O novih pristopih v biogeografiji s prof. dr. Matjažem Kuntnerjem

Kako so se organizmi skozi milijone let evolucije širili po Zemljinem površju in osvajali nova ozemlja raziskuje biogeografija. S kombinacijo DNK analiz in podrobnih modelov premikanja kontinentov je skupini slovenskih znanstvenikov uspelo priti do presenetljivih novih spoznanj o tem, kako se je skupina pajkov zlatih mrežarjev širila po svetu.

Zlate mrežarje izr. prof. dr. Matjaž Kuntner, sicer tudi direktor Nacionalnega inštituta za biologijo, raziskuje že dolgo. Imajo vrsto zanimivih lastnosti. Med njimi nekateri lahko na jadrih iz svile s pomočjo vetra prepotujejo več tisoč kilometrov v iskanju novega doma, druge vrste pa se raje držijo domačih krajev. Ker je danes v tropskih predelih Afrike vrstna pestrost teh pajkov največja, se je domnevalo, da od tam tudi izvirajo. Toda najstarejši najdeni, več kot 100 milijonov star fosil v jantarju, je nakazoval na drugačno možnost.

“Pokazalo se je, da bogati depoziti fosilov iz t. i. zahodne Burme, kar je povsem geološki termin, dejansko izvirajo iz Gondvane, torej iz obsežnega kontinenta, iz katerega so nastali današnji južni kontinenti. Očitno se je ta kos zemeljske skorje nekoč v preteklosti odcepil od današnje Avstralije in potoval čez Indijski ocean proti severu bodisi samostojno, bodisi skupaj z Indijskem podkontinetom. V fosile ujeti organizmi so tipični predstavniki južnih kontinentov in ne azijske mase,” razlaga prof. Kuntner.

Z novo metodo ocenjevanja najverjetnejše širitve zlatih mrežarjev po svetu, je doktorska študentka Eva Turk pokazala, da ta družina pajkov izvira iz avstralo-azijskega območja in ne iz Afrike. To območje so naselili sorazmerno pozno v svoji evolucijski zgodovini, verjetno šele v zadnjih 10 milijonih let. Ena bolj presenetljivih poti je prednike današnjih južnoameriških zlatih mrežarjev tja vodila iz Avstralije preko Antarktike.

“Ta metoda se utegne pokazati za izredno uporabno pri biogeografskih raziskavah v prihodnje, saj bi se jo lahko uporabilo tudi pri preučevanju širjenja drugih organizmov, ne le zlatih mrežarjev,” poudarja pomen nove metode prof. Matjaž Kuntner.

Tudi domneve o izvornih celinah glede na pestrost današnjih vrst zdaj nimajo več dobrih teoretskih osnov.