Med njimi so tudi takšne, ki še niso bile objavljene v naši Drugi jutranji kroniki ali na MMC.

Med njimi so tudi takšne, ki še niso bile objavljene v naši Drugi jutranji kroniki ali na MMC

Davorin Kopše (SDS + SLS): »Z vstopom v NATO smo se zavezali, da bomo prispevali 2 procenta za vojsko, za obrambo. In ZDA od nas ne zahtevajo nič več od tega.«

RAZLAGA: V pogajanjih pred vstopom se je Slovenija zavezala, da bo stremela k dvema odstotkoma BDP za obrambo, a glede tega ni podpisala nikakršnega dokumenta. Za ilustracijo, še leta 2010 je Slovenija za obrambne izdatke namenjala 1,6 odstotka BDP, danes je pri odstotku. Do leta 2014 na vrhu Nata v Walesu je bila tudi sicer to samo neformalna zaveza, h kateri so stremele članice, kar pomeni, da do Walesa tudi starejše članice tega cilja niso zapisale. Zaveza iz Walesa predvideva, da bodo do leta 2024 obrambne izdatke skušale približati dvema odstotkoma.

Gregor Perič (SMC): »Ne razumem tega, da je naš minister za obrambo odpoklical naše vojake iz Libije in Malija, ker ravno tam so težave …«

RAZLAGA: V Libiji Slovenska vojska nima svojih pripadnikov. V okviru mednarodnih operacij in misij pa jih ima med drugimi v Libanonu, kjer misija poteka pod pokroviteljstvom Združenih narodov, in v Maliju, kjer deluje misija Evropske unije. In ti dve misiji za zdaj ostajata, odločitev o njuni usodi pa je v rokah vlade, je v začetku tedna pojasnil premier Marjan Šarec; o tem, kakšno odločitev pričakovati, pa ni želel govoriti. Obrambni minister Karl Erjavec torej ni odpoklical vojske s teh dveh misij. So pa na zunanjem ministrstvu potrdili, da so z obrambnega resorja prejeli predlog o načrtovanem umiku. Odločitev o tem pa bo, če bo, kot rečeno, prepuščena vladi. Sicer pa so Erjavčevo potezo njegovi kritiki pospremili z oceno, da si s predlogom o umiku vojske z omenjenih misij skuša pred glasovanjem o interpelaciji zoper njega pridobiti naklonjenost Levice.

Gregor Perič (SMC): »Predvsem bi moralo okolje priti v samo središče samega razmišljanja same Evropske unije, tako finančne perspektive, proračunov … Evropska centralna banka bi ga morala imeti v ospredju, kadar presoja o tem, ali bo neko investicijo podprla ali ne.«

RAZLAGA: ECB, Evropska centralna banka, ne podpira naložb, jih ne kreditira, se o njih ne odloča. To delajo komercialne banke in Evropska investicijska banka, ECB pa je denarna oblast, ki primarno skrbi za cenovno stabilnost.

Davorin Kopše (SDS + SLS): »Onesnaženosti ne moremo zanikati, vendar pa moramo ob tem povedati, da so največji onesnaževalci – ne Evropa – pač pa nerazviti svet: Afrika, Indija, Kitajska; in njim je treba pomagati, da bodo zmanjšali vplive na okolje.«

RAZLAGA: Kitajska je res že nekaj let na vrhu lestvice največjih onesnaževalk na svetu po izpustih toplogrednih plinov, takoj za njo pa so Združene države Amerike. Tretja je Indija, četrta Rusija in peta Japonska; na šestem mestu Nemčija; prva afriška država na lestvici je na 14. mestu Južnoafriška republika. Med 20 največjimi onesnaževalkami je šest azijskih, pet evropskih in denimo po ena latinskoameriška in ena afriška država. Če štejemo Evropsko unijo kot celoto, pa ta poskoči na tretje mesto, torej takoj za Kitajsko in ZDA.
*Podatki izhajajo iz najnovejših raziskav Global Carbon Projecta, ki združuje mednarodne znanstvenike iz vsega sveta.
Kitajska je prva na lestvici držav z največjim okoljskim odtisom tudi po podatkih mreže Global Footprint network, ki izpustom prišteva tudi druge vplive na okolje, kot so ribarjenje, urbanizacija, degradacija zemlje, kmetijstvo in sečnja gozdov. Kitajski v skupnem vplivu na okolje tudi tu sledijo ZDA, Indija in Rusija, na petem mestu pa Japonsko prehiteva Brazilija. Nemčija je, denimo, na tej lestvici osma.
Med največjimi onesnaževalkami na svetu so torej pri vrhu tudi najbolj razvite države sveta in tudi evropske države.

Matjaž Nemec (SD) na MMC: »Komisija, ki odhaja, je bila brez vizije, brez sposobnosti odzivanja na izzive (fiskalna kriza, migrantska kriza, Brexit), zato so se okrepile politike populizma in nacionalizma.«

RAZLAGA: Populistično je trditi, da je bila Junckerjeva komisija brez sposobnosti odzivanja na izzive. Enotno in odločno z Michelom Barnierjem v glavni vlogi je nastopila pri pogajanjih z Združenim kraljestvom o brexitu. Osredotočala se je na »velika« vprašanja, na pereče probleme. V primerjavi z Barrosovo komisijo (2009–2014) je zato evropo zasula z manj zakonodajnimi predlogi na leto. Hotela je imeti veliko vlogo pri velikih vprašanjih in majhno vlogo pri majhnih vprašanjih. Nesposobnost odzivanja na krize pa je večkrat pokazal Svet EU, torej voditelji držav članic. Ti se med drugim niso mogli zediniti o predlogu Evropske komisije glede skupne azilne politike ali obdavčenja gospodarskih subjektov in uvedbe enotnega digitalnega davka. Predsednik EK Juncker zato že dalj časa poziva, da bi morali voditelji na Svetu EU tam, kjer je to mogoče, odločitve sprejemati s kvalificirano večino in ne več s soglasjem.