Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najbližje pozitivni zgodbi, ob kateri vsaj za trenutek zaigra srce, je bilo obročkanje labodjih mladičev ob Koseškem bajerju.
Turizem smo ljudje. Dobro znano besedno zvezo zadnje čase v najbolj obiskanih destinacijah, predvsem mestih, vztrajno zamenjuje ena druga – turisti, pojdite domov, go home!
Če kdaj, potem si v zadnjem pravem julijskem tednu lahko privoščimo eno sončno centrifugo, sestavljeno iz samih pozitivnih novic. Omenjeni načrt je izpuhtel že v ponedeljek
Najbližje pozitivni zgodbi, ob kateri vsaj za trenutek zaigra srce, je bilo obročkanje labodjih mladičev ob Koseškem bajerju. Glavni namen početja, ki pri nas organizirano poteka od leta 1926, je preučevanje njihovega načina življenja, predvsem selitev. Labode s slovenskimi obročki so med drugim opazili že v Italiji in Avstriji ter na Hrvaškem, Poljskem in Češkem, tudi v Ukrajini. Precej dlje kot labodi denimo odletijo štorklje. Pred leti so v Sloveniji obročkano belo štorkljo opazili v Južnoafriški republiki. Preletela je več kot 7800 kilometrov.
Številni begunci, ki na svoji poti v boljši jutri prav tako kot ptice premagujejo neverjetno število kilometrov, si želijo, da bi se tako kot ptice lahko dvignili nad gorje in bedo. In bili recimo brezskrbni kot turisti, ki jih, skriti v grmovjih nekje v bližini Jelšan, lahko opazujejo ob njihovih migracijah. Zdaj naj bi bilo ob nezakonitem prehodu meje beguncem še težje, slovenskim policistom je ta teden na pomoč prišlo "kar" 35 vojakov.
Turizem smo ljudje. Dobro znano besedno zvezo zadnje čase v najbolj obiskanih destinacijah, predvsem mestih, vztrajno zamenjuje ena druga – turisti, pojdite domov, go home!
Mogoče bi pa pri nas zadržali več turistov kot doslej, če bi v zaradi suše in razlitega kerozina zaprtih tuših na plaži imeli vino. S to idejo se je skušal ogorčeni direktor Rižanskega vodovoda, Martin Pregelj, oddolžiti koprskemu vinarju za (ne)posrečeno marketinško akcijo. "Slovenija, kjer iz tušev na plaži teče vino" – bolje že kot "Slovenija, dežela, v kateri gorijo odlagališča odpadkov" – tudi v tem tednu. Ne vem, bi bilo treba vprašati kakšnega izkušenega poslovneža, recimo ameriškega Trumpa. Ali pa njegovo repliko, britanskega Trumpa, pravi face app v živo. Ne samo fizične podobnosti, tudi ob govoru po izvolitvi na vrh konservativne stranke in s tem na premiersko mesto sem moral dvakrat preveriti, ali govori Donald ali vendarle nekdanji novinar, župan Londona, zunanji minister in goreč zagovornik brexita, Boris Johnson.
Ker pa Britancem, tako kot vsem, želim lepo prihodnost, upam, da bodo predvsem ameriški turisti našli Združeno kraljestvo – United Kingdom. Hčerka ameriškega Trumpa, Ivanka, je namreč angleškemu Trumpu prek Twitterja čestitala kot novopečenemu premierju Združenega Kingstona.
924 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Najbližje pozitivni zgodbi, ob kateri vsaj za trenutek zaigra srce, je bilo obročkanje labodjih mladičev ob Koseškem bajerju.
Turizem smo ljudje. Dobro znano besedno zvezo zadnje čase v najbolj obiskanih destinacijah, predvsem mestih, vztrajno zamenjuje ena druga – turisti, pojdite domov, go home!
Če kdaj, potem si v zadnjem pravem julijskem tednu lahko privoščimo eno sončno centrifugo, sestavljeno iz samih pozitivnih novic. Omenjeni načrt je izpuhtel že v ponedeljek
Najbližje pozitivni zgodbi, ob kateri vsaj za trenutek zaigra srce, je bilo obročkanje labodjih mladičev ob Koseškem bajerju. Glavni namen početja, ki pri nas organizirano poteka od leta 1926, je preučevanje njihovega načina življenja, predvsem selitev. Labode s slovenskimi obročki so med drugim opazili že v Italiji in Avstriji ter na Hrvaškem, Poljskem in Češkem, tudi v Ukrajini. Precej dlje kot labodi denimo odletijo štorklje. Pred leti so v Sloveniji obročkano belo štorkljo opazili v Južnoafriški republiki. Preletela je več kot 7800 kilometrov.
Številni begunci, ki na svoji poti v boljši jutri prav tako kot ptice premagujejo neverjetno število kilometrov, si želijo, da bi se tako kot ptice lahko dvignili nad gorje in bedo. In bili recimo brezskrbni kot turisti, ki jih, skriti v grmovjih nekje v bližini Jelšan, lahko opazujejo ob njihovih migracijah. Zdaj naj bi bilo ob nezakonitem prehodu meje beguncem še težje, slovenskim policistom je ta teden na pomoč prišlo "kar" 35 vojakov.
Turizem smo ljudje. Dobro znano besedno zvezo zadnje čase v najbolj obiskanih destinacijah, predvsem mestih, vztrajno zamenjuje ena druga – turisti, pojdite domov, go home!
Mogoče bi pa pri nas zadržali več turistov kot doslej, če bi v zaradi suše in razlitega kerozina zaprtih tuših na plaži imeli vino. S to idejo se je skušal ogorčeni direktor Rižanskega vodovoda, Martin Pregelj, oddolžiti koprskemu vinarju za (ne)posrečeno marketinško akcijo. "Slovenija, kjer iz tušev na plaži teče vino" – bolje že kot "Slovenija, dežela, v kateri gorijo odlagališča odpadkov" – tudi v tem tednu. Ne vem, bi bilo treba vprašati kakšnega izkušenega poslovneža, recimo ameriškega Trumpa. Ali pa njegovo repliko, britanskega Trumpa, pravi face app v živo. Ne samo fizične podobnosti, tudi ob govoru po izvolitvi na vrh konservativne stranke in s tem na premiersko mesto sem moral dvakrat preveriti, ali govori Donald ali vendarle nekdanji novinar, župan Londona, zunanji minister in goreč zagovornik brexita, Boris Johnson.
Ker pa Britancem, tako kot vsem, želim lepo prihodnost, upam, da bodo predvsem ameriški turisti našli Združeno kraljestvo – United Kingdom. Hčerka ameriškega Trumpa, Ivanka, je namreč angleškemu Trumpu prek Twitterja čestitala kot novopečenemu premierju Združenega Kingstona.
V ponedeljek je minilo leto dni od napada skrajnega palestinskega islamističnega gibanja Hamas na Izrael. V skrbno načrtovani barbarski teroristični akciji je množica napadalcev pobila približno 1200 ljudi. Izrael je odgovoril s teroristično akcijo, ki zdaj traja že več kot leto dni. Oziroma s tako imenovano kopensko operacijo, ob kateri pušča svetovno javnost in mednarodno skupnost – z izjemo Združenih držav Amerike, ki Izrael nepretrgoma podpirajo tako v diplomaciji kot z rednim dobavljanjem orožja – odprtih ust in v šoku.
Vojne so in vojne bodo. Za evfemizmi se lahko skrijejo največje grozote, evfemizmi zameglijo naš fokus. Slovenija igra všečno diplomatsko igro, zavzema se za mir, a hkrati ministrira pri interesih velikih sil. Manjšina je zmeraj odvisna od dobre volje oziroma interesov večine. Tako je v onesnaženem Anhovem, v zamejskem Celovcu ali v Slovenski Bistrici, kjer so na nove zdravnike čakali v dolgi vrsti. Iz Črnomlja pa se s polžjo vprego po železni cesti cijazijo s hitrostjo 10 kilometrov na uro. Pozdravljeni v preteklosti, dobrodošli v prihodnosti.
Nastopi, odstopi, sporazumi, vojna – nič kaj prijeten teden je za nami. Teden predvidljive nepredvidljivosti, v katerem pa je bilo nekaj malega prostora tudi za ljubezen - tisto pravo, večno.
Ko dogodki intenzivno prehajajo iz nadrealnega v resnično in ko se vse v trenutku lahko spremeni v eksplozivno napravo, se navadne požrte besede zdijo le kot pljunek v morje izločkov sadističnih manijakov. Najmočnejši pralni prašek že čaka v pralnem stroju, centrifuga pa je nastavljena na najvišje obrate. Stroj zaganja Gorazd Rečnik.
Evropskega komisarskega kandidata Tomaža Vesela bo treba zamenjati na vrat na nos, in to s kandidatko. Tudi tisti, ki jim za politiko ni prav nič mar, so zaznali občutek sramu. Dva dni prej je umrl nekdaj tako očrnjeni Bora Čorba in njegova inkriminirana pesem o dunajskih hlapcih se je pokazala kot povsem upravičena, celo preroška. Le nekdanji prestolni Dunaj je treba zamenjati z Brusljem, vse ostalo drži.
Najpomembnejši dogodek tega tedna je zagotovo začetek novega šolskega leta. V našem letošnjem primeru 2. september prinaša spremembe, novo upanje, pa tudi skrbi v Sloveniji, kjer radi dvomimo sami vase. Vnovič smo se spraševali zakaj eden izmed ključnih poklicev v vsaki civilizirani družbi, torej učiteljski, sploh v javnem osnovnem in srednjem šolstvu ni dovolj spoštovan, ni dovolj plačan in ni deležen dovolj pomoči pristojnih ustanov. Blejski strateški forum, nekakšno izložbeno okno slovenske diplomacije je sovpadal s prevzemom slovenskega predsedovanja varnostnemu svetu združenih narodov. Tam je največ prahu, predvsem domačega, dvignilo vabilo nekdanji podpredsednici izraelske vlade Cipi Livni. V Nemčiji pa so na deželnih volitvah v Turingiji največ glasov, več kot tretjino, dobili skrajno desni populisti alternative za Nemčijo, na Saškem pa so le za dober odstotek zaostali za konservativnimi krščanskimi demokrati. Vsi rdeči alarmi zvonijo tudi v volkswagnu in TEŠ-u.
Dolgo vroče poletje se počasi, ampak res počasi, poslavlja. Ko so nas v minulih mesecih znova povezovali in veselili športni uspehi, smo skoraj pozabili na tradicionalne domače politične spore, ki se zdaj vračajo. Vlada ima še zelo malo časa, da dokonča projekte, ki jih je napovedala, hkrati pa ima odprte skoraj vse fronte: sindikate, gospodarska združenja, zdravstvo, župane, opozicijo in tudi že nezadovoljne koalicijske partnerje. Na koga torej lahko še računa Robert Golob?
Trenutek našega časa zaznamujejo vojne, negotovost, strah pred prihodnostjo in nemoč posameznika. Pozivi k miru in končanju vojn odzvanjajo v prazno in medtem ko svetovni voditelji hočejo urejati svet vsak po svoje, se zdi, da se ta miselni vzorec prenaša tudi na slehernika. Vse več je ljudi, ki hočejo pravico vzeti v svoje roke in doseči svoje tudi z nasilniškim vedenjem. Objestnost in jemanje pravice v svoje roke tudi pri nas ni neznana disciplina. Vsak po svoje, vsi proti sistemu.
Na slovenskem političnem prizorišču je še vedno počitniško mrtvilo. V drugačnem miru je minil včerajšnji praznik Marijinega vnebovzetja. Žal ni miru po svetu. Kljub vojnam in napetostim so uspešno izvedli olimpijske igre v Parizu. Te so prinesle veselje in žalost, a tudi pomisleke o svetu in mestu športa v njem.
Če je namen Izraela, da nas navadi na brezbrižen odnos do podob smrti, mu je to v celoti uspelo. Zahod z ZDA na čelu pa je prvak v neolimpijski disciplini obračanja stran in praznih pozivov, zavitih v celofan zaskrbljenosti za človekove pravice. To so pravice človeka samo zato, ker je človek. Upanje in optimizem za mir, sta v teh časih prepuščena samo zasebnim odnosom in seveda športnemu dogajanju.
Začel se je spektakel vseh spektaklov, nad Parizom je vzplamtel olimpijski ogenj. Igre so ponudile strast, epska tekmovanja, čustvene odzive in občasne afere. Zdi se, da manjka le olimpijski mir.
Ameriška demokracija kot komedija, barbarstvo in civilizacija na izraelski način, Golobova in Veselova medijska ogrinjala, električni twingo na cvičkov pogon, Magnificova selitev na podeželski travnik. Važno je sodelovati, ne zmagati.
Izteka se teden, ki bi ga mnogi najraje kar takoj potlačili v podzavest in pozabili nanj. Zaznamovala sta ga dva zelo prelomna dogodka: v enem, ki še vedno odmeva po vsem svetu, je nekdo za laž ušel smrti. V drugem, ki je globoko ganil domačo javnost, pa je ta doletela osebo, brez katere življenje tu nikoli več ne bo enako.
Med Slovenci se meja, kdaj se ljudje prenehajo počutiti mlade, pomika vse bolj navzdol. Podobno se dogaja z mejo, kdaj se začnejo počutiti stare. Starost naj bi se začela že pri 57-ih letih. Povprečna pričakovana življenjska doba je več kot 81 let. Le zakaj se tako velik del življenja torej počutimo stare? Tokratni tedenski komentator Gorazd Rečnik predvideva, da tudi zaradi tega, ker se premalo smejemo svetovnim voditeljem.
Tedensko dogajanje je zaznamoval predvsem nogomet. Zakaj nogomet zagotovo ni, četudi menda najpomembnejša, postranska stvar? In zakaj je njegovo razumevanje kot nekakšen novodobni nadomestek za vojne zmota. Nogomet v bistvu simbolizira nekaj povsem drugega. Kaj? Več Igor Bergant.
Prvi teden letošnjega poletja smo preživeli. V prazničnem razpoloženju v več ozirih in ravneh, tudi občutki so se zmešali v čuden koktejl sladkih, grenkih in kislih priokusov. Teden komentira Damjan Zorc.
Evropsko prvenstvo v nogometu. V finalu sta Nemčija in Slovenija. Zelo je napeto. Na koncu se zmage s kar 11 proti 8 veselijo Slovenci. Sliši se kot prizor iz sanj. Ampak vse je resnično. Manjka samo ključen podatek. Izveste ga v tedenskem komentarju, ki ga je pripravil Gašper Andrinek.
O zmagovalcih in poražencih, o šaljivcih in skrajnežih ter novih in starih obrazih 720 članskega evropskega parlamenta.
Smo pred volitvami v Evropski parlament, pri nas pa bodo še trije posvetovalni referendumi. Predvolilna retorika je na vrhuncu, vprašanje pa je, ali bo taka tudi volilna udeležba. Precej visoka je bila na indijskih parlamentarnih volitvah, ki so potekale kar šest tednov. Tudi v Mehiki je veliko volivk in volivcev podprlo prvo predsednico države. V Gazi žal nič novega, še vedno se ne morejo dogovoriti o premirju. Slovenija pa je priznala Palestino.
'Priznati ali ne priznati? To je zdaj vprašanje' je bila hamletovska dilema, ki se je ta teden valila pod žarometi v Sloveniji. V dobi, kjer je meja med načelnostjo in preračunljivo in oportuno samopromocijo nevarno zabrisana, se človek vpraša, zakaj vprašanju o priznanju Palestine odmerjamo tolikšno pozornost prav zdaj, ko pa aktualna kriza v Gazi traja že mesece. Nov teden je sicer znova navrgel pahljačo vsega, začenši z vremenom v maju, ki ima očitno krizo identitete.
Neveljaven email naslov