Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Itadaki mas!« je izraz, s katerim se gost na Japonskem zahvali svojemu gostitelju, ko ta predenj postavi ramen – juho, ki se po priljubljenosti na Japonskem lahko primerja s priljubljenostjo in vsestranskostjo domače goveje juhe pri nas. Jušno osnovo za ramen kuhar pripravlja 20 ur, končni okus pa dopolnijo rezanci, kuhano jajce, meso in zelenjava. Pokukali smo Pod pokrovko kuharja Tomaža Jereba, ki je postopek priprave ramna, v eni izmed japonskih restavracij pri nas, izpopolnjeval skoraj dva meseca. Pripravlja: Darja Pograjc.
“Od konca 19. stoletja do leta 1945 sta bili Kitajska in Japonska veliko časa v medsebojnih spopadih in predvsem po 2. svetovni vojni, ko so se milijoni japonskih vojakov vračali nazaj na Japonsko, so prinesli s sabo tudi neke nove kulinarične navade,” pripoveduje Luka Culiberg, asist. dr. z Oddelka za azijske in afriške študije Filozofske fakultete v Ljubljani. Čeprav ramen izvira iz Kitajske, ga je tok zgodovine popeljal na Japonsko. Tam pa je jed doživela pravo malo revolucijo.
Gosta juha, poleg zelenjavnih in mesnih dodatkov, temelji na dveh glavnih sestavinah: jušni osnovi in ramen rezancih.
Ramen so v bistvu pšenični rezanci ali “noodles” v angleščini, ki pa niso zares rezani kot so recimo bolj tipični japonski udon ali soba rezanci, ampak so narejeni tako, da testo vlečejo in raztegujejo dokler ne dobite tankih rezancev.
Na Japonskem obstajajo specializirane restavracije, kjer pripravljajo zgolj in samo ramen. “Ramen se najbolj običajno je kot neko kosilo vmes, opoldne, v službenem času. Lahko pa se seveda je, ko greste na večerjo,” o japonskih navadah prehranjevanja z ramnom pripoveduje Luka Culiberg.
Ramen se je na zahod razširil v 60. in 70. letih, sočasno z nastankom instant rezancev, ki jih številni Japonci štejejo med svoje največje izume. A gosto juho z ramen rezanci v Evropi jemo drugače kot v njegovi domovini.
Pri nas so nas učili, da ko jemo juho, je tisto, kar je treba najbolj paziti, da ne srkamo z žlice, ko jemo. Da torej jemo čimbolj tiho, medtem ko na Japonskem pravzaprav velja ravno obratno. Jemo s palčkami. Se pravi mi zagrabimo kos teh rezancev, jih damo v usta in potem posrkamo gor. Tako da je zato v tem japonskem bontonu samega prehranjevanja srkanje popolnoma dopustno.
Gregor Božičnik, ljubitelj japonske kulinarike in solastnik japonske restavracije Tokyo Piknik razlaga, da smo Slovenci precej radovedni gastronomi in da nam tudi pribor v obliki paličic ni več neznanka. A ramen je kljub temu precej specifična jed in občutki ob okušanju so različni.
So nekateri ljudje to že poskusili in poznajo tudi kakšen je originalen okus, veliko ljudi pa pride pa prvič poskusi in jim je zanimivo. Velikim je pa tudi premočan okus, ker mi smo navajeni goveje juhe, ki je mogoče v primerjavi s to juho kljub vsemu lažja, malo bolj nežna je.
Razliko v okusih povzroči čas kuhanja – ramen se namreč kuha 20 ur. Kuhar v japonski restavraciji Tomaž Jereb se strinja, da ramen zahteva svoj čas: “Se more ta juha kuhat res dolgo, dolgo časa, da se iz mesa in kosti izločijo vse sestavine, ki potem dajo čar tej juhi. Od gostote do barve, do lepljivosti.”
Kljub temu, da pri pripravi ramna ni meja, nekaj napotkov v pomoč:
– rezance pripravimo iz ostre moke tipa 500, dodamo jajca, dodamo vodo in jih naredimo ročno ali na stroju za rezance,
– jušno osnovo pripravimo iz kosov svinjskega mesa (izberemo ga glede na okus) in jo kuhamo pribl. 10ur (za manjše število oseb),
– rezance položimo v juho in jih dopolnimo z zelenjavnimi dodatki: z mlado čebulo, koruzo, korenjem, špinačo, sojinimi kalčki in algami,
– na vrh položimo mehko kuhano jajce, marinirano v soji.
Opozorilo: Če se boste lotili priprave ramna doma, naj pogled vedno počiva na štedilniku, saj kakor pravi Tomaž Jereb: “Moraš res biti zraven pa paziti, da se ti ne bi kuhinja vžgala, ker niso naši štedilniki ravno namenjeni temu.”
Ramen je ritual. Pravilno ga – po japonskih standardih – vročega, skoraj vrelega, postrežete v skledi.
Dobiš skledo polno juhe in raznoraznih dobrot in niti ne veš, kje bi začel, ampak nekako moraš štartat. Zraven sklede te pričaka lesena zajemalka, s katero ješ juho in palčke. Lepo s palčkami ješ meso, rezance, z zajemalko si pa juhico zlivaš zraven, da splakneš.
Namesto našega “Dober tek!“, ki je ponavadi namenjen sojedcu, se Japonci pred zaužitjem jedi zahvalijo tistemu, ki je jed pripravil. “Itadaki mas!” je izraz, s katerim se gost zahvali svojemu gostitelju, ko ta predenj postavi ramen.
225 epizod
Pogovorimo se o hrani! Tema, pri kateri – razen morda sestavin – vsekakor ne bomo metali vsega v isti lonec! V oddaji Pod pokrovko na Prvem bomo hrano postregli s priokusom gastronomije, sociologije, umetnostne zgodovine, filozofije in še česa.
»Itadaki mas!« je izraz, s katerim se gost na Japonskem zahvali svojemu gostitelju, ko ta predenj postavi ramen – juho, ki se po priljubljenosti na Japonskem lahko primerja s priljubljenostjo in vsestranskostjo domače goveje juhe pri nas. Jušno osnovo za ramen kuhar pripravlja 20 ur, končni okus pa dopolnijo rezanci, kuhano jajce, meso in zelenjava. Pokukali smo Pod pokrovko kuharja Tomaža Jereba, ki je postopek priprave ramna, v eni izmed japonskih restavracij pri nas, izpopolnjeval skoraj dva meseca. Pripravlja: Darja Pograjc.
“Od konca 19. stoletja do leta 1945 sta bili Kitajska in Japonska veliko časa v medsebojnih spopadih in predvsem po 2. svetovni vojni, ko so se milijoni japonskih vojakov vračali nazaj na Japonsko, so prinesli s sabo tudi neke nove kulinarične navade,” pripoveduje Luka Culiberg, asist. dr. z Oddelka za azijske in afriške študije Filozofske fakultete v Ljubljani. Čeprav ramen izvira iz Kitajske, ga je tok zgodovine popeljal na Japonsko. Tam pa je jed doživela pravo malo revolucijo.
Gosta juha, poleg zelenjavnih in mesnih dodatkov, temelji na dveh glavnih sestavinah: jušni osnovi in ramen rezancih.
Ramen so v bistvu pšenični rezanci ali “noodles” v angleščini, ki pa niso zares rezani kot so recimo bolj tipični japonski udon ali soba rezanci, ampak so narejeni tako, da testo vlečejo in raztegujejo dokler ne dobite tankih rezancev.
Na Japonskem obstajajo specializirane restavracije, kjer pripravljajo zgolj in samo ramen. “Ramen se najbolj običajno je kot neko kosilo vmes, opoldne, v službenem času. Lahko pa se seveda je, ko greste na večerjo,” o japonskih navadah prehranjevanja z ramnom pripoveduje Luka Culiberg.
Ramen se je na zahod razširil v 60. in 70. letih, sočasno z nastankom instant rezancev, ki jih številni Japonci štejejo med svoje največje izume. A gosto juho z ramen rezanci v Evropi jemo drugače kot v njegovi domovini.
Pri nas so nas učili, da ko jemo juho, je tisto, kar je treba najbolj paziti, da ne srkamo z žlice, ko jemo. Da torej jemo čimbolj tiho, medtem ko na Japonskem pravzaprav velja ravno obratno. Jemo s palčkami. Se pravi mi zagrabimo kos teh rezancev, jih damo v usta in potem posrkamo gor. Tako da je zato v tem japonskem bontonu samega prehranjevanja srkanje popolnoma dopustno.
Gregor Božičnik, ljubitelj japonske kulinarike in solastnik japonske restavracije Tokyo Piknik razlaga, da smo Slovenci precej radovedni gastronomi in da nam tudi pribor v obliki paličic ni več neznanka. A ramen je kljub temu precej specifična jed in občutki ob okušanju so različni.
So nekateri ljudje to že poskusili in poznajo tudi kakšen je originalen okus, veliko ljudi pa pride pa prvič poskusi in jim je zanimivo. Velikim je pa tudi premočan okus, ker mi smo navajeni goveje juhe, ki je mogoče v primerjavi s to juho kljub vsemu lažja, malo bolj nežna je.
Razliko v okusih povzroči čas kuhanja – ramen se namreč kuha 20 ur. Kuhar v japonski restavraciji Tomaž Jereb se strinja, da ramen zahteva svoj čas: “Se more ta juha kuhat res dolgo, dolgo časa, da se iz mesa in kosti izločijo vse sestavine, ki potem dajo čar tej juhi. Od gostote do barve, do lepljivosti.”
Kljub temu, da pri pripravi ramna ni meja, nekaj napotkov v pomoč:
– rezance pripravimo iz ostre moke tipa 500, dodamo jajca, dodamo vodo in jih naredimo ročno ali na stroju za rezance,
– jušno osnovo pripravimo iz kosov svinjskega mesa (izberemo ga glede na okus) in jo kuhamo pribl. 10ur (za manjše število oseb),
– rezance položimo v juho in jih dopolnimo z zelenjavnimi dodatki: z mlado čebulo, koruzo, korenjem, špinačo, sojinimi kalčki in algami,
– na vrh položimo mehko kuhano jajce, marinirano v soji.
Opozorilo: Če se boste lotili priprave ramna doma, naj pogled vedno počiva na štedilniku, saj kakor pravi Tomaž Jereb: “Moraš res biti zraven pa paziti, da se ti ne bi kuhinja vžgala, ker niso naši štedilniki ravno namenjeni temu.”
Ramen je ritual. Pravilno ga – po japonskih standardih – vročega, skoraj vrelega, postrežete v skledi.
Dobiš skledo polno juhe in raznoraznih dobrot in niti ne veš, kje bi začel, ampak nekako moraš štartat. Zraven sklede te pričaka lesena zajemalka, s katero ješ juho in palčke. Lepo s palčkami ješ meso, rezance, z zajemalko si pa juhico zlivaš zraven, da splakneš.
Namesto našega “Dober tek!“, ki je ponavadi namenjen sojedcu, se Japonci pred zaužitjem jedi zahvalijo tistemu, ki je jed pripravil. “Itadaki mas!” je izraz, s katerim se gost zahvali svojemu gostitelju, ko ta predenj postavi ramen.
Nabiralec in poznavalec divje hrane Domen Kavčič o etičnem nabiralništvu in boršču iz navadnega dežna
V oddaji Pod pokrovko smo spoznali stare jedi zgornjega dela Baške grape. V preteklosti so se tamkajšnji prebivalci čestokrat soočali s pomanjkanjem hrane, jedli so lokalno in sezonsko. Bob in fižol, kisla repa in zelje ter seveda krompir so igrali glavno vlogo, veliko jedi so pripravljali na osnovi mleka in skute, najpomembnejše sadje so bile hruške, za mesno obogatitev jedilnikov so poleg domačega prašička poskrbeli okoliški gozdovi, kjer so prebivalci legalno ali s krivolovom odstrelili divjad. O vsakdanjih in jedeh za posebne priložnosti v oddaji, ki je šla po sledeh kulinarične preteklosti Baške grape.
Tokrat Pod pokrovko o posebnih sirih Golden Ring. Imajo zelo izrazit vonj, plemenito plesen in nastajajo na Sinjem vrhu nad Ajdovščino v opuščenih tunelih italijanske karavle. David Ličen in Kristjan Vidmar sta želela ustvariti butično zgodbo, ki bo ponudila nekaj novega in hkrati nudila dovolj prostora za eksperimente, ustvarjalnost in posebne projekte.
V pravljicah revni velikokrat delijo tisto malo hrane, kar jo še imajo. Ker so odprtih rok, se jim praviloma povrne z dobrim.
Če radi gledate kuharske oddaje ali spremljate delo vrhunskih kuharskih mojstrov, ste gotovo na kuhinjskem pultu že opazili nizko posodico z malimi bilkami. Pri končni sestavi krožnika chefi s škarjicami odstrižejo nekaj bilk in jih – nekateri celo s pinceto – previdno dodajo jedi. Oddaja Pod pokrovko se tokrat loteva majhnega, a pomembnega dodatka jedem: mikrozelenja. Kaj je mikrozelenje, zakaj ga uporabiti, katere rastline so za to primerne in ali lahko mikrozelenje gojimo tudi doma, je zanimalo Andrejo Čokl.
Vsako leto se v slovenski prestolnici pojavi jed, ki jo želijo okusiti vsi. Pred nekaj leti so bili to burgerji, trenutno pa so to napoletanske oziroma neapeljske pice. Ponujajo jih številni gostinci, po avtentičnosti pa so v vrhu Verace, POP's in Gostilnica 5-6 kg. Vsaj tako pravi Barbara Repe, lastnica Gostilnice 5-6 kg, kamor se je na pogovor o pripravi pice odpravila Urška Henigman.
Če ste v zadnjem letu ali dveh na spletu iskali nasvet, kako nabirati zelišča za čaj, da bo vpliv na okolje čim manjši, ali pa kako nabrana zelišča najbolje sušiti in shraniti, ste gotovo naleteli na spletno stran Nabericaj.si. Prav to se je namreč zgodilo Darji Pograjc, ko je želela najti predvsem praktične in preverjene nasvete o tem, kako se lotiti naštetega. Ugotovila je, da sta spletno stran vzpostavila Primož in Ana Godec, ki pa ju je poklicna pot pred kakšnim letom in pol odpeljala na Švedsko. Pod pokrovko!
Brez česna si danes tako rekoč ni mogoče predstavljati večine evropskih kuhinj. Pa vendar bi se kulinarična zgodovina stare celine kaj lahko zasukala tudi precej drugače …
Potica ima posebno mesto v slovenski kulinariki, je skorajda nacionalni simbol. Evropska komisija je aprila pred dvema letoma v Uradnem listu objavila uredbo, s katero je slovensko potico zaščitila kot zajamčeno tradicionalno posebnost. V evropski shemi kakovosti, s katero se zaščiti predvsem receptura ali način pridelave/predelave je zaščitenih kar pet slovenskih potic glede na njihov nadev: orehov, orehov z rozinami, rozinov, pehtranov in pehtranov s skuto. Potica je razširjena po vseh slovenskih pokrajinah, znanih pa je več kot 100 različnih vrst. Tokrat smo za male nasvete velikih mojstric pri peki potice poprosili priznano učiteljico kuharstva s Srednje šole za gastronomijo in turizem Ljubljana – Majdo Rebolj, ki potice peče že 40 let. Z njo se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič
Turška kulinarika bo danes na meniju oddaje Pod pokrovko, ki bi jo lahko ob tej priložnosti prekrstili tudi v »Na žaru«. Na tak način je namreč pripravljena večina jedi, ki imajo skupno ime kebab. V Evropi in tudi sicer po svetu je zaradi turških priseljencev v Nemčijo najbolj poznan döner kebab, neke vrste sendvič z mesom, prelivi in zelenjavo, ki pa je le ena – hitra – verzija jedi po imenu kebab. Več vam jih s sogovorniki predstavimo v oddaji Pod pokrovko.
V rubriki Pod pokrovko smo se tokrat podali v zgodovino. O tem, kakšna je bila vojaška prehrana v prvi svetovni vojni, kako je bila organizirana, pa tudi o njenem pomanjkanju in vplivu na moralo vojakov, smo govorili z dr. Rokom Stergarjem iz Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Med radijskim obiskom v Osilnici smo zavili v kuhinjo gospe Cvetke Vesel, ki je zbrala gradivo in uredila knjigo Okusi preteklosti Dežele Petra Klepca. Kot poudarja, so se ob želji, da bi se ohranili recepti in kulinarična zapuščina krajev ob Kolpi in Čabranki, s knjigo želeli pokloniti vlogi žensk, ki so v številnih preizkušnjah, ki so to območje bičale skozi zgodovino, držale gospodinjstva pokonci. Za dobro jutro se bomo dobro najedli. Zadišalo bo po cvrtju, forbiksu in gubovi župi. S Cvetko Vesel je kuhalnico vihtela Mojca Delač.
V Participativni ljubljanski avtonomni coni, na kratko v PLACU, so minuli četrtek izvedli prvo Ljudsko menzo. Gre za koncept skupnostnega prehranjevanja, ki je eden najbolj osnovnih mehanizmov za skupnostno reprodukcijo. Omogoča način, da so tisti, ki se je udeležijo, ob hrani skupaj. PLAC, kjer omenjena iniciativa poteka, je obiskal Aleš Ogrin.
Slane ali sladke? Japonske ali francoske? Zavite v zvitek ali v trikotnik? Vse to so lahko palačinke. Na lov za njimi se je odpravila Lana Furlan ob pomoči specialista za francoske palačinke Aleksandra Dimitrijevića in sogovornico Andjelo Stanković, ki se s peko japonskih sufle palačink v Kopru ukvarja dve leti.
Obiskali smo vas Šebrelje na Cerkljanskem, kjer že stoletja izdelujejo šebreljski želodec. To je kulinarična posebnost, ki se ne kuha ali peče, ampak zori. Poleg izbranih surovin je za kakovosten izdelek pomemben tudi pravilen postopek sušenja in zorenja. Šebreljski želodec je kralj na krožniku z narezkom, je potrdil domačin, sicer upokojeni gostinec Drago Polak.
Na Prešernov dan bo »pod pokrovko« brbotala mešanica preteklosti, prehranske kulture in literature. Znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor je popisal naravne danosti za pridelavo živil in prehranjevalne navade po pokrajinah v drugi polovici 17. stoletja na Kranjskem in širše, v Evropi tedanjega časa. Kaj so torej jedli v Valvasorjevem času? Etnolog, izvrsten poznavalec slovenske kulinarike in gastronomije, avtor številnih knjig s tega področja doktor Janez Bogataj opozarja na omejene vire pri preučevanju slovenske kulinarične preteklostii. Kljub temu bomo v naslednjih minutah spoznali prehransko pestrost naših krajev pred 350-timi leti. Oddajo Pod pokrovko je pripravil Bojan Leskovec.
Wagyu oziroma japonska govedina zaradi svoje specifične maščobne marmoriranosti velja za najprestižnejšo na svetu, uživanje takšnega mesa pa je bilo dolgo časa omejeno zgolj na Japonsko. Govedo pasme wagyu danes vzrejajo v številnih državah po vsem svetu, tudi pri nas v Sloveniji, za kilogram "čistokrvne", torej japonske wagyu govedine najvišje kakovosti, pa je treba odšteti tudi 300 € in več.
V Jeruzalemu gostilne, restavracije in turistične kmetije ponujajo specialitete prleške kuhinje, ki jo zaznamujejo lokalno pridelani izdelki ter seveda vinska spremljava. Regija se je odela v zimsko spanje, zato je gostinske ponudbe malo. Sibon wine and spa resort je eden redkih, ki ima tudi v zimskem času odprta svoja vrata. Tja se je po zasneženih cestah odpravila Urška Henigman in se o njihovi gastronomski filozofiji pogovarjala z Zoranom Rističem.
Koruza za srednjeameriške prebivalce, vse od časov tamkajšnje naselitve prvotnih ljudstev, predstavlja osnovno živilo, zato so v tisočletjih na teh območjih razvili tudi tehnike pridelave in priprave hrane, v kateri koruza prevladuje. Koruza pa je imela tudi obreden pomen, ne sicer v smislu našega frazema, ki ljudi pošilja bivat na koruzo, ampak je smisel veliko bolj globok in plod dolgih tradicij staroselcev. O koruzi, njeni razširjenosti in boju proti gensko spremenjenim rastlinam te poljščine, več Pod pokrovko …
Neveljaven email naslov