Janez Baš je že od leta 1991 na kopnem, podmorničar pa je postal v tistih zadnjih letih skupne jugoslovanske države. Gre vsekakor za izjemno neobičajno delo, za katerega se med drugim izobražuješ v popolni temi. Še več v naslednjih minutah. Najprej pa bomo izvedeli, kako je Janez Baš sploh prišel do tega poklica.

Konzervirana hrana, malo spanja, občutek tesnobe in tablete, ki zmanjšajo potrebo telesa po odvajanju - vse to je za podmorničarje nekaj običajnega

Janez Baš je nekdanji podmorničar. To delo je opravljal tudi njegov oče in zato so bile podmornice del njegovega življenja že dolgo, preden se je zavestno odločil, da bo po končani srednji vojaški mornariški šoli opravil tečaj za podmorničarja.

"Izpiti so potekali v temi, kar pomeni, da si v določenem trenutku moral v temi pravilno odviti vse ventile, da se je zgodilo, kar je komandant ukazal. Tu ni smelo biti napak. Imel pa si 6 mesecev časa, da si se naučil vse mogoče ventile na podmornici. Skupaj jih je 365."

Sogovornik je kot podmorničar delal od leta 1988 do leta 1991. Jugoslavija je takrat imela 5 velikih in 6 diverzantskih podmornic.

"Naše naloge so bile predvsem na meji z Italijo. Čuvali smo morsko mejo. Borili smo se proti ribičem, ki so kradli ribe."

Bašev najgloblji potop je bil kar tisti prvi, ko je šel 210 metrov v globino. Posamezne naloge pa so trajale od 7 do 10 dni skupaj.

"To so nenormalni pogoji za delo. Zato je zelo pomembna psihološka plat. Jedli smo konzervirano hrano. Na velikih podmornicah smo imeli stranišče, na diverzantskih so jemali tablete, ki so zaustavile prebavo. Ni bilo umivanja. Ko smo vpluli, smo vedno čakali na zadnji avtobus, da smo lahko šli domov, da ne bi zasmradili celega mesta."

Nekdanji slovenski podmorničarji danes delujejo v okviru Društva za ohranjanje podmorniške tradicije. Večkrat sodelujejo pri aktivnostih Parka vojaške zgodovine Pivka, kjer imajo razstavljeno edino podmornico v naši državi.