8-krat je zmagal. V sezoni 1986/87 je osvojil slalomski kristalni globus, leta 1982 je na svetovnem prvenstvu v Schladmingu postal svetovni podprvak v slalomu. Ali kaj iz časa svoje športne kariere obžaluje?
"Obžalujem ne, bi si pa želel imeti še olimpijsko medaljo, ne glede na to, kakšne barve bi bila. Sploh ob dejstvu, da mi je ušla samo za dve stotinki."
O tem, ali je kdaj zaradi množice gledalcev, ki ga je spremljala na domačih tekmah, čutil poseben pritisk, razmišlja: "Če si v formi, če si prepričan vase, je strah na startu manjši, sicer pa je to vedno prisotno. Tudi strah pred uspehom." Dodaja, da v profesionalnem športu glava igra tako veliko vlogo, da človek težko verjame.
"Živeli smo v obdobju, ko profesionalizma še ni bilo oz. je bil prepovedan. To je bila tabu tema. Do konca moje kariere smo imeli amaterski status. Nemogoče je bilo zamenjati opremo, čeprav bi se pojavil nekdo, ki bi ponudil več denarja."
Z izjavo, da kot športnik tekmuje najprej zase, potem šele za vse ostale, je takrat dvignil veliko prahu, sploh v reprezentanci so bili jezni nanj. Pravi, da za svojo izjavo še vedno stoji, a poudarja, da za vsako vožnjo, ki jo posameznik opravi na tekmovanju, stoji marsikaj. Na štartu si res sam, a za tabo stoji velika ekipa ljudi in brez ekipe je nemogoče uspeti: "Za tabo je cela ekipa sotekmovalcev, ki te motivira, ti daje impulz na treningih in je indikator tega, kako dober si. Eno brez drugega enostavno ne gre."
"Ob koncu kariere nisem bil sam. To je bila moja prednost. Drugi so mi tlakovali prve korake in to je bila moja sreča. Če bi bil odvisen sam od sebe, vprašanje, kako bi se to končalo oz. kaj bi sploh počel."
Tekmovanje za Pokal Vitranc je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. Aleš Smrekar je ob 60. jubileju tekmovanj za Pokal Vitranc pripravil dva dela posebnega podkasta, kjer se s sogovorniki spominja razvoja tekmovanja in največjih slovenskih uspehov. Vabljeni k poslušanju!
871 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Legendarni Bojan Križaj o smučarskih spominih, zmagah v Kranjski Gori, življenju in delu po karieri ter odnosu do novinarjev
Vprašanje, kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Bojan Križaj je utrl smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče ter s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po lastni državi. Pomembno je zaznamoval tudi obdobje Pokala Vitranc, ki letos doživlja svojo 60. izvedbo. V živo je spremljal prvo izvedbo Pokala Vitranc. Takrat je imel štiri leta in je navijal za svojega očeta Petra, ki je bil takrat naš najboljši predstavnik, dosegel je 12. mesto. Pravi, da se tega ne spomni, ne spominja se niti svojih prvih korakov na smučeh, se pa zelo dobro spomni svojih začetkov na Pokalu Vitranc, kjer je tekmoval na vseh razen na aktualni progi v Podkorenu.
"Ko smo potovali po svetu in tekmovali, praktično nismo imeli stika z domom. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Edina vez so bili novinarji. Ta odnos z novinarji je bil takrat verjetno bolj pristen in bolj direkten."
Bojan je na Pokalu Vitranc zmagal dvakrat. Prvič leta 1982, leta 1986 pa sta skupaj z Rokom Petrovičem spisala zgodovino in dosegla dvojno zmago. O tem, kako velik met jima je uspel, priča dejstvo, da je bil na tretjem mestu Ingemar Stenmark, smučar z največ zmagami v zgodovini svetovnega pokala: "Da sva leta 1986 oba z Rokom premagala Stenmarka, je bil toliko večji uspeh. Res nora zgodba. Ni bila lahka tekma, drugi tek se je že prediral, proga ni bila več enostavna za peljat. Ampak enostavno se je izšlo."
"Lažje je živeti, če te ljudje vzpodbujajo, te imajo radi, so s teboj, navijajo zate, živijo s tabo, kot pa da si nekje peto kolo, pozabljen od vsega. Moramo vedeti, da tudi tisti, ki niso tako uspešni, pustijo dušo in telo na treningih in tekmah."
V svoji karieri je Križaj na stopničke svetovnega pokala stopil 33-krat, 8-krat je zmagal. V sezoni 1986/87 je osvojil slalomski kristalni globus, leta 1982 je na svetovnem prvenstvu v Schladmingu postal svetovni podprvak v slalomu. Ali kaj iz časa svoje športne kariere obžaluje?
"Obžalujem ne, bi si pa želel imeti še olimpijsko medaljo, ne glede na to, kakšne barve bi bila. Sploh ob dejstvu, da mi je ušla samo za dve stotinki."
O tem, ali je kdaj zaradi množice gledalcev, ki ga je spremljala na domačih tekmah, čutil poseben pritisk, razmišlja: "Če si v formi, če si prepričan vase, je strah na startu manjši, sicer pa je to vedno prisotno. Tudi strah pred uspehom." Dodaja, da v profesionalnem športu glava igra tako veliko vlogo, da človek težko verjame.
"Živeli smo v obdobju, ko profesionalizma še ni bilo oz. je bil prepovedan. To je bila tabu tema. Do konca moje kariere smo imeli amaterski status. Nemogoče je bilo zamenjati opremo, čeprav bi se pojavil nekdo, ki bi ponudil več denarja."
Z izjavo, da kot športnik tekmuje najprej zase, potem šele za vse ostale, je takrat dvignil veliko prahu, sploh v reprezentanci so bili jezni nanj. Pravi, da za svojo izjavo še vedno stoji, a poudarja, da za vsako vožnjo, ki jo posameznik opravi na tekmovanju, stoji marsikaj. Na štartu si res sam, a za tabo stoji velika ekipa ljudi in brez ekipe je nemogoče uspeti: "Za tabo je cela ekipa sotekmovalcev, ki te motivira, ti daje impulz na treningih in je indikator tega, kako dober si. Eno brez drugega enostavno ne gre."
"Ob koncu kariere nisem bil sam. To je bila moja prednost. Drugi so mi tlakovali prve korake in to je bila moja sreča. Če bi bil odvisen sam od sebe, vprašanje, kako bi se to končalo oz. kaj bi sploh počel."
Tekmovanje za Pokal Vitranc je bilo pod okriljem Mednarodne smučarske zveze FIS prvič na sporedu 4. marca 1961. Aleš Smrekar je ob 60. jubileju tekmovanj za Pokal Vitranc pripravil dva dela posebnega podkasta, kjer se s sogovorniki spominja razvoja tekmovanja in največjih slovenskih uspehov. Vabljeni k poslušanju!
O znoju in solzah. Tistih v fitnesu in na nogometu, pa hkrati o onih, ki jih je komaj zadržal, ko je v tresočih rokah držal prvo slovensko knjigo. Zakaj je bil Koseski v svojem času veliko bolj kul od poštirkanega Prešerna in ali bi si nekoč želel biti omenjen v istem stavku z Ramovšem in Toporišičem. Pa seveda Fran, Franček in prihajajoča Franja, kakšen učitelj latinščine je bil, zakaj se je učil umetnih jezikov in - nenazadnje - o jecljanju, ki je del njegove javne podobe. Doktor Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, če omenimo samo njegov trenutno najvišji čin, je tokratni nedeljski gost.
Nina Gunde Cimerman je mikrobiologinja, Jesenkova nagrajenka za življenjsko delo, raziskovalka na področju ekstremofilnih gliv. Te rastejo pri nas doma - na marmeladi, na pršutu, njo pa je zanimalo, ali uspevajo tudi v naravi. Je vodja Katedre za molekularno genetiko in biologijo mikroorganizmov na Biotehniški fakulteti, razlaga o vse bolj prijateljskem odnosu s študenti, spominja se svojih začetkov in tudi otroštva, del katerega je preživela v Libiji. Spregovori o seksizmu v znanosti, frustracijah pri raziskovanju, estetiki gliv, njihovi uporabnosti v kmetijstvu in pri boju z mikroplastiko.
Samo še en mesec bo aktualni prejemnik Ježkove nagrade 2023 eden najbolj prepoznavnih glasbenih ustvarjalcev pri nas. Tomaž Domicelj je že skoraj 60 let na odrih in približno pol stoletja v naših zvočnikih. Vprašanje je samo, ali je bolj popularen ali bolj razvpit?
Najbrž knjige "Primer Anhovo", ki jo je Boštjan Videmšek označil za "eno najboljših domačih stvarnih knjig v zadnjih desetletjih" ne bi bilo, če ne bi Jasmina Jerant doživela tragične izgube brata, ene številnih žrtev bolezni, nastalih zaradi uporabe azbesta.
Kaj pomeni biti Rom? To je eno od vprašanj, s katerimi se je v življenju, ko je pri 13. letih izvedel, da je Rom, moral soočiti radijski in televizijski novinar in voditelj, avtor več knjig in predsednik Romskega akademskega kluba Sandi Horvat. Kako ga je življenje najprej moralo sesuti, da se je pobral, visoko izobrazil in postal predstavnik prve linije visoko izobraženih Romov, pa tudi o matriarhatu v njegovi vasi, medijskem poročanju in romskih vražah.
Esejistka, kolumnistka in novinarka Mojca Pišek v svojih delih večkrat samokritično posega v teme, ki v slovenski kolektivni zavesti zbujajo najrazličnejša čustva. Od osamosvojitvenega mita do jugoslovanskega socializma. Zadnja leta je preživela v Latinski Ameriki, kjer je odkrivala neslutene podobnosti z Jugovzhodno Evropo. O vsem tem, pa tudi o morju in domnevni mistiki Dravskega polja.
Slavko Gaber je bil šolski minister z najdaljšim, skoraj 10-letnim stažem. V njegovem obdobju smo dobili devetletko, šolski tolar, sekularno šolo. Še vedno je aktiven kot profesor na pedagoški fakulteti, s konkretnimi predlogi sodeluje pri partnerstvu za pravičen in kakovosten vzgojno-izobraževalni sistem. Kakšna je današnja šola, zakaj vlada pomanjkanje učiteljev, katere spremembe so nujne? "Razmere so težje kot v zdravstvu, moramo se zavedati, da v šolah ni čakalnih vrst, otroci so v razredu vsak dan, potrebujejo učitelja," pravi Gaber. Za vstop v vlado ga je pred tremi desetletji prepričal Janez Drnovšek, prepričan je, da v politiko ne smeš zaradi selfijev ali ker se ti potuje. Kako vidi sedanjega premierja Goloba? Tudi o časovni banki, izmenjavi zelenjave, poletnih pohodih s sinom in Kosovelu v kabinetu.
Kolesarji so zadnja leta v Sloveniji največji asi, sodijo med najbolj znane in prepoznavne javne osebnosti. Andrej Velkavrh je zagrizen kolesar. Širša javnost pa ga pozna po predpogoju za uživanje na kolesu, torej vremenu. In kaj je lahko na svetu hujšega kot to, da se meteorolog zmoti? Vreme napoveduje že štiri desetletja.
Se zavedamo, kako zelo pomembna je državna statistika? Se tega zavedajo predvsem tisti, katerih odločitve bi morale temeljiti tudi na statističnih podatkih in rezultatih raziskovanj? Aprila letos je Apolonija Oblak Flander postala generalna direktorica Statističnega urada Republike Slovenije (Surs). Že 25 let je zaposlena na Sursu in ima za seboj lepo kariero. Zase pravi, da je vključujoča, zahtevna, večopravilna, empatična in hkrati zelo stroga. Osemdeseta obletnica statističnega urada je bila povod, razlogov za pogovor z Apolonijo Oblak Flander pa je še veliko več.
Rok, Jure, Luka in Martin Jezeršek so solastniki družinskega podjetja, navdušeni jadralci in kolesarji ter ljubitelji dobre hrane. Ponosni so, da so razvili posel, ki sta jim ga predala starša in še bolj, da kljub zahtevnemu delu najdejo čas za druženje in da so kot bratje zelo povezani. Redko se v medijih pojavljajo vsi skupaj, Anja Hlača Ferjančič pa jih je ujela v Parizu.
Tik pred prvo obletnico zgodovinske naravne katastrofe, ki je lani v začetku avgusta opustošila velik del Slovenije, je nedeljska gostja Romana Lesjak, županja občine Črna na Koroškem. Spregovori o tem, kako poteka sanacija in obnova? Zakaj so od tehnične pisarne na terenu pričakovali več? Kako razume politiko? Jo kdaj, potem ko je na čelu občine že četrti mandat, prevzame tudi moč? Kako gredo skupaj nogomet, karate in poezija? Se boji prihodnosti in podnebnih sprememb? Jo je strah naslednjih mesecev? In zakaj še ne misli odnehati?
Nedeljski gost je Robert Lešnik, vodja zunanjega oblikovanja vozil prestižne avtomobilske znamke Mercedes-Benz. Pri nemškem avtomobilskem gigantu je sodeloval pri oblikovanju mnogih pomembnih, tudi kultnih avtomobilov. Z oblikovanjem avtomobilov se je želel ukvarjati že v mladosti, zato se je odpravil na študij v Nemčijo. Kot oblikovalec avtomobilov vedno razmišlja o naslednji generaciji vozil. Zdaj vozi električne avtomobile, ki lahko zvenijo kot vesoljske ladje. Verjame, da imajo avtomobili lepo prihodnost, ki pa naj bi bila v veliki meri električna.
Mohamed Jodeh je v prvi vrsti podjetnik. Že vse življenje se ukvarja s prodajo, uvozom in izvozom. Na nekaterih področjih je bil pionir in tako med prvimi začel z uvozom konzol za igranje videoiger ter kasneje toplotnih črpalk. Sicer pa je Mohamed Jodeh uglajen gospod, ki mirno pripoveduje svojo zgodbo ter predvsem skuša razložiti dojemanje položaja Palestincev. Rodil se je v Gazi. Tam preživel otroštvo, kot mladenič je prišel v Jugoslavijo, kjer se je šolal, zaljubil in ostal. Živel na Hrvaškem, ustalil se v Sloveniji. Večji del njegove ožje družine pa je še vedno v Gazi. Kljub temu, da jim je Mohamed Jodeh vedno na vsak način pomagal, jim zdaj ne more več, saj je to praktično nemogoče. Nedeljski gost Mohamed Jodeh odkrito spregovori o razmerah v Gazi, zakaj se zgodovina ponavlja, zakaj je “nikoli več” samo farsa in zakaj na območju, kjer živijo Palestinci, miru še dolgo ne bo.
Čeprav že dolgo živi na Danskem, je Zlatko Burić - Kićo prvi hrvaški igralec, ki je pred dvema letoma prejel nagrado za najboljšega evropskega igralca za vlogo v filmu Rubena Östlunda Trikotnik žalosti. Odraščal je v Osijeku, v času, ko so vsi poslušali punk in v kinematografih gledali filme z Jean-Paulom Belmondojem.
Branko Šturbej, prvak ljubljanske Drame, je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Je eden najvidnejših in najbolj vsestranskih igralcev v slovenskem gledališču. Njegov umetniški opus obsega več kot sto različnih gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog. Največ, devetnajst, jih je ustvaril s poljskim režiserjem Januszem Kico, najbolj ustvarjalno obdobje pa je bilo sedemletno sodelovanje v mariborskem teatru z režiserjem Tomažem Pandurjem.
Na dan prve "slovenske" tekme evropskega prvenstva v Nemčiji bomo gostili nekdanjega televizijskega komentatorja in športnega novinarja, ki je bil dolgo časa sinonim za spremljanje nogometa. Pa ne samo nogometa, čeprav je bil v mladosti tudi sam dokaj uspešen nogometaš. V 46 letih dela na Televiziji Slovenija je naštel kar 2335 prenosov, v času olimpijskih iger v Sarajevu je bil urednik športnega programa, oglašal se je s 6 poletnih olimpijskih iger. Bil je tudi vodja televizijske programske enote, svetovalec direktorja in vodja službe za trženje TV-programov.
Ddr. Hans Zollner, jezuit, psiholog in psihoterapevt, vodi Inštitut za antropologijo na rimski Papeški univerzi Gregoriana. Mednarodno priznani strokovnjak za soočanje s spolnimi zlorabami v Katoliški cerkvi, ki je med drugim izstopil iz papeške komisije za zaščito otrok in mladih, ker ni dobil pojasnil glede pristojnosti, odgovornosti in finančnega poslovanja. Je človek s karizmo, ki zna prisluhniti, pa tudi slišati. Tudi žrtvam spolnih zlorab v cerkvi, s katerimi se je nedavno srečal v Sloveniji. Pri tem ne prodaja lažnega upanja, da se da to bolečino pozdraviti, je pa rano mogoče zaceliti. Spregovori tudi o tem, koliko je pedofilov med duhovniki, kakšni so finančni tokovi v Vatikanu, o papežu in razkoraku med načeli in resničnostjo.
Nevrologinja izr. prof dr. Saša Šega Jazbec, nekdanja vodja Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani, je po desetletjih spremljanja tudi neozdravljivo bolnih nevroloških bolnikov pred petimi leti sama postala onkološka bolnica.
Tadej Zupančič je novinar, publicist, fotograf in avtor fotografske monografije London Estates, v kateri so izbrane fotografije občinskih neprofitnih stanovanjskih blokov, ki so jih v britanski prestolnici zgradili med letoma 1946–1981. Tadej Zupančič jih je objavljal na svojem Instagramu. Knjiga, ki je izšla pri britanski založbi Fuel je požela veliko zanimanje, saj avtor poskuša pokazati, kako izjemno pomembna je neprofitna stanovanjska gradnja.
Bogdan Benigar je vodja festivala Druga godba. Po izobrazbi je diplomirani pravnik in je že od otroštva povezan z glasbo. Bil je dolgoletni vodja Jazz Festivala Ljubljana in koncertnih serij Cankarjevi torki ter Glasbe sveta, pa glasbeni urednik na Radiu Študent, skratka, Benigar je človek, ki je močno zaznamoval glasbeno, predvsem koncertno dogajanje pri nas.
Neveljaven email naslov