Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Itadaki mas!« je izraz, s katerim se gost na Japonskem zahvali svojemu gostitelju, ko ta predenj postavi ramen – juho, ki se po priljubljenosti na Japonskem lahko primerja s priljubljenostjo in vsestranskostjo domače goveje juhe pri nas. Jušno osnovo za ramen kuhar pripravlja 20 ur, končni okus pa dopolnijo rezanci, kuhano jajce, meso in zelenjava. Pokukali smo Pod pokrovko kuharja Tomaža Jereba, ki je postopek priprave ramna, v eni izmed japonskih restavracij pri nas, izpopolnjeval skoraj dva meseca. Pripravlja: Darja Pograjc.
“Od konca 19. stoletja do leta 1945 sta bili Kitajska in Japonska veliko časa v medsebojnih spopadih in predvsem po 2. svetovni vojni, ko so se milijoni japonskih vojakov vračali nazaj na Japonsko, so prinesli s sabo tudi neke nove kulinarične navade,” pripoveduje Luka Culiberg, asist. dr. z Oddelka za azijske in afriške študije Filozofske fakultete v Ljubljani. Čeprav ramen izvira iz Kitajske, ga je tok zgodovine popeljal na Japonsko. Tam pa je jed doživela pravo malo revolucijo.
Gosta juha, poleg zelenjavnih in mesnih dodatkov, temelji na dveh glavnih sestavinah: jušni osnovi in ramen rezancih.
Ramen so v bistvu pšenični rezanci ali “noodles” v angleščini, ki pa niso zares rezani kot so recimo bolj tipični japonski udon ali soba rezanci, ampak so narejeni tako, da testo vlečejo in raztegujejo dokler ne dobite tankih rezancev.
Na Japonskem obstajajo specializirane restavracije, kjer pripravljajo zgolj in samo ramen. “Ramen se najbolj običajno je kot neko kosilo vmes, opoldne, v službenem času. Lahko pa se seveda je, ko greste na večerjo,” o japonskih navadah prehranjevanja z ramnom pripoveduje Luka Culiberg.
Ramen se je na zahod razširil v 60. in 70. letih, sočasno z nastankom instant rezancev, ki jih številni Japonci štejejo med svoje največje izume. A gosto juho z ramen rezanci v Evropi jemo drugače kot v njegovi domovini.
Pri nas so nas učili, da ko jemo juho, je tisto, kar je treba najbolj paziti, da ne srkamo z žlice, ko jemo. Da torej jemo čimbolj tiho, medtem ko na Japonskem pravzaprav velja ravno obratno. Jemo s palčkami. Se pravi mi zagrabimo kos teh rezancev, jih damo v usta in potem posrkamo gor. Tako da je zato v tem japonskem bontonu samega prehranjevanja srkanje popolnoma dopustno.
Gregor Božičnik, ljubitelj japonske kulinarike in solastnik japonske restavracije Tokyo Piknik razlaga, da smo Slovenci precej radovedni gastronomi in da nam tudi pribor v obliki paličic ni več neznanka. A ramen je kljub temu precej specifična jed in občutki ob okušanju so različni.
So nekateri ljudje to že poskusili in poznajo tudi kakšen je originalen okus, veliko ljudi pa pride pa prvič poskusi in jim je zanimivo. Velikim je pa tudi premočan okus, ker mi smo navajeni goveje juhe, ki je mogoče v primerjavi s to juho kljub vsemu lažja, malo bolj nežna je.
Razliko v okusih povzroči čas kuhanja – ramen se namreč kuha 20 ur. Kuhar v japonski restavraciji Tomaž Jereb se strinja, da ramen zahteva svoj čas: “Se more ta juha kuhat res dolgo, dolgo časa, da se iz mesa in kosti izločijo vse sestavine, ki potem dajo čar tej juhi. Od gostote do barve, do lepljivosti.”
Kljub temu, da pri pripravi ramna ni meja, nekaj napotkov v pomoč:
– rezance pripravimo iz ostre moke tipa 500, dodamo jajca, dodamo vodo in jih naredimo ročno ali na stroju za rezance,
– jušno osnovo pripravimo iz kosov svinjskega mesa (izberemo ga glede na okus) in jo kuhamo pribl. 10ur (za manjše število oseb),
– rezance položimo v juho in jih dopolnimo z zelenjavnimi dodatki: z mlado čebulo, koruzo, korenjem, špinačo, sojinimi kalčki in algami,
– na vrh položimo mehko kuhano jajce, marinirano v soji.
Opozorilo: Če se boste lotili priprave ramna doma, naj pogled vedno počiva na štedilniku, saj kakor pravi Tomaž Jereb: “Moraš res biti zraven pa paziti, da se ti ne bi kuhinja vžgala, ker niso naši štedilniki ravno namenjeni temu.”
Ker se ramen kuha 20 ur, je njegov okus precej intenziven.
foto: Darja Pograjc
Ramen je ritual. Pravilno ga – po japonskih standardih – vročega, skoraj vrelega, postrežete v skledi.
Dobiš skledo polno juhe in raznoraznih dobrot in niti ne veš, kje bi začel, ampak nekako moraš štartat. Zraven sklede te pričaka lesena zajemalka, s katero ješ juho in palčke. Lepo s palčkami ješ meso, rezance, z zajemalko si pa juhico zlivaš zraven, da splakneš.
Namesto našega “Dober tek!“, ki je ponavadi namenjen sojedcu, se Japonci pred zaužitjem jedi zahvalijo tistemu, ki je jed pripravil. “Itadaki mas!” je izraz, s katerim se gost zahvali svojemu gostitelju, ko ta predenj postavi ramen.
215 epizod
Pogovorimo se o hrani! Tema, pri kateri – razen morda sestavin – vsekakor ne bomo metali vsega v isti lonec! V oddaji Pod pokrovko na Prvem bomo hrano postregli s priokusom gastronomije, sociologije, umetnostne zgodovine, filozofije in še česa.
»Itadaki mas!« je izraz, s katerim se gost na Japonskem zahvali svojemu gostitelju, ko ta predenj postavi ramen – juho, ki se po priljubljenosti na Japonskem lahko primerja s priljubljenostjo in vsestranskostjo domače goveje juhe pri nas. Jušno osnovo za ramen kuhar pripravlja 20 ur, končni okus pa dopolnijo rezanci, kuhano jajce, meso in zelenjava. Pokukali smo Pod pokrovko kuharja Tomaža Jereba, ki je postopek priprave ramna, v eni izmed japonskih restavracij pri nas, izpopolnjeval skoraj dva meseca. Pripravlja: Darja Pograjc.
“Od konca 19. stoletja do leta 1945 sta bili Kitajska in Japonska veliko časa v medsebojnih spopadih in predvsem po 2. svetovni vojni, ko so se milijoni japonskih vojakov vračali nazaj na Japonsko, so prinesli s sabo tudi neke nove kulinarične navade,” pripoveduje Luka Culiberg, asist. dr. z Oddelka za azijske in afriške študije Filozofske fakultete v Ljubljani. Čeprav ramen izvira iz Kitajske, ga je tok zgodovine popeljal na Japonsko. Tam pa je jed doživela pravo malo revolucijo.
Gosta juha, poleg zelenjavnih in mesnih dodatkov, temelji na dveh glavnih sestavinah: jušni osnovi in ramen rezancih.
Ramen so v bistvu pšenični rezanci ali “noodles” v angleščini, ki pa niso zares rezani kot so recimo bolj tipični japonski udon ali soba rezanci, ampak so narejeni tako, da testo vlečejo in raztegujejo dokler ne dobite tankih rezancev.
Na Japonskem obstajajo specializirane restavracije, kjer pripravljajo zgolj in samo ramen. “Ramen se najbolj običajno je kot neko kosilo vmes, opoldne, v službenem času. Lahko pa se seveda je, ko greste na večerjo,” o japonskih navadah prehranjevanja z ramnom pripoveduje Luka Culiberg.
Ramen se je na zahod razširil v 60. in 70. letih, sočasno z nastankom instant rezancev, ki jih številni Japonci štejejo med svoje največje izume. A gosto juho z ramen rezanci v Evropi jemo drugače kot v njegovi domovini.
Pri nas so nas učili, da ko jemo juho, je tisto, kar je treba najbolj paziti, da ne srkamo z žlice, ko jemo. Da torej jemo čimbolj tiho, medtem ko na Japonskem pravzaprav velja ravno obratno. Jemo s palčkami. Se pravi mi zagrabimo kos teh rezancev, jih damo v usta in potem posrkamo gor. Tako da je zato v tem japonskem bontonu samega prehranjevanja srkanje popolnoma dopustno.
Gregor Božičnik, ljubitelj japonske kulinarike in solastnik japonske restavracije Tokyo Piknik razlaga, da smo Slovenci precej radovedni gastronomi in da nam tudi pribor v obliki paličic ni več neznanka. A ramen je kljub temu precej specifična jed in občutki ob okušanju so različni.
So nekateri ljudje to že poskusili in poznajo tudi kakšen je originalen okus, veliko ljudi pa pride pa prvič poskusi in jim je zanimivo. Velikim je pa tudi premočan okus, ker mi smo navajeni goveje juhe, ki je mogoče v primerjavi s to juho kljub vsemu lažja, malo bolj nežna je.
Razliko v okusih povzroči čas kuhanja – ramen se namreč kuha 20 ur. Kuhar v japonski restavraciji Tomaž Jereb se strinja, da ramen zahteva svoj čas: “Se more ta juha kuhat res dolgo, dolgo časa, da se iz mesa in kosti izločijo vse sestavine, ki potem dajo čar tej juhi. Od gostote do barve, do lepljivosti.”
Kljub temu, da pri pripravi ramna ni meja, nekaj napotkov v pomoč:
– rezance pripravimo iz ostre moke tipa 500, dodamo jajca, dodamo vodo in jih naredimo ročno ali na stroju za rezance,
– jušno osnovo pripravimo iz kosov svinjskega mesa (izberemo ga glede na okus) in jo kuhamo pribl. 10ur (za manjše število oseb),
– rezance položimo v juho in jih dopolnimo z zelenjavnimi dodatki: z mlado čebulo, koruzo, korenjem, špinačo, sojinimi kalčki in algami,
– na vrh položimo mehko kuhano jajce, marinirano v soji.
Opozorilo: Če se boste lotili priprave ramna doma, naj pogled vedno počiva na štedilniku, saj kakor pravi Tomaž Jereb: “Moraš res biti zraven pa paziti, da se ti ne bi kuhinja vžgala, ker niso naši štedilniki ravno namenjeni temu.”
Ker se ramen kuha 20 ur, je njegov okus precej intenziven.
foto: Darja Pograjc
Ramen je ritual. Pravilno ga – po japonskih standardih – vročega, skoraj vrelega, postrežete v skledi.
Dobiš skledo polno juhe in raznoraznih dobrot in niti ne veš, kje bi začel, ampak nekako moraš štartat. Zraven sklede te pričaka lesena zajemalka, s katero ješ juho in palčke. Lepo s palčkami ješ meso, rezance, z zajemalko si pa juhico zlivaš zraven, da splakneš.
Namesto našega “Dober tek!“, ki je ponavadi namenjen sojedcu, se Japonci pred zaužitjem jedi zahvalijo tistemu, ki je jed pripravil. “Itadaki mas!” je izraz, s katerim se gost zahvali svojemu gostitelju, ko ta predenj postavi ramen.
Sprehodili smo se po ozadju priljubljenih kulinaričnih tržnic. Ponudba je večinoma vnaprej pripravljana, saj tržnice na prostem, ob velikem pretoku ljudi, običajno ne dopuščajo priprave hrane po naročilu. To pa pomeni tudi, da je več zavržkov hrane, saj že pripravljano hrano, ki je dlje časa na soncu, gostinci težko uporabijo naslednji dan. A tudi ta odnos se počasi spreminja, tako s pomočjo umetne inteligence in tehnologije kot tudi s samim načinom načrtovanja in ozaveščanja.
Tokrat bomo pod pokrovko pokukali v Prlekiji. Med 1. in 16. junijem namreč tam potekajo Dnevi prleške kulinarike, letos so jih pripravili prvič, a glede na dober odziv gotovo ne zadnjič. Glavno vlogo ima seveda prleška gibanica, več o njej in ostalih prleških dobrotah pa je izvedela Andreja Čokl.
Ko je v 17. stoletju kava iz islamskega sveta prišla na zahod stare celine, so nekateri poslušali svoje brbončice in ji na stežaj odprli vrata svojih kuhinj, spet drugi pa so se sumljivo grenke in črne pijače iz eksotičnih dežel raje ogibali
Koprive, trobentice, vijolice, marjetice, ivanjščice, dresnik, travniška kadulja – ste vedeli, da so vse te rastline vsaj delno tudi užitne …? Uvrščamo jih med divje rastline, ki našo prehrano lahko zelo obogatijo. Zakaj vse so koristne, kje lahko divje rastline najdemo in na kaj moramo biti pri nabiranju in njihovi pripravi še posebej pozorni – o vsem tem se je v tokratni rubriki Pod pokrovko Tadeja Bizilj pogovarjala z univerzitetno diplomirano inženirko živilske tehnologije, Evo Grohar Gros, predavateljico na Višji strokovni šoli BIC Ljubljana.
Na ljubljanski tržnici v kombiju ribarnice Ribice Vinko Privileggio že 22 let pripravljajo ribjo hitro hrano – girice, sardele, sardone, kalamare, belo in plavo ribo z obveznimi dodatki, kot so krompirjeva solata, tatarska omaka, tržaška, krhelj limone in kos kruha. Ocvrte ali na žaru, to je zdaj vprašanje. O tem, kako pripravlja izjemno priljubljene ribice v mestu, nam je povedal in pokazal kuhar Mitja.
Sezona špargljev je v polnem zamahu, zato bomo v tokratni oddaji Pod pokrovka spoznali to rastlino, ki so jo veliko uporabljali že Rimljani. Baje so poznali tudi vino iz špargljev, mi pa preverjamo, kako je s šparglji v kulinariki danes in pri nas. Ste med tistimi, ki prisegajo na divje ali gojene šparglje? Ali pa se mu zaradi značilnega vonja urina po uživanju te rastline raje izognete? Kakorkoli že, dobro je, da veste, da so šparglji nizkokalorični in vsebujejo kar nekaj vitaminov, vlaknin, mineralov in antioksidantov. Več izvemo od Katje Puncer, ki se s šparglji ukvarja že več kot 30 let.
Njena energijska vrednost je primerljiva s kumarino, je pa zanimiva predvsem zaradi svoje kislinske sestave, ki lahko precej obogati kulinarične okuse. Rabarbaro bomo podrobneje spoznali v današnji oddaji. Pomlad je namreč najbolj primeren čas, da spregovorimo o tej zelenjavi oz. povemo od kod izvira, kakšne pogoji ji zagotoviti na domačem vrtu, da jo boste lahko uživali do jeseni, in kaj lahko iz nje pripravite.
Začel se je maj, mesec, ki nekako pomeni tudi odprtje sezone piknikov. Tokrat bomo v oddaji Pod pokrovko pod drobnogled vzeli kajmak. Rahlo soljen razvije pravo aromo in okus ravno v kombinaciji z jedmi z žara. Kakšna je razlika med pravim kajmakom in tistimi kajmaki, ki so na naših trgovskih policah sicer v večini, ne sledijo pa tradicionalnim načinom izdelave in sestavi?
V tokratni oddaji Pod pokrovko smo pod drobnogled vzeli durian, sadež, ki je zelo popularen v jugovzhodni Aziji, ponekod mu pravijo celo "kralj sadežev". Težak je lahko tudi do 3 kilograme, prekrit je z bodicami, njegova sredica pa ima močan vonj, ki ga nekateri opisujejo kot kombinacijo žvepla, gnile čebule in odplak. Prav zaradi vonja ga marsikdo, tudi če ima to priložnost, ne želi niti poskusiti, močno otežen pa je tudi uvod sadežev v države izven jugovzhodne Azije.
V današnji oddaji Pod pokrovko se bomo vrnili v čas jugoslovanske vojske in se pogovarjali o hrani, ki so jo vojaki takrat jedli. Fižol, čebula in klobase bodo današnje sestavine, skuhali bomo namreč najbolj znano hrano tistega časa - pasulj. Kako se naredi tisti pravi vojaški pasulj, pa sta Lani Furlan povedala Vinko in Valter, upokojenca, ki sta med služenjem vojaškega roka opravljala delo kuharja. Več pa v naslednjih minutah!
Velika noč, ki prihaja k nam v nedeljo, je poleg božiča največji krščanski praznik. Na Slovenskem ji pravimo tudi vuzem. Korenine tega praznika segajo v predkrščansko dobo, kar se kaže tudi v šegah in navadah velikonočnega časa, kot je na primer kult zelenja, ki je povezan s prinašanjem svežega zelenja oziroma rastlinja povezanega v velikonočne butare in oljčnih vejic v cerkev k blagoslovu. Še več o navadah in jedeh velikonočnega časa pa v tokratni oddaji Pod pokrovko – Tadeja Bizilj se je pogovarjala z etnologinjo dr. Leo Kužnik z Bic Ljubljana, Višje strokovne šole.
Na spletnem jezikovnem portalu Fran je ob besedi stejk zapisana razlaga, da gre za zrezek iz stegna, navadno debelejši. Ljubitelji, kuharski zanesenjaki in kuharski mojstri vedo, da je za pripravo steaka najbolje uporabiti kos govedine z nežnejšim mišičnim tkivom, ki pa se ne nahaja v stegnu, ampak hrbtu. Dobro je, če je meso uležano oziroma zorjeno. Odličen okus daje tudi marmoriranost oziroma prepredenost z maščobo. Nekateri poznavalci trdijo, da je idealna debelina stejka 3.75 centimetrov. Tokratna oddaja Pod pokrovko je nastala v kuhinji Šunkarne Kodila, ki jo je obiskal Bojan Leskovec.
Tokratno oddajo Pod pokrovko je avtorica Nadia Petauer napovedala že v naši – deloma tudi sredini – oddaji naPOTki. V njej se je z dr. Fungijem odpravila na edinstveno doživetje nabiranja in spoznavanja gob. Kulinarični del pa sta pustila za oddajo Pod pokrovko. Kaj je gozdni piščanec, zakaj je lahko klobuk gobe nadomestek testa za pico in zakaj so lisičke najboljše surove?
Medenjak z orehovimi jedrci in medenim mlekom je jed, ki je Slovencu konec lanskega leta na mednarodnem tekmovanju prinesla naziv Najboljši mladi chef v Evropi. Tekmovanje vsako leto organizira Mednarodni inštitut za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem. Več o poteku tekmovanja, zmagovalnem krožniku in kariernih načrtih mladega chefa Boštjan Volka pa v oddaji Pod pokrovko.
Z dr. Lucijo Čok o tem, kako se raznolika zgodovina Slovenske Istre odraža v tamkajšnji tradicionalni kuhinji
Dobrote Dolenjske je kolektivna blagovna znamka, kar pomeni, da pod enim imenom in eno streho združuje različne produkte, tako živilske kot rokodelske izdelke lokalnega dolenjskega porekla. V Trebnjem je njihove prostore, ki so istočasno kuhinja, pekarna, sušilnica, etiketirnica, prodajalna in še kaj, obiskala Andreja Čokl. V socialnem podjetju, ki zaposluje tudi invalide, je med drugim spoznavala dolenjsko kulinarično dediščino in izvedela več o bogati ponudbi kulinaričnih dogodkov.
Pod pokrovko gledamo na Vrhniki. Tam so naredili vrhniški štrukelj, ki predstavlja obujeno tradicionalno jed, postal je tudi del vrhniške gastronomije. O štrukljih je pisal že Ivan Cankar – če je bil to prav vrhniški, je med drugim raziskoval Aleš Ogrin.
Praznovanje pusta, ki prihaja k nam v naslednjih dneh, je praznovanje slovesa zime in prihoda pomladi. Pustno rajanje že od nekdaj zaznamujeta dobra hrana in pijača. Jedi, ki se jih pripravlja ob pustu, so bile vedno domače, stare slovenske jedi, ki se sicer v različnih krajih razlikujejo, vendar pa povsod velja, da je pust praznik, ko se je treba do sitega najesti. O tem, katere jedi so značilne za pustni jedilnik, kako so pust praznovali včasih in kakšne jedi in okusi so značilni za današnji čas, se je Tadeja Bizilj v tokratni rubriki Pod pokrovko pogovarjala z etnologinjo dr. Leo Kužnik z Bic Ljubljana, Višje strokovne šole.
Eno izmed starih žit je tudi ječmen, ki ga sicer vsi poznamo v njegovi obliki, primerni za človeško prehrano – kot ješprenj. A to živilo bi si zaslužilo bolj pogosto uporabo v naši kulinariki, saj ima veliko blagodejnih lastnosti. Znižuje holesterol, je bogat z vitamini in minerali.
Neveljaven email naslov
