Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
5 epizod
5 epizod
Operni iztek četrtkove jutranjice prinaša antropološki, literarni, tehnični, politični in sociološki pogled na to obliko glasbenega ustvarjanja.
Kaj se beli tam v zeleni gori? Ali sneg je ali so labodi? Če bi sneg bil, bi se že otajal in labodi bi že poleteli. (Prevod: Andrej Arko) Ljudska balada Hasanaginica je bila (in je še) predmet številnih interpretacij, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je postala tudi žrtev krvavega razpada Jugoslavije: takrat se je namreč bolj kot kadar koli prej razplamtela žolčna polemika o tem, kateremu narodu pripada njeno avtorstvo, Hrvatom, Srbom ali Bošnjakom, polemika in predvsem dokazovanje, ki je »živo« tudi dandanes. Kar pa zadeva njeno operno upodobitev, so Hasanaginico naslikali Krešimir Baranović, Miroslav Miletić, Rastislav Kambasković in Asim Horozić.
Glede na to, da so skoraj vsa Haydnova operna dela doživela krst v zgradbi Esterházyjevega gledališča, je morda ravno ta odmaknjenost od vpliva velikega cesarskega gledališča na Dunaju, ki je v tistem času prisegalo predvsem na italijansko operno umetnost, prispevala k temu oziroma zagotovila pogoje za to, da je Haydn razvil slog, ki se v mnogočem razlikuje tudi od Mozartove odrske ustvarjalnosti.
Violinist, basbaritonist, dirigent in skladatelj Michael William Balfe velja za enega najuspešnejših opernih ustvarjalcev viktorijanske dobe, imenovali so ga tudi "angleški Rossini". Kar tvornost zadeva, si je ta naziv vsekakor zaslužil, res pa je tudi, da njegova odrska dela niso prestala preizkusa časa in okusa – poznejšim rodovom so se zdele njegove opere plitke, njihove zgodbe precej nesmiselne, melodije pa dolgočasne. A njegov ugled je na eni točki vendarle ostal nedotaknjen: gre za balade, ki jih je komponiral tudi kot koncertne točke, balade, katerih genialnost je moral priznati celo skladateljev najbolj neusmiljeni kritik George Bernard Shaw.
Verdijev STIFFELIO se bolj kot z nezvestobo ukvarja predvsem z odkritjem greha ter z izdelanimi intelektualnimi, moralnimi in družbenimi posledicami tega dejanja. Skladatelja so v prvi vrsti vznemirile tri glavne osebe, torej Lina, njen oče Stankar ter naslovni junak. V italijanski operi tistega časa nezvestoba seveda ni bila neznana tema, je pa Lina prva nezvesta Verdijeva junakinja – druge namreč o nezvestobi samo premišljujejo, nikoli pa je ne zagrešijo.
V opernem besednjaku ni veliko têrminov, ki bi bili tako pogosto napačno uporabljani, kot to velja za verizem. Običajno se z njim »pokriva« vse italijanske opere, napisane med letoma 1890 in 1920, toda verizem pravzaprav označuje tip opere s povsem specifičnimi glasbenimi in dramaturškimi značilnostmi.
Neveljaven email naslov