Naj se najprej ozrem v preteklost. Na reševalni zazvoní telefon. Huda prometna nesreča v okolici Ljubljane, udeležena osebno vozilo in avtobus. Po poročanju prič gre za huje poškodovanega otroka, ki je še vedno v vozilu. Ob prihodu na kraj dogodka nas je pričakala množica paničnih ljudi. Dve leti star otrok je negibno ležal spredaj pod armaturno ploščo. K sreči je dihal. Utrpel je hudo poškodbo glave in prsnega koša. Oče je sedel na voznikovem sedežu, nepoškodovan, vidno alkoholiziran in žaljiv do ekipe in ljudi, ki so hoteli pomagati. Ni zmogel sam iz avtomobila. Deček je na srečo preživel. Če bi bil pripet v otroškem sedežu, bi jo verjetno odnesel brez poškodb. Očetu je test alkoholiziranosti pokazal 2,6 promila. To je samo ena od številnih z alkoholom povezanih zgodb, ki so me tako ali drugače zaznamovale. Ne samo mene. To niso samo številke statističnih poročil. Vsaka od teh zgodb ima za seboj ime in priimek, življenjsko zgodbo, družino in prijatelje. Ko se sprehodimo po statističnih podatkih prometnih nesreč v Sloveniji, nas zadene mračna resničnost: vozniki pod vplivom alkohola še vedno predstavljajo pomemben delež povzročiteljev nesreč s smrtnim izidom. V letu 2023 so bili povzročitelji prometnih nesreč pod vplivom alkohola odgovorni za 1507 prometnih nesreč, pri čemer je umrlo 21 udeležencev oz. 24 odstotkov več kot v letu 2022. Kaj to pove o nas kot družbi? Smo izgubili stik z realnostjo nevarnosti, ki jo alkohol prinaša, ali pa smo postali ujetniki neke poveličevane predstave o pogumnem Slovencu, ki »še vedno lahko pelje« po treh kozarcih vina? Ruska ruleta v tem kontekstu ni le prispodoba za neodgovorno vedenje za volanom, ampak zrcali tudi izkrivljeno miselnost, ki prevladuje med tistimi, ki podcenjujejo posledice. Gre za preizkus, kdo lahko spije več in še vedno ohrani iluzijo nadzora nad vozilom in svojim življenjem. Resnica pa je, da to ni tekmovanje, temveč izzivanje usode. Voznik, ki se odloči sesti za volan pod vplivom alkohola, se ne igra le s svojim življenjem, ampak tudi in največkrat z življenji drugih. Dejstvo pa ostaja – statistike ne lažejo. Odnos do alkohola in vožnje ni le stvar kaznovanja, ampak tudi spremembe miselnosti. To ni le vprašanje osebne odgovornosti, ampak vprašanje kolektivne kulture, ki postavlja življenje pred obred pijanosti. Od lanskega poletja je v vseh novih modelih avtomobilov, ki so naprodaj v Evropski uniji, obvezna serijska vgradnja vmesnika, ki omogoča lažjo namestitev alkoholne ključavnice. To seveda tudi jasno kaže, v katero smer gre razmišljanje Evropske komisije v prihodnosti. Alkoholna ključavnica ni nič drugega kot standarden alkotest. Pred zagonom vozila je treba pihniti v cevko, ki je povezana z analizatorjem prisotnosti alkohola v krvi. Možnost uvedbe teh je zajeta v resoluciji o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje 2023−2030. Na preizkusu so tudi kompleksnejši sistemi, ki prek kamere analizirajo voznikove gibe, odziv zenic in zrak v vozniški kabini. Kaj torej storiti? Potrebujemo več kot samo zakone in globe. Potrebujemo spremembo v vrednotah. Družbene norme, ki poveličujejo opitost, je treba nadomestiti s spoštovanjem treznosti, z odgovornostjo, ki ceni življenja bolj kot dokazovanje, kdo lahko več spije. Promocija varnih prevoznih alternativ – kot so taksi službe, javni prevoz ali dogovorjeni trezni vozniki – mora postati samoumevna. Ne morem mimo akcije Čista nula − čista vest, ki jo organizira Zavod varna pot, ki se že leta trudi z ozaveščanjem o večji varnosti v cestnem prometu in s spodbujanjem k tej. Stiske ljudi, reševalcev in naključnih mimoidočih, ki so priče prometnih nesreč, v katerih so bili ljudje huje poškodovani ali so umrli, so neopisljive. Ko vidiš mlado mamico na sprednjem sedežu, pri čemer so poškodbe nezdružljive z življenjem, otroka, ki ga je zaradi malomarnosti staršev, ker ga v otroškem sedežu niso pripeli, vrglo iz vozila. Gre dejansko za uboj na najbolj banalen možen način. Paradoksen primer, ko se povzročiteljem v očeh vidi, da bi radi prevrteli čas nazaj, popravili nepopravljivo. Žal ne gre. Nekateri se s kruto realnostjo srečajo šele naslednji dan, ker so bili v času nesreče tako opiti, da se dogodka ne spomnijo. Odločitev je vaša. Jaz raje izberem življenje.

Primož Velikonja je reševalec, zaposlen v Zdravstvenem domu Kočevje. Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.