V oddaji Oder tokrat o političnem v gledališču in gledališkem v družbenih razmerjih skozi pripovedi in izjave podpornikov prizadevanjem Miha Turšiča ob gladovni stavki. Irena Šinkovec, kustosinja v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane, 3.10.2105 v pismu podpore med drugim piše: »Miha Turšič že četrti dan gladovno stavka! Njegove zahteve so konkretne in realne. Ne zatiskajmo si oči, da je njihovo nereševanje zgolj posledica arogantnosti in nesposobnosti države. Ker smo država tudi mi! […] Ker nikakor nočemo spregledati, da bi s povezovanjem in skupnimi projekti dobili moč, ne zgolj za odlične rezultate, temveč tudi za nujne sistemske spremembe v kulturni politiki, za katere se zavzema Miha Turšič. Nacionalni programi, strategije razvoja, horizontalne politike,…, bodo ostali prazne črke na papirju, če bodo pisani le za zadovoljevanje uradniških floskul in ne za konkretne projekte, ki temeljijo na celovitih konceptih in učinkoviti dostopnosti za javnost. […] Glavni paradoks, ki se kaže tudi v primeru KSEVT-a in še zdaleč ni osamljen primer v Sloveniji, je nerazumno ravnanje države, ki nas spodbuja/sili k prijavam na razpise (predvsem EU – da bodo sredstva počrpana in bo pokrito dobro ime države) ter nas hkrati kara, da projektov nismo sposobni pridobiti v dovolj velikem obsegu, potem pa (po slavnostnem otvoritvenem govoru) dvigne roke od doseganja zastavljenih ciljev, čeprav jih je z izborom projekta na razpisu sama prepoznala za potrebne, odlične in učinkovite.[…] Ali se želimo še naprej boriti med seboj za drobtinice, ki nam jih (vsako leto manj) dobrodušno namenja država ter nas s svojimi birokratskimi ukrepi sili v skrajna dejanja in nas vsakodnevno in brez sramu razglaša za goljufe in nesposobneže? Ali mogoče še imamo moč, da se sestavimo in pridružimo zahtevam, ki jih postavlja Miha Turšič?« Vabimo vas k poslušanju!