Vsak je po svoje ujet med zidovi, razlika je edino v tem kakšen razgled imamo in kdo nam vlada. Komentar tedna je pripravil Gašper Andrinek.

Vsak je po svoje ujet med zidovi, razlika je edino v tem, kakšen razgled imamo in kdo nam vlada

“Carigrajska policija se drži priznanega načela, da je lažje izpustiti nedolžnega s Prekletega dvorišča, kakor pa krivega iskati po carigrajskih kotih.” Še vedno zelo aktualne besede je v svojem romanu leta 1954 Prekleto dvorišče napisal nobelovec Ivo Andrić.

Prekleto dvorišče je jetnišnica in prispodoba tako časa v Otomanskem imperiju kot današnjega v Turčiji.

Po najnovejših podatkih Sveta Evrope je v Turčiji trenutno zaprtih oziroma pridržanih 106 novinarjev. Zadnjega so pridržali to sredo, obtožili so ga širjenja propagande v korist teroristični organizaciji, novinar pa se je na družabnih omrežjih v resnici zgolj kritično odzval na nedavne turške vojaške operacije v Siriji. Pa je sodišče odločilo, dajmo ga raje na Prekleto dvorišče, še preden mu bomo sodili.

Trumpova obljuba, da bodo celotne ameriške čete zapustile Sirijo, se je sfižila v trenutku, ko se je spomnil, da naftnih polj ne morejo pustiti brez nadzora, saj se črnega zlata ne pušča kar tako za seboj. Znova so se v najslabšem položaju znašli civilisti, ki ujeti za zidovi Prekletega dvorišča vidijo samo nekaj obronkov morja in par konic oddaljenih minaretov, kot piše Andrić. Zaradi turške ofenzive je v severovzhodni Siriji razseljenih že več kot 180 tisoč ljudi.

Grška policija je v začetku tedna kar dvakrat vstopila v kinodvorane, v katerih so mladoletniki uživali v smehu ta hip priljubljenega Jokerja, a očitno tega ne bi smeli. Film, v katerem se lahko zagotovo najdejo vsaj prebivalci večno upirajočega se atenskega predela Exarcheije, ki slovi po svojih radikalnih in protisistemskih idejah, je tako postal trn v peti vladajoče garniture, ki želi na vsak način preprečiti, da bi se mladostniki nalezli uporništva proti skorumpiranim elitam - ki v Grčiji niso redkost.

Vsak na neki način živi v svojem prekletem dvorišču. Razlika je edino v tem, kakšen razgled imamo in kakšne volje je Karadjoz, ki nam vlada. Dejstvo je, da smo v prijetnih jesenskih temperaturah v zeleni deželi privilegirani, pa tudi tukaj radi pozabimo na tiste, ki so ujeti v resničnem prekletem dvorišču štirih sten, kakor nas na starejše, nekateri živijo s štruco kruha po tri tedne, opozarjajo zgodbe društva Humanitarček.