Piše Nada Breznik, bere Eva Longyka Marušič. Prvi roman Selme Skenderović In če vsi pozabijo tako kot njena zbirka kratkih zgodb Zakaj molčiš Hava, nagrajena na Festivalu mlade literature Urška 2020, tematizira tujstvo in iskanje svoje identitete v obdobju odraščanja in v okolju, ki ne razume, ne sprejema in celo prikrito zaničuje in ponižuje poreklo, jezik in vero glavne protagonistke. Kot da to še ne bi bilo dovolj, jo bremeni še nasilje v lastni družini. Občutek tujstva, ki je ob preselitvi s Kosova v Slovenijo vsaj v začetku nekako samoumeven, se v glavni junakinji podvoji, kajti tudi v primarnem okolju, kamor se občasno vrača, se ne počuti več doma. Tradicionalne vrednote in običaji, preprosta filozofija vsakdanjega življenja pa tudi zaigrana idealnost družinskih odnosov še posebej v njeni družini, jo potiskajo v samoto. Zato vidi priložnost v učenju in spopadanju z novim okoljem, slovenskim jezikom in kulturo, v dokazovanju in premagovanju predsodkov in stereotipov, predvsem pa v pobegu iz domačega okolja od nasilnega očeta in manipulativne matere. Zineta, kakor je ime glavni protagonistki, je dovolj razumna, da skozi različne faze odraščanja od zgodnjega otroštva naprej spoznava, kako nesmiselno se je doma truditi za nežnost, objeme in dotike staršev, za njuno ljubezen in razumevanje, ki ju nista sposobna dati ali pokazati. Tako se samorastnica prebija v zrelost in tiho premaguje izključevanje in poniževanje. Družinske razmere so jo prikrajšale za mnoge socialne spretnosti in tako ne more navezati iskrenih prijateljskih stikov v novem okolju. Z nikomer se ne more odkrito pomeniti, niti z vrstnicami in vrstniki ne, saj je globoko v sebi skrila družinsko sramoto, ki jo omejuje. Trudi se biti kar se da nevidna in nemoteča, nikomur ne zaupa, zato pa toliko bolje opazuje in analizira družbo, ki jo obdaja, življenje v študentskem naselju in odnose med študentkami in študenti. Samovzgoja in samodisciplina se tako kot doma nadaljujeta tudi v času študija, toda njena psihična kondicija jo včasih pusti na cedilu. Naloge, ki si jih je zadala, so včasih pretežke za mlado dekle, občasno pade v apatijo in pasivnost. Tedaj potrebuje oprimke, ki si jih sama izmišljuje. Vestno dela urnike in sezname ne le študijskih obveznosti, temveč tudi opomnike za povsem vsakdanja opravila. V kriznem obdobju zapiše: Danes se mi je uspelo stuširati in iti v trgovino. Razumna kot je, se zaveda, da si je zaradi zatajevanja najbolj boleče izkušnje mnoge spone nadela kar sama. V zadnji tretjini knjige avtorica zaide v preveč podrobne opise družinskih srečanj pa tudi opravil in nalog kuhinjske pomočnice, ki jih je Zineta opravljala kot dijakinja v hotelu, kar bi utegnilo bralce dolgočasiti in odvrniti od iskanja jedra in bistva literarnega dela – to je zahtevno, samotno, toda junaško prizadevanje glavne junakinje za asimilacijo v družbo, ki bi ji pomagala preseči njen pokroviteljski odnos do nje kot pripadnice druge naroda, jezika in vere, ne da bi ji bilo treba zatajiti svoje poreklo, vero in običaje. Roman In če vsi pozabijo zaznamujejo avtentičnost pripovedi, močno obarvane z grenkobo, presenetljiva zrelost mlade avtorice in dober uvid v kompleksnost položaja tujcev v novem okolju, teme, ki je v današnjem svetu tako aktualna, toda zavestno odrinjena na rob. Dopuščeno je izkoriščanje do skrajnih meja, po drugi strani pa so odkrito in prikrito kratene temeljne pravice in dostojanstvo zlasti starejšim, neukim fizičnim delavcem. Selma Skenderović s svojimi literarnimi deli dokazuje, kako pomembno je stopiti iz sence in odkrito spregovoriti o problemih, pred katerimi si večinski narod zatiska oči.