Od eksistencialističnih dram do dram absurda ...

Od vprašanja svobode do vprašanja smisla

Druga polovica 20. stoletja je ponavadi obdobje, za katerega pri književnosti velikokrat pri pouku zmanjka časa, zato smo se tokrat posvetili ključnim značilnostim evropske dramatike med in po 2. svetovni vojni. 20. stoletje je stoletje burnega razvoja, velikih odkritij, največjih grozodejstev, revolucij, miselnih premikov in filozofskih smeri. Med vojno in takoj po njej je bil v evropskem prostoru močno prisoten eksistencializem, ki je zaznamoval tudi dramatiko. Nastajale so eksistencialistične drame, kjer je dramska tehnika še tradicionalna, igra realistična in konverzacijska, poudarjena pa je ideja eksistencialistične filozofije. Tak primer so Zaprta vrata francoskega eksistencialista Jean-Paul Sartre. Glavna ideja te enodejanke, postavljene v en sam dogajalni prostor, je, da pekel ni kraj, temveč so to ljudje okoli nas.

Dijakom so sicer bolj všeč drame absurda ali antidrame, ki se odmaknejo od tradicionalne zgradbe, klasičnih tipov junakov in klasičnega poteka zgodbe. Zanje so značilni antijunaki, cikličnost, ni dramskega trikotnika, zgodba je izločena, bolj pomembna je idejnost. Tak primer sta Ionescova Plešasta pevka in Čakajoč Godoja Samuela Becketta. Tudi o teh dveh delih izveste več v tokratni oddaji Prvi na maturi.