Vsakodnevno življenje je večinoma znosno, toda potem pride tisti en dan v tednu, ko si moram oprati lase. Takoj moram razjasniti, da je umivanje las zame čustveno in eksistencialno do obisti stresna stvar, ker je povezana z zelo globokim strahom pred nedeljami zvečer. Nedelje zvečer so resnično nekaj, s čimer se nočem spopadati, ko je ulica zunaj tako prazna in črna, ko so nohti pogriženi, ure pa hkrati minevajo prehitro in prepočasi. Ko pomislim na nedeljo zvečer, pomislim na umivanje las v veliki kopalni kadi, na zoprn zvok sušilnika za lase, v katerega so se mi vedno zapletali prameni las, na preoblačenje postelje ter pipravljanje oblek za naslednji dan, ki je vselej sledilo temu zoprnemu obredu. V nov teden sem vedno želela vstopiti čista. Tako čista, kot se le da.

Takrat sem bila še otrok, obremenjena večinoma s stvarmi, omejenimi na mojo otroško sobo - kam sem dala barvice, ali mi je sestra spet ukradla nogavice, ali je zmanjkalo bombonov, ali je mami jezna ali utrujena ali žalostna, ali mi je za posteljo padla najljubša zapestnica, ali je črna packa v kotu stropa smrtonosni pajek ali smrtonosna plesen.

V bistvu pa ne razumem ljudi, ki trdijo, da je otroštvo brezskrben čas. To vsekakor, glede na stanje sveta, velja le za izbrance in celo kadar so relativne zunanje okoliščine normalne in mile in živimo na koncu sveta, kjer ne divja vojna, kjer je dovolj hrane v hladilniku in kjer lahko izbiramo, ali bomo šli v park ali na uro klavirja, odraščanje ni mala malica. Moje otroške nedeljske skrbi so bile majhne le na videz. Morda sem sovražila nedelje, ker me je od ponedeljkove hoje do stavbe, kamor sem hodila v šolo, znova ločeval le kratek spanec. Kot otrok sem imela epilepsijo, kar je pomenilo, da niti dežela sanj zame ni pomenila odrešitve pred nedeljsko anksiozo.

Lahko da bom imela v spanju epileptični napad. Ampak morda nedelje zvečer nisem marala tudi zato, ker naslednji dan nisem želela v šolo. Nisem želela nazaj tja, kjer sem se počutila kot E. T. vesoljček, kot čudakinja, tarča posmeha. Kar sem seveda velikokrat bila.

Kot otrok sem bila obsedena z E. T. vesoljčkom. Ob filmu sem točila krokodilje solze, imela sem E. T. vesoljček kolo, čelado, ščitnike, obesek za ključe, majico, knjigo, slikanico, plakat, plišasto živalico. Zakaj bi bil otrok tako obseden z nezemljanom, ki se na vsak način skuša vrniti domov? Vedno sem imela rada svoj dom. Zavetje svoje otroške sobe. Zdaj, kot odrasla, sem se nekoliko sprijaznila s prihodom nedelje zvečer. Včasih čutim težko tesnobo v želodcu, a se poleže, če grem na sprehod ali naredim nekaj dihalnih vaj pred ogledalom. V otroštvu pa sem resnično trepetala pred vsakim novim tednom, ko bom morala nazaj med ljudi, v resnično življenje, stran od doma, ven iz svojega kokona, stran od svojih sten, porisanih z mačkami in rožami in srčki, kjer je varno, kjer me nihče ne zbada, lovi po igrišču ali za menoj vpije grde besede in se ne zjokam na stranišču. Ne želim si nazaj v tiste ure, ko sem posedala ob oknu in opazovala kako zunaj pojenja jesensko modra svetloba in se ena za drugo prižigajo ulične luči.

Nekateri ljudje bi radi ohranili otroka v sebi. Jaz bi rada ohranila vesoljko v sebi. Pa ne, da si želim, da bi me bilo še kar naprej vedno strah zunanjega sveta. Ampak kako lepo bi bilo opazovati Zemljo od daleč, vse ljudi kot drobne pikice nekje v daljavi, daleč stran od vseh žalosti in obžalovanj. Nikoli ne bom izvedela. O tem razmišljam ob nedeljah zvečer.

Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.