Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
Peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
»Spomnim se nekega lepega večera pri nas doma, na Gregorčičevi ulici, ko je mojega očeta Anteja Novaka obiskal njegov partizanski tovariš Dušan Pirjevec - Ahac z ženo Nedeljko, pisateljico, in Mišom Jezernikom, sociologom, tudi starim partizanom, disidentom. In nato sta se pojavila tudi brat Jerko in Tomaž, ki sta sodelovala vrsto let, včasih v duetu in seveda tudi zelo intenzivno v glasbeni skupini Salamander. In Tomaž je takrat odigral in zapel dve, tri svoje pesmi, med drugim tudi »V nasmehu nekega dneva«. In to je profesorja Pirjevca silno ganilo in je potem improviziral analizo te pesmi: kako je to pravzaprav lepo: posaditi drevo, ne zato, da bi ga uporabljal kot predmet, ampak zato, da na koncu odlomiš eno drobno vejo za na pot.«
Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu
Boris A. Novak kot eno najpomembnejših motivik iz Pengovove poetike izpostavlja prav pot, potovanje. Iskanje lastne poti, tudi v umetniškem smislu, je močno zaznamovalo ustvarjalno in življenjsko usodo Tomaža Pengova; to so prepoznali tudi njegovi poslušalci.
»Tudi v glasbi je bil nek samohodec: odpotoval je nekam, kamor drugi niso šli. In to je bila po svoje smola, v smislu tega, da je bil malo odmaknjen od glavnega glasbenega toka, predvsem glasbene industrije, hkrati je bila pa to tudi njegova prednost. On se je ognil temu, da bi svojo glasbo šabloniziral, da bi jo spravil v neke varne kalupe … Njegove pesmi so bile enostavno drugačne, so bile nekaj tako izrazito osebnega, da so morale zveneti tudi po drugih družbenih kanalih. Ljudje, ki so ga slišali, so ga vzljubili in so ga hodili poslušat. Kjerkoli je že bil, našli so ga, našli so njegovo glasbo. Tako da je ostajala ob strani, ja, na margini mainstreama, ampak to je bila njena kvaliteta …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Tomaž Pengov je največkrat nastopal sam, včasih pa je ob njem zaigral še kdo – na primer Jerko Novak ali pa Lado Jakša, ki se takole spominja ene od skupnih poti na koncert:
»Bojan Drobež, Tomaž Pengov pa jaz pri Mlinarcu v Zagrebu. In smo rekli, gremo, ampak da pač ne bomo pili, nič pili pred nastopom. Ja, in smo šli do Grosupljega in v Grosupljem Tomaž pravi: prosim, ustavite se, samo nekaj grem v trgovino. In midva z Bojanom sva rekla, ja, ampak a smo se zmenili, ne. In sva ga pustila in je šel … in ker ga pač ni bilo enih deset minut, greva midva pogledat, kje je. In ga potem najdeva tam na enem zidu in je imel eno ta dolgo, veliko škatlo jajc – on je spil jajce, ki je dobro za glas, ampak če spiješ eno, dve … Če jih pa spiješ dve škatli, je to bomba za cel organizem … Saj nastop je bil v redu, ampak če je to večkrat počel, prav zdravo to ni.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Tudi drugi njegovi prijatelji in soustvarjalci pripovedujejo, da se Tomaž Pengov v vsakdanjih rečeh ni najbolje znašel:
»Prišel je leta ’96 k meni pa je rekel: Jerko, mi lahko ti napišeš priporočilo, da bi se jaz vpisal v samostojne umetnike. Takrat je bil star 47 let. Zakaj je to bilo? Je rekel, veš, koleno me boli pa ne morem do zdravnika, ker nisem zavarovan. To kaže na njegov odnos do tega sveta: on kot da ni bil tu. Te zunanje zadeve, ki jih seveda moraš početi, če se hočeš vključiti v ta prostor, njega niso zanimale … Tudi ko smo snemali, na primer: kadar koli sem snemal z njim, nikdar me ni vprašal, če mi bo kaj plačal. Ampak ne iz tega, da mi ne bi hotel plačati. Zaradi tega, ker njemu ta materialni svet ni pomenil kaj dosti, on je bil drugje. Tako da mu nisem nič zameril te zadeve, ker je bil malo – kar se tega tiče, je bil površen. Kar se tiče ostalih stvari, je bil pa sijajen in smo pravzaprav to občudovali pri njem, to brezkompromisno držo. Zašibal je svoje strani pravzaprav zelo pošteno …«
Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu
»On je ostal boem, če uporabim to zavržno besedo – zavržna je pa zato, ker nosi v sebi nekaj prilastkov, ki pravzaprav sploh niso točni. Boemsko življenje, halo – kdo od tistih, ki je umetnik, sploh ve, kako drugi razumejo boemsko življenje. Sploh ga ne razumejo. Ne vejo, kaj je to boemstvo. Boemstvo ni pijača. Boemstvo ni brezdomstvo. Boemstvo ni živeti v tri dni. Tudi Tomaž nikoli ni živel v tri dni. Včasih se je pa zdelo, da ja – tudi njemu se je zdelo, v bistvu je pa mlel stvari.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
»On je bil romantik, to je bila taka rožica, nežna dušica, a veš, si pihnil, pa se je prelomil … On je bil tako senzibilen, kje, ni za ta svet, ni …«
Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu
Konflikt med zahtevami vsakdanjika in lastnim umetniškim svetom Tomaža Pengova se je skozi leta vse bolj poglabljal, kar so prijatelji opazovali s težkim srcem:
»Pa sva imela koncert recimo v Viteški dvorani pa je kar naenkrat prišla neka utrujenost, neka zmeda in v bistvu ni mogel več igrati. In so prijatelji odhajali s solzami iz dvorane, ker je imel pač neko tako situacijo v sebi, da ni mogel kitare pravzaprav uglasiti … in potem tako rekoč nastopa v drugi polovici ni bilo.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
»Govoriva o neki podvojeni osebnosti. Ampak ne zdaj misliti v slabem smislu: ta shizofrenija je ustvarjalna shizofrenija. Se pravi: ne pristanem na to plitvino življenja, v kateri sem. Jaz hočem osmišljati svoje življenje drugače. In Tomažu je, nedvomno, v tem, kar je naredil, to uspelo … Kaj bi bilo, če bi on delal več in če bi ga malo manj »sral«, kot po domače rečemo, in iskal utehe tudi v raznih poživilih. Ja, ne bi bil Tomaž Pengov. Ne bi naredil tistega, kar je. Naredil je malo, vendar je tisto tako dragoceno, da odtehta nek glomazni opus. Saj ne moremo meriti teh stvari – ustvarjalnosti ne moremo meriti z vatli kvantitete.«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Pengovove osebnostne lastnosti verjetno ponujajo le del odgovora na vprašanje, kaj je usmerjalo njegovo pot. Borut Činč večjo težo pripiše značilnostim glasbene scene pri nas:
»Pa tudi mislim, da to ni bil nek razlog, zakaj je Tomaž tako »odpotoval«, ampak da je bolj problem to, da se dejansko njegove glasbe, ne nazadnje tudi z Odpotovanj, morda premalo v medijih vrtelo na radiih … In potem je tak umetnik, tudi če si znan, ampak če mediji ne stojijo za teboj in če ljudje preko medijev ne izvejo, da si tu, potem tudi organizatorji ne kličejo na koncerte in se nekako v tem prostoru dobesedno malo izgubiš, proti svoji volji.«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
V poetiko Tomaža Pengova, ki nenehno ostaja odmaknjena od vsakdanjih klišejev, je težko kar tako vstopiti. Poslušalcem jo je v spremnih besedah k Pengovovim ploščam poskušal približati Milan Dekleva.
»Ko smo se razšli s Salamandri, so se naše poti razmaknile … Tomaž je ostal zame inspirativna osebnost. Če ne bi bilo tako, potem ne bi o njem napisal romana. O njem sem pisal tudi v drugih besedilih, ne tako direktno, kot v Pimlicu, ampak vendarle. Tako da se me je ta pot samotneža, pot nekega vztrajnega individualista, ki je morda na poseben način za ljudi okrog sebe destruktiven, ampak ostaja pa zelo ustvarjalen znotraj svoje poetike … Bil je vedno bolj morda razdvojen med tem, da se je izogibal neke konkretne odgovornosti za ljudi, ki so bili okrog njega, in je plačal ta davek, ker se mu ni moglo dobro iziti. Je pa v tej trmi ostal res nekaj posebnega …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Na koncu poti ostane zgodba. Vsak svojo o Tomažu Pengovu so nam v petih oddajah odstrli Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Borut Činč in Aco Razbornik, ki se jim najlepše zahvaljujemo za vse izrečene in neizrečene besede.
Vse oddaje iz cikla o Tomažu Pengovu si lahko poslušate tu:
251 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
Peta oddaja iz cikla Tomaža Pengova
Ob sedemdeseti obletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev: Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Aco Razbornik in Borut Činč. V zadnji oddaji se ustavimo ob nekaterih Pengovovih koncertnih posnetkih in pripoved o njem pripeljemo do konca.
»Spomnim se nekega lepega večera pri nas doma, na Gregorčičevi ulici, ko je mojega očeta Anteja Novaka obiskal njegov partizanski tovariš Dušan Pirjevec - Ahac z ženo Nedeljko, pisateljico, in Mišom Jezernikom, sociologom, tudi starim partizanom, disidentom. In nato sta se pojavila tudi brat Jerko in Tomaž, ki sta sodelovala vrsto let, včasih v duetu in seveda tudi zelo intenzivno v glasbeni skupini Salamander. In Tomaž je takrat odigral in zapel dve, tri svoje pesmi, med drugim tudi »V nasmehu nekega dneva«. In to je profesorja Pirjevca silno ganilo in je potem improviziral analizo te pesmi: kako je to pravzaprav lepo: posaditi drevo, ne zato, da bi ga uporabljal kot predmet, ampak zato, da na koncu odlomiš eno drobno vejo za na pot.«
Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu
Boris A. Novak kot eno najpomembnejših motivik iz Pengovove poetike izpostavlja prav pot, potovanje. Iskanje lastne poti, tudi v umetniškem smislu, je močno zaznamovalo ustvarjalno in življenjsko usodo Tomaža Pengova; to so prepoznali tudi njegovi poslušalci.
»Tudi v glasbi je bil nek samohodec: odpotoval je nekam, kamor drugi niso šli. In to je bila po svoje smola, v smislu tega, da je bil malo odmaknjen od glavnega glasbenega toka, predvsem glasbene industrije, hkrati je bila pa to tudi njegova prednost. On se je ognil temu, da bi svojo glasbo šabloniziral, da bi jo spravil v neke varne kalupe … Njegove pesmi so bile enostavno drugačne, so bile nekaj tako izrazito osebnega, da so morale zveneti tudi po drugih družbenih kanalih. Ljudje, ki so ga slišali, so ga vzljubili in so ga hodili poslušat. Kjerkoli je že bil, našli so ga, našli so njegovo glasbo. Tako da je ostajala ob strani, ja, na margini mainstreama, ampak to je bila njena kvaliteta …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Tomaž Pengov je največkrat nastopal sam, včasih pa je ob njem zaigral še kdo – na primer Jerko Novak ali pa Lado Jakša, ki se takole spominja ene od skupnih poti na koncert:
»Bojan Drobež, Tomaž Pengov pa jaz pri Mlinarcu v Zagrebu. In smo rekli, gremo, ampak da pač ne bomo pili, nič pili pred nastopom. Ja, in smo šli do Grosupljega in v Grosupljem Tomaž pravi: prosim, ustavite se, samo nekaj grem v trgovino. In midva z Bojanom sva rekla, ja, ampak a smo se zmenili, ne. In sva ga pustila in je šel … in ker ga pač ni bilo enih deset minut, greva midva pogledat, kje je. In ga potem najdeva tam na enem zidu in je imel eno ta dolgo, veliko škatlo jajc – on je spil jajce, ki je dobro za glas, ampak če spiješ eno, dve … Če jih pa spiješ dve škatli, je to bomba za cel organizem … Saj nastop je bil v redu, ampak če je to večkrat počel, prav zdravo to ni.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
Tudi drugi njegovi prijatelji in soustvarjalci pripovedujejo, da se Tomaž Pengov v vsakdanjih rečeh ni najbolje znašel:
»Prišel je leta ’96 k meni pa je rekel: Jerko, mi lahko ti napišeš priporočilo, da bi se jaz vpisal v samostojne umetnike. Takrat je bil star 47 let. Zakaj je to bilo? Je rekel, veš, koleno me boli pa ne morem do zdravnika, ker nisem zavarovan. To kaže na njegov odnos do tega sveta: on kot da ni bil tu. Te zunanje zadeve, ki jih seveda moraš početi, če se hočeš vključiti v ta prostor, njega niso zanimale … Tudi ko smo snemali, na primer: kadar koli sem snemal z njim, nikdar me ni vprašal, če mi bo kaj plačal. Ampak ne iz tega, da mi ne bi hotel plačati. Zaradi tega, ker njemu ta materialni svet ni pomenil kaj dosti, on je bil drugje. Tako da mu nisem nič zameril te zadeve, ker je bil malo – kar se tega tiče, je bil površen. Kar se tiče ostalih stvari, je bil pa sijajen in smo pravzaprav to občudovali pri njem, to brezkompromisno držo. Zašibal je svoje strani pravzaprav zelo pošteno …«
Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu
»On je ostal boem, če uporabim to zavržno besedo – zavržna je pa zato, ker nosi v sebi nekaj prilastkov, ki pravzaprav sploh niso točni. Boemsko življenje, halo – kdo od tistih, ki je umetnik, sploh ve, kako drugi razumejo boemsko življenje. Sploh ga ne razumejo. Ne vejo, kaj je to boemstvo. Boemstvo ni pijača. Boemstvo ni brezdomstvo. Boemstvo ni živeti v tri dni. Tudi Tomaž nikoli ni živel v tri dni. Včasih se je pa zdelo, da ja – tudi njemu se je zdelo, v bistvu je pa mlel stvari.«
Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu
»On je bil romantik, to je bila taka rožica, nežna dušica, a veš, si pihnil, pa se je prelomil … On je bil tako senzibilen, kje, ni za ta svet, ni …«
Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu
Konflikt med zahtevami vsakdanjika in lastnim umetniškim svetom Tomaža Pengova se je skozi leta vse bolj poglabljal, kar so prijatelji opazovali s težkim srcem:
»Pa sva imela koncert recimo v Viteški dvorani pa je kar naenkrat prišla neka utrujenost, neka zmeda in v bistvu ni mogel več igrati. In so prijatelji odhajali s solzami iz dvorane, ker je imel pač neko tako situacijo v sebi, da ni mogel kitare pravzaprav uglasiti … in potem tako rekoč nastopa v drugi polovici ni bilo.«
Lado Jakša, pogovor za Pesem v žepu
»Govoriva o neki podvojeni osebnosti. Ampak ne zdaj misliti v slabem smislu: ta shizofrenija je ustvarjalna shizofrenija. Se pravi: ne pristanem na to plitvino življenja, v kateri sem. Jaz hočem osmišljati svoje življenje drugače. In Tomažu je, nedvomno, v tem, kar je naredil, to uspelo … Kaj bi bilo, če bi on delal več in če bi ga malo manj »sral«, kot po domače rečemo, in iskal utehe tudi v raznih poživilih. Ja, ne bi bil Tomaž Pengov. Ne bi naredil tistega, kar je. Naredil je malo, vendar je tisto tako dragoceno, da odtehta nek glomazni opus. Saj ne moremo meriti teh stvari – ustvarjalnosti ne moremo meriti z vatli kvantitete.«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Pengovove osebnostne lastnosti verjetno ponujajo le del odgovora na vprašanje, kaj je usmerjalo njegovo pot. Borut Činč večjo težo pripiše značilnostim glasbene scene pri nas:
»Pa tudi mislim, da to ni bil nek razlog, zakaj je Tomaž tako »odpotoval«, ampak da je bolj problem to, da se dejansko njegove glasbe, ne nazadnje tudi z Odpotovanj, morda premalo v medijih vrtelo na radiih … In potem je tak umetnik, tudi če si znan, ampak če mediji ne stojijo za teboj in če ljudje preko medijev ne izvejo, da si tu, potem tudi organizatorji ne kličejo na koncerte in se nekako v tem prostoru dobesedno malo izgubiš, proti svoji volji.«
Borut Činč, pogovor za Pesem v žepu
V poetiko Tomaža Pengova, ki nenehno ostaja odmaknjena od vsakdanjih klišejev, je težko kar tako vstopiti. Poslušalcem jo je v spremnih besedah k Pengovovim ploščam poskušal približati Milan Dekleva.
»Ko smo se razšli s Salamandri, so se naše poti razmaknile … Tomaž je ostal zame inspirativna osebnost. Če ne bi bilo tako, potem ne bi o njem napisal romana. O njem sem pisal tudi v drugih besedilih, ne tako direktno, kot v Pimlicu, ampak vendarle. Tako da se me je ta pot samotneža, pot nekega vztrajnega individualista, ki je morda na poseben način za ljudi okrog sebe destruktiven, ampak ostaja pa zelo ustvarjalen znotraj svoje poetike … Bil je vedno bolj morda razdvojen med tem, da se je izogibal neke konkretne odgovornosti za ljudi, ki so bili okrog njega, in je plačal ta davek, ker se mu ni moglo dobro iziti. Je pa v tej trmi ostal res nekaj posebnega …«
Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu
Na koncu poti ostane zgodba. Vsak svojo o Tomažu Pengovu so nam v petih oddajah odstrli Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak, Lado Jakša, Borut Činč in Aco Razbornik, ki se jim najlepše zahvaljujemo za vse izrečene in neizrečene besede.
Vse oddaje iz cikla o Tomažu Pengovu si lahko poslušate tu:
Pevka in violinistka Ana Mezgec s svojo zasedbo Nakána predstavlja sveže avtorske šansone, zbrane na prvencu »Gozd not«. V igrivih besedilih se loti najrazličnejših tematik: od vsakdanjih tegob, kot sta lenoba in pospravljanje, do pasti medsebojnih odnosov in nenazadnje širšega, kritičnega pogleda na družbo. Besedne akrobacije uravnoteži zvrstno pisana glasba z domiselnimi aranžmaji, ki so jih kot Nakána ob Ani Mezgec soustvarili Leon Firšt, Jošt Lampret, Tilen Stepišnik in Gašper Peršl.
Letošnji prejemnik nagrade Franeta Milčinskega Ježka je Boris Cavazza. Javnosti je zagotovo najbolj znan kot igralec, režiser in scenarist. V Pesmi v žepu pa tokrat osvetlimo njegovo šansonjersko plat. Igralec Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje šansonov s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo napisala leta 2005 z albumom »11 korakov«. Sledili so koncerti, tudi na Festivalu slovenskega šansona (2011), prvotni kvartet se je razširil v kvintet, obenem pa so nastajale tudi nove pesmi. V letu 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo »Sprehod«, o kateri nam je letošnji Ježkov nagrajenec spregovoril v Pesmi v žepu.
Kitara, različni odtenki rocka in pristna osebna izpoved: svoj šesti album »Ptice letijo spet na jug« nam v Pesmi v žepu predstavlja dolenjski kitarist in kantavtor Jernej Zoran. V osmerici pesmi, med katerimi so tri instrumentalne, ujame ravnotežje med izpovednostjo glasu in kitare ter poslušalce nevsiljivo povabi v svoj intimni svet, obenem pa najde dovolj prostora tudi za preprosto uživanje v glasbi.
Blaž Mencinger, prejemnik srebrne kante na festivalu Kantfest 2020, se po kantavtorskem prvencu – mali plošči »Ujetnik spominov« iz leta 2022 obrača od akustike s pridihom jazza in v družbi nove ekipe glasbenikov raziskuje igrivost, ki mu jo ponuja indie pop. V Pesem v žepu nam prinaša svoj prvi veliki album »Delček srca«.
Poletje je spakiralo kovčke in odkorakalo skozi vrata. Na njegovo mesto se bo vselila jesen, z rumeno-rdeče-rjavimi vedri sveže barve in s preprogami mehkega listja. Veter skozi priprta okna prinaša glasbo in besede jesenskih šansonov in kantavtorskih pesmi, ki jih bomo poslušali v naslednjih minutah. V Pesem v žepu nam jih prinašajo Primož Vidovič, Marko Grobler, Svetlana Makarovič, Milan Kamnik, Tomaž Pengov in Jani Kovačič.
Na eni strani mentol, na drugi podgane. Recept za Cocktail, kultni album, ki sta ga leta 1974 v mojstrovino zamešala samosvoji kantavtor Marko Brecelj in mojster Bojan Adamič. Plošča je alternativno mladostniško uporništvo združila z ubranimi simfoničnimi in jazzovskimi aranžmaji. Spomladi je doživela že svojo tretjo dopolnjeno izdajo, tokrat z naslovom Cocktail obilni poslovilni.
Đoko ustvarjajo glasbo, ob kateri zastrižete z ušesi: kitarski rifi, klaviaturne podlage ter vokalne melodije svoj navdih iščejo v bogati svetovni popularnoglasbeni zapuščini, glasbo pa dopolnijo slovenska besedila z mariborskim naglasom in zvrhano mero srbohrvaških besed in fraz. V Pesmi v žepu nam vsi štirje člani benda predstavijo svoj prvenec »To ti vračam, tvoje je«.
V Pesmi v žepu poslušamo pesmi iz projekta »Besede ne ubogajo več« oziroma »Parole indomite«. Literarno-glasbeni projekt je zasnovala pevka in violončelistka Andrejka Možina, v njem pa je zbrala in uglasbila poezijo osmih slovenskih zamejskih pesnic. Posamezne pesmi v celoto povezuje motiv sanj; v glasbeni izvedbi zasedbe Violoncelli Itineranti se zložijo v slikovit kolaž filmskih prizorov, ki nam skozi oči vsake od pesnic približa doživljanje vsakdanjika na oni strani slovenske zahodne meje.
Kantavtorski prvenec filozofa in šansonjerja Primoža Vidoviča »Carmina Humana« se zgleduje pri različnih glasbenih tradicijah urbane ljudske glasbe in s pomočjo družbene kritike išče renesanso v našem srednjem veku. Nekaj skladb z albuma poslušamo v tokratni Pesmi v žepu.
Kantavtorski festival Kantfest je nastal z namenom druženja in predstavljanja nove kantavtorske produkcije, v dobrih dveh desetletjih svojega delovanja pa se je na njegovem odru v Rušah predstavilo skoraj sto domačih in nekaj deset tujih kantavtorjev. Najbolj prepričljivi med njimi so domov odnesli tudi katero od festivalskih nagrad: zlato, srebrno ali bronasto kanto. Letos pa novih kant ne bodo podelili. Zakaj takšna odločitev in kaj se bo s Kantfestom dogajalo v prihodnje, nam v Pesmi v žepu razkriva njegov dolgoletni organizator, pesnik in kantavtor Peter Andrej.
Urša in Jure Mihevc s skupino Fed Horses ustvarjata poslušljiv indie rock. Spomladi sta javnosti predstavila svoj prvi veliki album M. L. A. D., ki je začel nastajati v času epidemije covida, v ospredje pa postavlja tematiko duševnega zdravja.
V mirnem podeželskem okolju v bližini Šentjerneja svoje glasbene sanje udejanja dolenjski glasbenik in producent Borut Antončič – Bort Ross. Konec leta 2023 je izdal svoj drugi album »K tebi odpeljem svoje srce«, ki ga poslušamo v tokratni poletni Pesmi v žepu.
V ospredje kantavtorskega poletja v Pesmi v žepu danes stopa Vlado Kreslin, in to kar z dvema glasbenima izdajama: čisto svežim koncertnim albumom »Križanke, 2. 9. 2023«, ki je izšel prejšnji teden, ter albumom »Kje si bla doslej« s konca leta 2023, o katerem nam je spregovoril ob svojem 70. rojstnem dnevu.
V kantavtorskem poletju je danes z nami zasedba Hamlet Express. Tik pred koncem leta 2023 je izšel njen 6. album »Fantom svobode«, ki se je februarja udejanjil tudi kot vinilna plošča, v Pesmi v žepu pa nam ga je predstavil avtor pesmi in vodja zasedbe, pesnik in kantavtor Andraž Polič. Deseterica pesmi, med njimi dve instrumentalni, nas povabi na popotovanje po raznovrstnih glasbenih pokrajinah.
V Pesmi v žepu vstopamo v kantavtorsko poletje in poslušamo albume iz zadnjega leta, pospremljene s komentarji njihovih ustvarjalcev. Tokrat se nam predstavi mlada slovenska glasbenica Teja Poljanšek, ki je pred nekaj leti na študiju jazzovskega petja v Rotterdamu ustanovila glasbeno skupino »Eleutheria«, kar v stari grščini pomeni svoboda. Pesmi so nastajale v okviru študija, na koncu pa se je Teja odločila, da jih združi v album, ki je hkrati njen kantavtorski prvenec: »Lion«.
Odpotovanja, kantavtorski prvenec Tomaža Pengova, so individualna izpoved samotnega trubadurja, obenem pa brezčasna zapuščina takratnega entuziazma študentske generacije. Ob svojem izidu 1. marca 1974 (z letnico 1973) so obveljala za prvo neodvisno ploščo s področja popularne glasbe v nekdanji Jugoslaviji. Petdeset let po nastanku originala je pri ZKP RTV Slovenija izšla nova, restavrirana jubilejna izdaja na vinilu, obenem pa je v uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija nastal film »V odmevu nekega stranišča«. V dvodelnem nizu oddaj »Pol stoletja Odpotovanj« v Pesmi v žepu prepletamo tri rdeče niti: zgodba o nastanku Odpotovanj pred petdesetimi leti, današnji pogled na to ploščo, ki se zrcali v novem dokumentarnem filmu in novi restavrirani vinilni izdaji, ter Odpotovanja sama: njihovo vsebino in sporočilnost, ki sta ploščo že ob njenem nastanku povzdignili med brezčasne umetniške izdelke. Tokrat poslušamo drugi del.
Odpotovanja, kantavtorski prvenec Tomaža Pengova, so individualna izpoved samotnega trubadurja, obenem pa brezčasna zapuščina takratnega entuziazma študentske generacije. Ob svojem izidu 1. marca 1974 (z letnico 1973) so obveljala za prvo neodvisno ploščo s področja popularne glasbe v nekdanji Jugoslaviji. Petdeset let po nastanku originala je pri ZKP RTV Slovenija izšla nova, restavrirana jubilejna izdaja na vinilu, obenem pa je v uredništvu dokumentarnih oddaj TV Slovenija nastal film »V odmevu nekega stranišča«. V dvodelnem nizu oddaj »Pol stoletja Odpotovanj« bomo v Pesmi v žepu prepletali tri rdeče niti: zgodba o nastanku Odpotovanj pred petdesetimi leti, današnji pogled na to ploščo, ki se zrcali v novem dokumentarnem filmu in novi restavrirani vinilni izdaji, ter Odpotovanja sama: njihovo vsebino in sporočilnost, ki sta ploščo že ob njenem nastanku povzdignili med brezčasne umetniške izdelke. Tokrat poslušamo prvi del.
Počeni škafi so navdih za svoje ustvarjanje našli v razigranem swingu New Orleansa in ga obogatili s šarmom francoskih šansonov. Kombinacija ulične neizumetničenosti in šansonjerskih besedil je recept, po katerem so zdaj ustvarili že svoj tretji album: Kompas. Grenkosladke zgodbe o privlačnostih in pasteh medosebnih odnosov nam v Pesmi v žepu premierno predstavita pevka Marjeta Prudič in večinski avtor pesmi ter vodja Počenih škafov Jernej Juren.
V Pesmi v žepu poslušamo novi album M. L. A. D. zasedbe Fed Horses, o katerem nam spregovori pevka in soavtorica pesmi Urša Mihevc. Skupino sta pred desetimi leti ustanovila z Juretom Mihevcem in se po začetnih countryjevskih taktih, napisanih v angleščini, odločila za pisanje v slovenščini, kar je Fed Horses približalo širši slovenski javnosti. Z mladostno energijo, zavito v poslušljiv indie rock, se Urša in Jure na novem albumu odločita razgaliti neiskrenosti ustaljenih družbenih konvencij in jim v kontrast ponudita solze, smeh, strah, brezup in upanje – ali kot pravita v eni od pesmi: »Vse, kar sovražim in hkrati ljubim, vržem na plano, nazaj čez ramo.«
V Pesmi v žepu smo zbrali nekaj šansonov z metaforiko iz živalskega sveta, ki vsak na svoj način odslikavajo naš odnos do narave in samih seboj. Z nami bodo Andrej Trobentar in Same babe, Drajnarjuva vampa, Jure Ivanušič, Bakalina Velika in Vita Mavrič, glasbenim izvedbam pa se s svojo interpretacijo pridruži pesnik Dane Zajc.
Neveljaven email naslov