Avtor recenzije: Robert Kralj

Ljubljana : KUD Logos, 2020

Knjižni prvenec Milana Knepa Eseji o križu je v slovenskem prostoru vsekakor presenečenje, še posebno če vemo, da je avtor katoliški duhovnik, ki po eni strani že dlje časa oblikuje skupnost intelektualcev, odprto za dialog s sodobno kulturo, po drugi pa je vse do danes v Cerkvi dejaven v zakonski pastorali.

V teh zapisih odsevajo dolga leta osebnega študija in poglabljanja, pastoralnih izkušenj ter sodelovanja in spremljanja skupnosti intelektualcev, ki ne vključuje samo različnih krščanskih cerkva, ampak je nadkonfesionalna. Knep v prvi vrsti piše kot duhovnik, ki mu Sveto pismo pomeni živo besedo, hkrati pa nenehno išče stik s klasičnimi avtorji in odpira relevantne teme sodobne kulture, od ekonomskih do okoljskih vprašanj. Kot bralca me je pritegnil prav avtorjev poskus, da bi vprašanja in probleme današnjega časa osvetlil z vselej nepredvidljivo in neulovljivo lučjo evangelija. Na to kažejo že naslovi esejev, ki so, razen redkih izjem, povsem svetopisemski. Knep običajno vzame za izhodišče svojega razmišljanja neko svetopisemsko besedilo (iz celote ni težko ugotoviti, da gre za besedila nedeljskih svetih maš), iz njega izlušči osrednje vprašanje in ga potem poskuša aktualizirati.

V eseju Amos in bogastvo je na primer glavna tema bogastvo in njegovo nasprotje – revščina. Knep ugotavlja, da revščine ni mogoče izkoreniniti, a jo je mogoče blažiti. Predvsem pa je vsakdo pozvan, da je s svojo sebičnostjo in pohlepom ne povzroča.

V naslednjem eseju z naslovom Pavel in usmiljenje avtor načne vprašanje usmiljenja, ki ga privede do nesoglasja v sami Cerkvi – nekateri v njej namreč ne sprejemajo tega, kar o usmiljenju govori in uči papež Frančišek. Knep lepo poveže Pavlovo izkušnjo odrešenosti s priliko o izgubljenem sinu. Ta povezava razširi pogled in ga obogati z različnimi perspektivami. Zdi pa se mi, da je poudarek božjih zapovedi tu nepotreben: »Bog mi ob spočetju podari dvoje – božje zapovedi in vest. Zapovedi mi povejo, kako je treba živeti, da ohranim živ odnos z Bogom. V vesti pa presojam, kako je s tem odnosom, ali je še živ in pristen, ali slabi in se podira« (str. 133-134). Če gledamo izkušnjo apostola Pavla, je zelo dobro poznal zapovedi, torej postavo, a to mu nikakor ni pomagalo ohraniti živega odnosa z Bogom. Tega zapovedi pač ne zmorejo, nasprotno, postava ga je celo silila k temu, da je preganjal Cerkev. Živ odnos z Bogom se je Pavlu razkril šele v srečanju s Kristusom na poti v Damask. Kristus ga ni obsodil, ampak se ga je usmilil – in ta izkušnja usmiljenja je Pavla neizbrisno zaznamovala. Zapovedi torej ne morejo dati novega življenja (prim. Gal 3,21), človek ga je deležen v Kristusovi usmiljeni ljubezni.

Temo o Pavlovi izkušnji Knep poglablja v eseju Globina brez globine, v katerem predvsem s perspektive zakonske pastorale – kar je preozko – osvetljuje novo življenje v Kristusu, čeprav ne uporablja tega pomenljivega izraza. Gre za vprašanje, ki ni ključnega pomena samo za vsakega kristjana, ampak tudi za stik s problemi sodobne kulture.

Zgovoren zapis z naslovom Farizej in Narcis tematizira človeško prevzetnost in zaverovanost vase ter pravo ponižnost, ki jo uteleša cestninar. Knep opaža, da nam lastno farizejstvo največkrat ostaja zakrito, smo pa še kako dovzetni za farizejstvo drugih. Cestninarja nasprotno odlikuje prav drža ponižnosti, sad Božje milosti, ki se farizeja zaradi njegove zaverovanosti vase ne more dotakniti. O podobnih vprašanjih – a z drugačnimi poudarki – avtor razmišlja tudi v eseju Zahejeva struktura.

V zapisu Molčeči jezik se Knep loteva pomembnega vprašanja molka in kontemplacije. Vidi namreč, da se tu človeku kaže, kaj sploh je to, kar imenujemo odrešenje. Hkrati pa poudarja, da človeka veri in molitvi ne odpirata logika in argument, marveč simbol. Spet je vprašanje, koliko je v tem kontekstu upravičen govor o božjih zapovedih. Simbol gotovo ne ukinja božjih zapovedi, a je njegovo središče drugje: v konkretnosti življenja.

V poučnem eseju Koncili in edinost bo bralec deležen nazornega zgodovinskega pregleda, kako je krščanstvo v svoji zgodovini sklepalo kompromise s svetno oblastjo in politiko. Na takšen način je seveda zapravilo svojo prvotno edinost. Toda Knep ugotavlja, da se je v tej razdeljenosti oblikovala tudi pestrost najrazličnejših izročil, zato edinost zdaj pomeni predvsem spoštovanje in sprejemanje te raznolikosti.

Omenimo še eseja Samarijankin vodnjak in Oči sleporojenega. V prvem je Knep ovrednotil vlogo ženske v Cerkvi in pokazal, kje je njena najgloblja identiteta. V prispodobi bi lahko rekli, da ne v vodnjaku, kamor je prišla po vodo, temveč v Kristusu, ki edini daje živo vodo. S pomočjo prilike o sleporojenem avtor odpira pretanjen problem duhovne slepote. Kdor vidi, je tisti, ki se zaveda svoje lastne duhovne slepote in svojih omejitev. Kdor pa je sveto prepričan, da vidi – kakor farizeji –, je v resnici slep.

Ta kratki pregled nekaterih Knepovih Esejev o križu kaže, da jih je vredno prebrati. Prvič zato, ker odpirajo temeljna vprašanja krščanske vere – od molitve, greha in milosti do odrešenja in kontemplacije – in to ne le za kristjane, temveč tudi za neverujoče. Drugič pa zato, ker si prizadevajo vzpostaviti stik s človekom, ki ne živi samo v svetu sodobnih tehnologij, temveč tudi v nebo vpijočih socialnih in ekonomskih razlik, v čemer se kažejo nič manj resnični duhovni problemi, ki so najgloblji in zato ostanejo najpogosteje neopazni. Morda mu bodo te zadnje pomagali uvideti prav Eseji o križu.