O molekularni ekologiji s prof. dr. Eleno Bužan.

Naglo upadanje biotske pestrosti je eden najbolj perečih problemov sodobnega sveta. Strokovnjaki že govorijo o šestem množičnem izumiranju, pri čemer je nujno imeti pred očmi, da je prejšnjih pet povsem spremenilo vrstno strukturo življenja na Zemlji. A še mnogo preden vrste dejansko izginejo z obličja Zemlje, se zmanjša njihovo število in, kar je še pomembneje, njihova genska variabilnost, ki zagotavlja večjo odpornost na pretrese, ki jih povzročijo spremembe v okolju.

Vrste z veliko genetsko variabilnostjo so namreč bolj odporne na spremembe in šoke. »Tudi če samo nekaj osebkov preživi, bodo ti imeli zadosten genetski sklad, da se bo populacija lahko obnovila. Če pa je genetska variabilnost vrste majhna, to prispeva k temu, da vrste izgubijo možnost prilagajanja na spremembe v okolju,« je izpostavila prof. dr. Elena Bužan s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem ter Fakultete za varstvo okolja iz Velenja.

Danes so spremembe tako hitre, da se marsikatera vrsta ne uspe prilagoditi. Poznavanje genske raznovrstnosti današnjih vrst je zato toliko pomembnejše, saj ponuja orodje tudi za njihovo učinkovitejše ohranjanje. Preučuje se tako redke in ogrožene vrste, ki so na robu izumrtja, kot tudi zelo pogoste, kot je denimo pri nas srna, ki pa ima ključno vlogo v ekosistemu.

Zanimiv vpogled v procese prilagajanja na spreminjajoče se okolje pa prinašajo raziskave, ki skušajo razbrati, kako so se te prilagoditve vpisovale v genski zapis vrste skozi dolgo obdobje 20 000 let, kot so konkretno raziskovali pri gamsih.