Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Poezija pesnice in urednice portala Pesem.si Ane Porenta je v zbirki zaTišje blizu prav tistemu, s čimer je poimenovala knjigo: zatišju in tišini. Skozi pesmi se lahko sprehajamo po drobnih spominskih motivih, reminiscencah na otroštvo in pretekle trenutke. Vse manj so otipljivi, a vedno bolj živi v spominu. Ena ključnih tem je vračanje v različne lege otroštva, v zidove doma oziroma domačije. A to ni seganje v tradicionalne okove, temveč preseganje dopuščene svobode. Kako ne lomiti in si preprosto vzeti, lahko preprosto, verz za verzom, najdemo med branjem. A hkrati obstaja zanka – subjektka oziroma kaj okoli nje na trenutke mirno razpada in se spet vrača in sestavi nazaj. Fizičnimi premiki vedno najdejo kaj novega in prav aktivnosti – na primer pospravljanje ali hoja – pesmim dajejo živost. Ta večna telesna prisotnost in čuječnost pa ves čas silita k premisleku o tu in zdaj. Kako zelo pomembno je najti vsak detajl in ga vtkati v pesem, najsi bodo to spomini na otroštvo subjektke ali njenih otrok, družine ali psa. Slednji je pomembno gonilo in je eden izmed presežkov v zbirki. Motivika psa je povezana z njegovim življenjem, radostjo in umiranjem, a tudi slednje ne izniči njegovega mesta v prostoru; še vedno ga je treba prestopiti. Subtilnost teh pesmi je močna, prav tako izraznost. Sobivanje s človekovim najboljšim prijateljem je zavezniško in kaže, kako pomemben člen je v skupnosti. Zanimivo mesto imajo še motivi drugih živali, najbolj presenetljivo je sobivanje z muho: »Postajam nevretenčar z drgetajočim / zvokom, ki dviguje prah s tal. / Muha pa je vse tišja, / kot sprijaznjena z nočjo.« Vse pa se veže na minljivost, kakor koli in o čemer koli spregovorijo pesmi. V presunljivi zbirki Deklice je Ana Porenta pomembno mesto dajala ženskam, v zbirki zaTišje pa se večkrat postavi nazaj in se umika svetu. Kot da bi se kot ustvarjalka na podeželju, kot mama v sindromu praznega gnezda in kot človek na samotnem pohajkovanju čutila nepomembno. Ta tihi upor proti vrvežu življenja in antropocentrizmu veje iz večine pesmi. Verz »Ni dovolj biti človek« s tem preseže idejo pesniškega jaza. Čeprav je ta vpet v odnose, odhode, opazovanje in pomoč, je tukaj in zdaj še veliko drugega. To je obče gledano narava, ki jo opazovalka v njej opazuje in občuduje. Najbolj skozi prizmo razvijanja podobe, v njej pa je najti še več pesniških tropov. Domiselnih, dobro izpeljanih in dodelanih. Posebnost je v rabi velikih črk sredi besede, posebej če so ob njih predpone. Tak je že naslov, torej zaTišje, pa praBit, dvoGovor. To lahko povežem z verzoma: »Orjaške črke so se mi zarile / v čelni reženj.« Jezik Ane Porenta je gibek in izbran. Humorja je manj kot v njenih prejšnjih pesniških delih in prvič pesmim ni namenila naslova. Opaziti pa je veliko grenkobe, zlasti v zaključkih. Ti včasih odgovarjajo celotni pesmi, kot na primer »Moja mama ima hribček na dlani«. Pesmi Ane Porenta v zbirki ZaTišje se zanimivo ukvarjajo s stapljanjem sveta in z negacijo subjektke same. Veliko je zrelih premišljevanj o medgeneracijskem prenašanju bolečine, sprejemanju drugačnih pogledov in kritičnosti o tempu sodobnega življenja. A glavni umik ostaja pisanje, ki je nenehen proces: »Ošiliti moram pisavo, / vrstice zarobiti, / jih izostriti, obtrgati.« Zbirke ponuja veliko možnosti za poglobljeno razmišljanje o vsakem delčku. Ničesar ni dobro prezreti, saj ima vse lahko svoj smisel.