Najbrž knjige "Primer Anhovo", ki jo je Boštjan Videmšek označil za "eno najboljših domačih stvarnih knjig v zadnjih desetletjih" ne bi bilo, če ne bi Jasmina Jerant doživela tragične izgube brata, ene številnih žrtev bolezni, nastalih zaradi uporabe azbesta.

Za dve leti se je preselila v najbolj prizadete kraje med ljudi, ki so še žive priče in vestni kronisti ene največjih okolijskih tragedij pri nas in spisala izjemno, z dokumenti in pričevanji podprto zgodbo o dobrem stoletju cementarstva v soški dolini, polni ne le azbesta, hrupa in prahu, pač pa tudi zavajanja, laži, pohlepa ter strokovnih napak ali bolje - kolaboracij. A ki je hkrati tudi zgodba o pomenu upora posameznika in skupnosti, žvižgaštva, aktivizma in vztrajanja pri skupnih ciljih in veri v družbeno dobro.

Socialna pravičnost je vseskozi tudi rdeča nit njene študijske poti, od diplome v Ljubljani, magisterija na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti do doktorata, posvečenega univerzalnemu temeljnemu dohodku, ki ga bo opravlja na finski Univerzi Tampere in zaradi katerega se v kratkem na Finsko tudi seli.

Foto: Saša Kovačič