Vsako leto zamudim prižig lučk in tudi letos ni bilo drugače. Po navadi pride vmes kakšna obveznost, kaj službenega, prehlad ali, še do nedavnega, dejstvo, da je december že zaznamovan z dolgimi urami posedanja v čitalnici s termovko močne kave za izpitno učenje. Zelo malo stvari me naredi tako depresivno kot zimska popoldanska tema, zato imam posebno ljubezen do praznične okrasitve mest, pa ne zgolj v Ljubljani. V adventnem času sem se vedno rada sprehodila po centru Zagreba in opazovala lučke nad seboj, s posebno radostjo se spominjam tudi prazničnega Dunaja, kamor me je v osnovni šoli peljala mama, da sva pili vročo čokolado v snežnem metežu. Ne pretiravam, če priznam, da imam praznični čas tako rada že samo zaradi zvezdnih utrinkov lučk, ki posujejo megleno Ljubljano v najhladnejšem delu leta. Zagotovo sem tudi malce preračunljiva: kratki dnevi me navdajajo s tesnobo, zato mi pride prav, da mesto oživi kot notranjost kičaste snežene krogle in imam izgovor, da vabim prijateljice na kuhančka, pohajam po starem mestnem jedru, načrtujem, katere vse recepte za piškote bom poskusila, kako bom, skratka, iz zadnjega žepa temnega popoldanskega neba izbezala nekaj svetlih bleščečih zvezd za pod povšter. December ni vedno najlažji mesec. Sploh pa ne za vse.

Če bi z eno besedo povzela, kako doživljam praznični čas, bi rekla, da gre za čas pričakovanja. Pričakovanj. Konec leta je zame že od nekdaj predstavljal tisti čas v letu, ko bi se moralo zgoditi nekaj posebnega. Družine sedejo za mizo in pozabijo na nesoglasja, na telefonu se ti nenadoma izpiše številka nekoga, ki ga že dolgo nisi videla, iz nabiralnika pokuka razglednica tiste prijateljice, ki se je odselila iz Slovenije že leta nazaj, za Silvestrovo pa dobiš – no, poljub. Ne le v obliki radijskih valov iz zvočnika, ko zadoni prvih par taktov Silvestrske klasike. “Kaj boš letos za novo leto?” je bilo vprašanje, ki sem ga podzavestno vselej mrzila, ker je zame predstavljal obsedenost s tem, da tvoja družba za Silvestrovo pove nekaj o tvoji priljubljenosti in socialnem statusu. Filmi nas prepričujejo, da je Silvestrovo čas, ko se vsi samski počutijo kot zgube. Kaj, če za Silvestrovo ne poljubiš nikogar, kaj če konec leta pričakaš v pižami, ali pa ga enostavno prespiš? Kaj če ga preživiš v razmetanem stanovanju, medtem ko nekoga obupno pogrešaš? Kaj, če prestajaš ločitev in so tvoji otroci za božični večer ali Silvestrovo ravno pri drugem staršu in si prvič po dolgem času za praznični večer sama doma pred televizijo? Pritisk, da morajo prazniki pomeniti druženje in butanje ljubezni čez rob kozarca za penino, je zelo resničen in tudi krivičen. Od malega mi je oči govoril, da so prazniki težek čas za osamljene ljudi in za tiste, ki so koga nedavno izgubili. Pa za tiste, ki nimajo družbe in bodo morda za praznike večerjali kar sami. Osamljenost je, kot je zapisala britanska pisateljica Olivia Laing, lahko tudi vir sramu, ker nasprotuje ideji tega, kako bi morali živeti, kako bi naj naša življenja izgledala. Osamljenost je lahko nekaj hudega, pravi, saj se osamljeni osebi zdi, da bi lahko njeno stanje bilo celo odbijajoče za ljudi okrog nje. Dejstvo je, da je praznični čas za marsikoga osamljeno obdobje in posledično vir stiske. Biti osamljen med prazniki, ko zunaj mesto gomazi od skupinic nasmejanih turistov, na videz popolnih parov in družin, ki posedajo po restavracijah ter se glasno družijo, lahko v nas ustvari celo paleto negativnih občutkov. Družbeni vzroki za epidemijo osamljenosti so mnogoteri in kompleksni in kot v vseh mesecih leta, je socialna izključenost nekaj, za kar je soodgovorna širša družba in predstavlja kolektivni problem. A med prazniki kup pričakovanj, kako naj bi jih preživeli, včasih ne prinese čisto nič dobrega. Zdi se nam, da se imajo vsi bolje od nas, sploh v dobi družabnih omrežij. Tudi sama sem kakšno novo leto ali dve z bridkostjo in zavistjo skrolala med objavami prijateljic, saj je na ven izgledalo, da imajo veliko bolj spektakularno Silvestrovo kot jaz, ki sem ždela doma, v upanju, da bo novoletne norije mimo.

Ko se te dni oziram okrog sebe, mislim predvsem na to, kako bi si želela, da bi bili prazniki predvsem čas prijaznosti in premisleka o tem, kako se počutijo ljudje okrog nas. Zavedanje, da so lahko prazniki težek čas za marsikoga, prinese s seboj določeno mero odgovornosti. Da si prisluhnemo. Da skušamo biti večkrat bolj pozorni in prijazni. Do sosede, ki živi sama. Do naših ljubljenih, ki bodo med prazniki delali in bodo morda Silvestrovo preživeli v službah. Do daljnih sorodnikov, ki nam vedno pošljejo voščilnico, čeprav se skoraj nikoli več ne vidimo v živo. Do vseh starejših v naših življenjih, ki bodo morda za praznike sami. Do tistih, ki so šli pravkar skozi  razpad zveze, do tistih, ki jim zdravje preprečuje, da bi se med prazniki družili. Življenje postreže z marsičem, celo pod novoletnimi girlandami rdečih, modrih in zelenih luči, ki včasih skrivajo tudi žalost, zato bom zamižala in si zaželela nekaj lepega, za vse tiste, ki se spopadajo z občutki osamljenosti. Ne vem, če jih lahko preprečimo, lahko pa smo pozorni, nase in na druge, čuvamo drug drugega in sebe, In če citiram enega svojih najljubših filmov vseh časov: “sta to morda ena in ista stvar? Ljubezen in pozornost?”

Liu Zakrajšek je pisateljica, pesnica, komparativistka in filozofinja. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.