O trajnostnem razvoju je v zadnjih letih izredno veliko govora, toda spoznavamo tudi, da dejanske spremembe ni tako lahko doseči. Trajnostni pristop bi moral uravnoteženo vključevati tri vidike: ekonomskega, ekološkega in socialnega, toda v praksi ekonomski vidiki izrazito prevladujejo. Prioritete zasebnega dobička so že v izhodišču bolj ozke in kratkoročne, posledično pa tudi ne dolgoročno vzdržne. Enega od vzvodov za potrebni premik lahko ponudijo agrarne skupnosti. Pred prvo svetovno vojno je bila skoraj tretjina vseh naselij na območju Slovenije agrarnih skupnosti, kasneje pa je bila ta oblika skupnega, vaškega lastništva zemlje in upravljanje z njo, bolj ali manj ukinjena. Na kakšne načine in lahko te skupnosti podprejo bolj trajnostne prakse? Kje so se trajnostne prakse ohranile? In kako, po drugi strani, je trajnostno upravljanje potrebno danes vključevati v izobraževanje odraslih, da bodo znanje in potrebne veščine dostopne kar najširšemu krogu ljudi? Na ta vprašanja je ob izidu dveh zbornikov o trajnosti in agrarnih skupnostih odgovarjala dr. Nevenka Bogataj z Andragoškega centra Slovenije.