Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
More (hrv.) ali more (sl.) ali more (ang.) – tu je kleč! Tale tedenska centrifuga bi morala biti prva po obdobju kislih kumaric in pasjih dni, taka, ki bi nas postopno vračala v vsakdanjo rutino – če bi ta od marca 2020 sploh še obstajala. Pa očitno ne več. Nekdaj so bili namreč tole dnevi, ko so starši šolarjev že imeli pogrizene nohte od šolskih nabav in razmišljanja o tem, kako bo, ko bo treba na hitro spet v šolo. Zdaj pa jih najbolj skrbi, da se čas do odhoda v šolo ne bi kaj podaljšal.
Po planu B in ne po planih A, C ali D naj bi se torej začelo novo šolsko leto
More (hrv.) ali more (sl.) ali more (ang.) – tu je kleč! Tale tedenska centrifuga bi morala biti prva po obdobju kislih kumaric in pasjih dni, taka, ki bi nas postopno vračala v vsakdanjo rutino – če bi ta od marca 2020 sploh še obstajala. Pa očitno ne več.
Nekdaj so bili namreč tole dnevi, ko so starši šolarjev že imeli pogrizene nohte od šolskih nabav in razmišljanja o tem, kako bo, ko bo treba na hitro spet v šolo. Zdaj pa jih najbolj skrbi, da se čas do odhoda v šolo ne bi kaj podaljšal.
929 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
More (hrv.) ali more (sl.) ali more (ang.) – tu je kleč! Tale tedenska centrifuga bi morala biti prva po obdobju kislih kumaric in pasjih dni, taka, ki bi nas postopno vračala v vsakdanjo rutino – če bi ta od marca 2020 sploh še obstajala. Pa očitno ne več. Nekdaj so bili namreč tole dnevi, ko so starši šolarjev že imeli pogrizene nohte od šolskih nabav in razmišljanja o tem, kako bo, ko bo treba na hitro spet v šolo. Zdaj pa jih najbolj skrbi, da se čas do odhoda v šolo ne bi kaj podaljšal.
Po planu B in ne po planih A, C ali D naj bi se torej začelo novo šolsko leto
More (hrv.) ali more (sl.) ali more (ang.) – tu je kleč! Tale tedenska centrifuga bi morala biti prva po obdobju kislih kumaric in pasjih dni, taka, ki bi nas postopno vračala v vsakdanjo rutino – če bi ta od marca 2020 sploh še obstajala. Pa očitno ne več.
Nekdaj so bili namreč tole dnevi, ko so starši šolarjev že imeli pogrizene nohte od šolskih nabav in razmišljanja o tem, kako bo, ko bo treba na hitro spet v šolo. Zdaj pa jih najbolj skrbi, da se čas do odhoda v šolo ne bi kaj podaljšal.
Pereča podnebna vprašanja, ki jih pretresajo v Bakuju in vojna vihra na Bližnjem vzhodu in Ukrajini, ki nikakor ne pojenjata, so bila tudi ta teden nekoliko potisnjena v ozadje ob dogajanju v ZDA, kjer novoizvoljeni predsednik Donald Trump za zvestobo nagrajuje najbolj goreče privržence z imenovanji na najvidnejše položaje. Pri nas pa smo se ukvarjali predvsem z vprašanjem, ali bo pogajalcem po dveh letih uspelo pod streho spraviti plačno reformo, kako ublažiti cenovne pritiske zaradi novega načina obračunavanja elektrike in spletnih ustrahovanjem uperjenim proti sodnikom in tožilcem.
Kakšne lumparije bo prihodnja štiri leta počel stari oziroma novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump, verjetno ve le on. Čeprav je bilo že večkrat dokazano, da je težko verjeti njegovim besedam, je vseeno treba njegove govore včasih jemati z vso resnostjo, čeprav niso povsem resni. Med kampanjo je poudarjal, da bo vladal z enostavnim načelom: če sem nekaj obljubil, bom to izpolnil. Eden izmed Trumpovih uspehov je tudi to, da je ljudi prepričal, da se bori proti sistemu, ki zatira navadne, neopazne ljudi z zdravo kmečko pametjo. To so zdaj vrednote, ki štejejo. Demokracija in pravice žensk pa sta že preveč abstraktna pojma. Preveč woke oziroma prebujeno, bi kdo rekel. Slovita umetnica Marina Abramović je v intervjuju pri Marcelu poudarila, da bi bil svet boljši brez Trumpa. Morda res potrebujemo več Gandijev, Mandel, Milanov in Quincijev. Nove junake. Ampak takšni so časi in morale. Toda kljub temu bodo pesmi tudi v takšnih časih. Pesmi o takšnih časih, če parafriziramo Brechta. Trumpova zlata doba bi lahko prinesla tudi svetobolje, ki bo dalo nove junake. Tonska mojstrica: Nina Kač Novinar: Gašper Andrinek, gasper.andrinek@rtvslo.si
Kadar pravijo, da politično odgovornost prevzemajo vsi, je v resnici ne prevzame nihče. Nemčija je kihnila, Slovenijo pa je že malo požgečkalo po grlu. Ves svet nas hvali. Dvojina je bližina. To je nekaj misli, iztrganih iz Petkove centrifuge, v kateri Tatjana Pirc ugotavlja, da kritični glasovi pogosto obupano obmolknejo. Rešitev je skrita v naslovu centrifuge.
Odločitev za preklic referenduma se je zgodila hitro, kot bi v jedrski elektrarni ob alarmu v hipu spustili gorivne elemente, a sredica, torej vroča politična juha, se bo ohlajala še lep čas. Na pozen oktober, ki pregovorno zaklene zemljo, pa se vendarle ohlaja tudi narava in le še bolj neposredno odstira mrzko hladnoto sprenevedanja, ki jo je človeštvo izpililo do potankosti.
V Centrifugi govorimo o zgodnjem začetku volilne tekme, o političnih izdajah in zvestobi, o težavah, ki so se zgrnile na dve največji stranki – opozicijsko SDS in vladno Gibanje Svoboda. Povemo, zakaj predčasnih volitev za zdaj pri nas ne bo in zakaj v resnici ni pomembno, ali je Logar izstopil iz SDS v dogovoru z Janšo ali ne. Opozorimo tudi na vse tanjšo mejo med javnim in zasebnim, o korporacijah in blagovnih znamkah, ki vstopajo že tudi v vesolje. Tedenski pregled sta pripravili Tanja Starič in Mirta Berlan.
V ponedeljek je minilo leto dni od napada skrajnega palestinskega islamističnega gibanja Hamas na Izrael. V skrbno načrtovani barbarski teroristični akciji je množica napadalcev pobila približno 1200 ljudi. Izrael je odgovoril s teroristično akcijo, ki zdaj traja že več kot leto dni. Oziroma s tako imenovano kopensko operacijo, ob kateri pušča svetovno javnost in mednarodno skupnost – z izjemo Združenih držav Amerike, ki Izrael nepretrgoma podpirajo tako v diplomaciji kot z rednim dobavljanjem orožja – odprtih ust in v šoku.
Vojne so in vojne bodo. Za evfemizmi se lahko skrijejo največje grozote, evfemizmi zameglijo naš fokus. Slovenija igra všečno diplomatsko igro, zavzema se za mir, a hkrati ministrira pri interesih velikih sil. Manjšina je zmeraj odvisna od dobre volje oziroma interesov večine. Tako je v onesnaženem Anhovem, v zamejskem Celovcu ali v Slovenski Bistrici, kjer so na nove zdravnike čakali v dolgi vrsti. Iz Črnomlja pa se s polžjo vprego po železni cesti cijazijo s hitrostjo 10 kilometrov na uro. Pozdravljeni v preteklosti, dobrodošli v prihodnosti.
Nastopi, odstopi, sporazumi, vojna – nič kaj prijeten teden je za nami. Teden predvidljive nepredvidljivosti, v katerem pa je bilo nekaj malega prostora tudi za ljubezen - tisto pravo, večno.
Ko dogodki intenzivno prehajajo iz nadrealnega v resnično in ko se vse v trenutku lahko spremeni v eksplozivno napravo, se navadne požrte besede zdijo le kot pljunek v morje izločkov sadističnih manijakov. Najmočnejši pralni prašek že čaka v pralnem stroju, centrifuga pa je nastavljena na najvišje obrate. Stroj zaganja Gorazd Rečnik.
Evropskega komisarskega kandidata Tomaža Vesela bo treba zamenjati na vrat na nos, in to s kandidatko. Tudi tisti, ki jim za politiko ni prav nič mar, so zaznali občutek sramu. Dva dni prej je umrl nekdaj tako očrnjeni Bora Čorba in njegova inkriminirana pesem o dunajskih hlapcih se je pokazala kot povsem upravičena, celo preroška. Le nekdanji prestolni Dunaj je treba zamenjati z Brusljem, vse ostalo drži.
Najpomembnejši dogodek tega tedna je zagotovo začetek novega šolskega leta. V našem letošnjem primeru 2. september prinaša spremembe, novo upanje, pa tudi skrbi v Sloveniji, kjer radi dvomimo sami vase. Vnovič smo se spraševali zakaj eden izmed ključnih poklicev v vsaki civilizirani družbi, torej učiteljski, sploh v javnem osnovnem in srednjem šolstvu ni dovolj spoštovan, ni dovolj plačan in ni deležen dovolj pomoči pristojnih ustanov. Blejski strateški forum, nekakšno izložbeno okno slovenske diplomacije je sovpadal s prevzemom slovenskega predsedovanja varnostnemu svetu združenih narodov. Tam je največ prahu, predvsem domačega, dvignilo vabilo nekdanji podpredsednici izraelske vlade Cipi Livni. V Nemčiji pa so na deželnih volitvah v Turingiji največ glasov, več kot tretjino, dobili skrajno desni populisti alternative za Nemčijo, na Saškem pa so le za dober odstotek zaostali za konservativnimi krščanskimi demokrati. Vsi rdeči alarmi zvonijo tudi v volkswagnu in TEŠ-u.
Dolgo vroče poletje se počasi, ampak res počasi, poslavlja. Ko so nas v minulih mesecih znova povezovali in veselili športni uspehi, smo skoraj pozabili na tradicionalne domače politične spore, ki se zdaj vračajo. Vlada ima še zelo malo časa, da dokonča projekte, ki jih je napovedala, hkrati pa ima odprte skoraj vse fronte: sindikate, gospodarska združenja, zdravstvo, župane, opozicijo in tudi že nezadovoljne koalicijske partnerje. Na koga torej lahko še računa Robert Golob?
Trenutek našega časa zaznamujejo vojne, negotovost, strah pred prihodnostjo in nemoč posameznika. Pozivi k miru in končanju vojn odzvanjajo v prazno in medtem ko svetovni voditelji hočejo urejati svet vsak po svoje, se zdi, da se ta miselni vzorec prenaša tudi na slehernika. Vse več je ljudi, ki hočejo pravico vzeti v svoje roke in doseči svoje tudi z nasilniškim vedenjem. Objestnost in jemanje pravice v svoje roke tudi pri nas ni neznana disciplina. Vsak po svoje, vsi proti sistemu.
Na slovenskem političnem prizorišču je še vedno počitniško mrtvilo. V drugačnem miru je minil včerajšnji praznik Marijinega vnebovzetja. Žal ni miru po svetu. Kljub vojnam in napetostim so uspešno izvedli olimpijske igre v Parizu. Te so prinesle veselje in žalost, a tudi pomisleke o svetu in mestu športa v njem.
Če je namen Izraela, da nas navadi na brezbrižen odnos do podob smrti, mu je to v celoti uspelo. Zahod z ZDA na čelu pa je prvak v neolimpijski disciplini obračanja stran in praznih pozivov, zavitih v celofan zaskrbljenosti za človekove pravice. To so pravice človeka samo zato, ker je človek. Upanje in optimizem za mir, sta v teh časih prepuščena samo zasebnim odnosom in seveda športnemu dogajanju.
Začel se je spektakel vseh spektaklov, nad Parizom je vzplamtel olimpijski ogenj. Igre so ponudile strast, epska tekmovanja, čustvene odzive in občasne afere. Zdi se, da manjka le olimpijski mir.
Ameriška demokracija kot komedija, barbarstvo in civilizacija na izraelski način, Golobova in Veselova medijska ogrinjala, električni twingo na cvičkov pogon, Magnificova selitev na podeželski travnik. Važno je sodelovati, ne zmagati.
Izteka se teden, ki bi ga mnogi najraje kar takoj potlačili v podzavest in pozabili nanj. Zaznamovala sta ga dva zelo prelomna dogodka: v enem, ki še vedno odmeva po vsem svetu, je nekdo za laž ušel smrti. V drugem, ki je globoko ganil domačo javnost, pa je ta doletela osebo, brez katere življenje tu nikoli več ne bo enako.
Med Slovenci se meja, kdaj se ljudje prenehajo počutiti mlade, pomika vse bolj navzdol. Podobno se dogaja z mejo, kdaj se začnejo počutiti stare. Starost naj bi se začela že pri 57-ih letih. Povprečna pričakovana življenjska doba je več kot 81 let. Le zakaj se tako velik del življenja torej počutimo stare? Tokratni tedenski komentator Gorazd Rečnik predvideva, da tudi zaradi tega, ker se premalo smejemo svetovnim voditeljem.
Tedensko dogajanje je zaznamoval predvsem nogomet. Zakaj nogomet zagotovo ni, četudi menda najpomembnejša, postranska stvar? In zakaj je njegovo razumevanje kot nekakšen novodobni nadomestek za vojne zmota. Nogomet v bistvu simbolizira nekaj povsem drugega. Kaj? Več Igor Bergant.
Neveljaven email naslov