»Človek in prostor sta neločljivo povezana, ni enega brez drugega in med njima je vedno zgodba.«

V Prostorih igre je arhitektka, scenografinja in gledališča režiserka Meta Hočevar »spremenila generacije gledališčnikov in arhitektov, vseh, ki se z zadostno resnostjo ukvarjajo s prostori igre in vsakdana. Tako ne pretiravamo, če izjavimo, da so prostori igre Mete Hočevar spremenili zgodovino in fenomene slovenskega, jugoslovanskega in tudi evropskega gledališča.« Takole je v izčrpni študiji k drugi dopolnjeni izdaji Prostorov igre zapisal dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič. Ta pomembna študija o prostoru v uprizoritvenih umetnostih, ki je prvič izšla leta 1998, pa je letos dobila nadaljevanje – knjigo Prostori mojega časa, ki je izšla v knjižnici MGL.
O prostoru kot dramskem liku in vanj vpisanem pletu spominov in izkušenj se bom z Meto Hočevar pogovarjala Saška Rakef. Vabljeni k poslušanju.