Ob smrti švedskega igralca, enega najbolj prepoznavnih, karizmatičnih in cenjenih igralcev v svetu filma.

V nedeljo 8. marca, le nekaj dni pred tem, ko je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) tudi uradno naznanila, da zaradi silovitega širjenja virusa razglaša globalno pandemijo, se je po svetu razširila novica o smrti švedskega igralca Maxa von Sydowa, enega nedvomno najbolj prepoznavnih, karizmatičnih in cenjenih igralcev v svetu filma. Okoliščine, v katerih nas je dohitela ta novica, so bile osupljivo podobne tistim, v katerih se je znašel lik, ki je von Sydowa silovito izstrelil v mednarodno filmsko areno – lik tistega, tako vznemirljivo markantnega srednjeveškega viteza, Antoniusa Blocka, ki mu je Ingmar Bergman v svoji brezčasni mojstrovini Sedmi pečat naložil skoraj nemogoči podvig: preživeti sredi dežele, po kateri neusmiljeno lomasti kuga. Vitez se je povsem jasno zavedal, da je v takih okoliščinah smrt neizbežna. A preživetveni gon v njem, tista želja živeti, je bil osupljivo močan in tako je vitez naredil nepredstavljivo: da bi vsaj za nekaj časa preložil tisto neizbežno, je smrt izzval na šahovski dvoboj. No, na koncu je sicer izgubil, a kar nekaj časa se ji je pogumno upiral in si s tem podaljševal življenje.

Vzporednice z zadnjimi leti življenja Maxa von Sydowa se ponujajo kar same. Čeprav se je bližal 90. letu in je vedel, da je smrt neizbežna, pa se ni hotel kar tako predati. Celo nasprotno: prav z nekaterimi izmed zadnjih filmskih in televizijskih vlog je veličastno dopolnil in zaokrožil svoj igralski opus ter si ob tem pridobil celo status popkulturne ikone – v mislih imam na primer vlogo trookega krokarja v zadnji sezoni kultne serije Igra prestolov ali pa vlogo Lor San Tekka v programirani hollywoodski uspešnici Vojna zvezd: Sila se prebuja.

Sliši se nenavadno, saj se je njegova zgodnja kariera skoraj v celoti udejanjala v kontekstu avtorskega filma in tako ga še danes mnogi poznajo predvsem prek vlog v filmih Ingmarja Bergamana (nastopil je v njegovem Sedmem pečatu, v Divjih jagodah, Deviškem vrelcu, Čarovniku in drugih filmih).

A kmalu so njegovo karizmatično filmsko podobo in njegov igralski magnetizem odkrili tudi v meki filmske industrije, Hollywoodu. Uspeh filmov, kot sta bila na primer triptih o Jezusovem življenju Najveličastnejša zgodba vseh časov režiserjev Georga Stevensa, Davida Leana in Jeana Negulescoja, nenazadnje pa tudi razvpitega Izganjalca hudiča Williama Friedkina, pa je njegov veliki talent, njegovo izjemno igralsko raznovrstnost, le še potrdil.

Max von Sydow je tako vseskozi prehajal iz sveta avtorskega in umetniškega filma v svet filmskih izdelkov sodobne popularne kulture. A s svojimi vlogami v tako raznovrstnih filmih, kot sta na eni strani Pelle osvajalec Billieja Augusta ter Skafander in metulj Juliana Schnabla, pa na drugi Lynchev Dune in Spielbergovo Posebno poročilo, je v obeh svetovih pustil globok in neizbrisen pečat.