Osrednji predstavnik politične sredine Miro Cerar se v slavnostnem nagovoru na proslavi ob dnevu boja proti okupatorju ni uklonil diktatu politične korektnosti in imperativu uravnoteženosti, z zagovarjanjem katerega si nekateri slovenski politiki prizadevajo redefinirati zgodovino; največkrat z vztrajanjem pri domnevno obveznih omembah povojnih pobojev ob vsaki omembi protifašističnega boja. Ugibamo lahko, da je s tem razočaral vsaj del svojih potencialnih volivcev.

Kaj se še lahko naučimo iz pregleda lestvice 100 najbolj vplivnih Slovencev?

Osrednji predstavnik politične sredine Miro Cerar se v slavnostnem nagovoru na proslavi ob dnevu boja proti okupatorju ni uklonil diktatu politične korektnosti in imperativu uravnoteženosti, z zagovarjanjem katerega si nekateri slovenski politiki prizadevajo redefinirati zgodovino; največkrat z vztrajanjem pri domnevno obveznih omembah povojnih pobojev ob vsaki omembi protifašističnega boja. Ugibamo lahko, da je s tem razočaral vsaj del svojih potencialnih volivcev.

V post-resničnostni dobi zahodne družbe, prežete s politično korektnostjo, je namreč kakršnokoli še tako premišljeno in moralno neoporečno izrekanje o političnih vprašanjih zelo problematično, če ne celo nezaželeno.

Tudi zato ni nikakršno presenečenje, da so na vrhu ta teden objavljene lestvice 100 najvplivnejših (najbolj priljubljenih) Slovencev skorajda izključno športniki – Goran Dragič, Luka Dončič, Ilka Štuhec itn. – ter druge politično nedefinirane osebnosti, kot sta npr. kuharska mojstrica Ana Roš in predsednik države Borut Pahor.