Samota prihaja v različnih oblikah, včasih po tihem in neopazno, spet drugič pa glasno in pretresljivo. In prav ta izkušnja v filmu Samota islandske režiserke Ninne Pálmadóttir na čudežen način poveže dva skrajno neobičajna sotrpina. Na eni strani samotnega, ostarelega kmeta Gunnarja, ki je celotno življenje posvetil družinski kmetiji in zaradi državnega projekta ostal brez nje. S tem pa na prvi pogled tudi brez vsega. Na drugi strani pa vedrega in radovednega dečka Arija, ki se je znašel v težavni družinski situaciji ločenih staršev in odsotnega očeta. Gunnar, ki ga z ravno pravo mero zadržanosti vrhunsko odigra Þhröstur Leó Gunnarsson, se s svojo usodo navidez hitro sprijazni in brez pretiranih čustev zapusti svoj dom na podeželju – z nekoliko težjim srcem pa tudi svoje ljubljene konje. Prvi kadri filma dajejo slutiti, da bomo gledali že večkrat videno dramo zagrenjenega in vase zaprtega starca, ki samo čaka, da lahko izbruhne. A Gunnar se v nasprotju z razširjenim predsodkom o zadrtosti kmetov v filmu vedno bolj kaže kot topla in nežna duša, ki je, vržena v mestni živelj, kvečjemu zmedena in kakopak hrepeneča po podeželskem miru. Njegovo zaprtost vase in pretirano skromnost, skoraj puščobnost v odnosu do stvari in ljudi pa po selitvi v mesto postopoma odtaja sosednji deček Ari, ki ga prepričljivo upodobi Hermann Samúelsson. Dečkova srčnost in vztrajnost pri poskusih navezovanja stika ga sprva čudi in plaši, vse dokler ga ni prisiljen spustiti v svoj novi dom. V bistvu njegovo stanovanje šele s prihodom Arija postopoma postane pravi dom. Kar je tudi posrečena metafora Gunnarjeve preobrazbe v prijaznega dedka, ki se močno naveže na svojega novega prijatelja. Film z minimalnimi, a učinkovitimi sredstvi podkrepi odlično napisano zgodbo scenarista Rúnarja Rúnarssona. Z majhnimi detajli, senzibilno uporabo kamere in skrbno umeščeno glasbo nakazuje na Gunnarjeva in Arijeva potlačena čustva. Ko njuna medsebojna navezanost na vrhuncu doživi presenetljiv rez, pa se metafore v pravem trenutku umaknejo čustvovanju igralcev, ki se ganljivo odpreta drug drugemu in gledalcu. Scenarij se poleg tega ves čas subtilno poigrava z našimi predsodki in pričakovanji glede razpleta, kar preprosto zgodbo ves čas poživlja in jo do konca ohranja zanimivo. Ko se že zdi, da se bo film sklenil predvidljivo tragično ali osladno srečno – režiserka nam namreč nakaže obe možnosti – pa nas z odprtim koncem pusti ravno prav zaplavati v lastnih občutenjih. Ne v občutku nedorečenosti, ampak pristnega optimizma in upanja. Na soočenje s svojo lastno samoto je nenazadnje obsojen vsak človek sam. In če sta se z njo zmožna soočiti človeških stikov popolnoma nevajen starec Gunnar in v življenjskih preizkušnjah neizkušeni deček Ari, je tega morda sposoben vsakdo. Bere: Igor Velše Piše: Žiga Brdnik