Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leopoldstadt Toma Stopparda na Dunaju v režiji Janusza Kice oživlja boleče poglavje zgodovine 20. stoletja
Konec aprila so v dunajskem gledališču Josefstadt premierno uprizorili igro sodobnega britanskega dramatika češkega rodu Toma Stopparda Leopoldstadt; naslov označuje dunajsko mestno četrt, kjer so večinoma živeli judje. Igra, ki jo je režiral Janusz Kica, oživlja bolečo temo antisemitizma in njegovih strašnih posledic v 20. stoletju.
O njegovem razumevanju Stoppardove igre se je z režiserjem Januszem Kico lani jeseni, ko se je že pripravljal na režijo Leopoldstadta, v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek.
709 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Leopoldstadt Toma Stopparda na Dunaju v režiji Janusza Kice oživlja boleče poglavje zgodovine 20. stoletja
Konec aprila so v dunajskem gledališču Josefstadt premierno uprizorili igro sodobnega britanskega dramatika češkega rodu Toma Stopparda Leopoldstadt; naslov označuje dunajsko mestno četrt, kjer so večinoma živeli judje. Igra, ki jo je režiral Janusz Kica, oživlja bolečo temo antisemitizma in njegovih strašnih posledic v 20. stoletju.
O njegovem razumevanju Stoppardove igre se je z režiserjem Januszem Kico lani jeseni, ko se je že pripravljal na režijo Leopoldstadta, v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek.
Avgusta 1961 je Nemška demokratična republika v Berlinu čez noč postavila zid, ki je razdelil Evropo. Kako je zid, za katerega se je zdelo, da bo stal večno, 10. novembra 1989 padel, s čimer se je začelo novo obdobje Evrope, piše angleški publicist Richard Bassett v knjigi z naslovom Zadnji dnevi v stari Evropi. Anglež Richard Bassett je v prelomnem obdobju evropske zgodovine kot radoveden intelektualec pa tudi kot dopisnik londonskega Timesa spremljal dogajanje v spreminjajoči se Evropi. V enem od poglavij knjige, ki jo je prevedla Staša Grahek in je izšla pri Cankarjevi založbi, je živo popisal dogajanje v tedanjih Nemčijah v tednu, ko je padel Zid. Bere Igor Velše, ton in montaža Vjekoslav Mikez.
Življenje in delo zgodovinarja, geografa in sociologa Janeza Stergarja je tesno povezano s koroškimi Slovenci, njihovo zgodovino, sedanjostjo, delovanjem, ustvarjanjem, problemi in bitkami za pravice. Predvsem o njegovem delovanju v Klubu koroških Slovencev v Ljubljani, katerega dolgoletni predsednik je, bo tekla beseda v tokratnih Razgledih in razmislekih.
Janko Rožič je arhitekt, urbanist, predavatelj in esejist. Je pobudnik in arhitekt večkrat nagrajenega in svetovno znanega Hostla Celica. Skupaj s sodelavci je za različne projekte dobil več slovenskih in mednarodnih nagrad. Skozi teoretično in praktično delo, ki temelji na prostorskih principih, semiotičnih vzorcih in jezikovnih uvidih, lastno ustvarjalnost povezuje z najsodobnejšimi umetniškimi, znanstvenimi in filozofskimi spoznanji ter z najstarejšo modrostjo umeščanja v prostor in rabe jezika. Zaveda se, da bistvo prostora zares odpira šele prostost, podobno kot izvirno misel v svetu podpira le smisel. Objavil je več esejev o Kocbeku, Pahorju, Starčeviću, Svetini, Hamvasu, Premku, Ravnikarju idr. Razmišljanje Pesem Krasa in »poiesis« Zemlje je pripravil za simpozij ob 120. Obletnici Srečka Kosovela in Edvarda Kocbeka. Organizirala ga je Neža Zajc v okviru projekta Književna republika Borisa Pahorja (J6-4619) na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, ki ga sofinancira ARIS, 15. oktobra 2024.
18. oktobra leta 1405 se je rodil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Prav na ta dan je bila v frančiškanski knjižnici v Ljubljani predstavitev knjige njegovih humanističnih spisov in zapisov o slovenskem ozemlju. Knjigo sta prevedla Anja Božič in Jan Dominik Bogataj, ki sta isti dan prišla tudi v studio oddaje Razgledi in razmisleki. Enej Silvij Piccolomini je bil med vsemi papeži najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem kot tajnik cesarja Friderika III., kot škof v Trstu in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske nadškofije. Bil pa je tudi izobražen humanist in pisatelj – v knjigi tako najdemo njegova leposlovna dela, kot so Zgodba o dveh zaljubljencih, komedija Hrizida, pa satira O bedi dvorjanov. O vsem tem se Tadeja Krečič pogovarja z Anjo Božič in Janom Dominikom Bogatajem, prevajalcema in avtorjema izbora besedil.
Pred kratkim je prišla Ljubljano Liza Japelj Caronedo nedavno zaposlena na Veleposlaništvu republike Slovenije v Franciji, v Parizu, kjer je skrbela za organizacijo in izmenjavo kulturnih dogodkov. Študirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je komparativistka in francistka, zadnja leta pa tudi pisateljica. Pri pariški založbi Michalon je pod psevdonimom Ella Blissova nedavno izšla njena knjiga La Vestale végétale, Vrtna vestalka, nekaj let prej pa La Fleur de Bach, Bachova cvetlica. Gre za literaturo, ki bi ji žanrsko lahko rekli duhovna ekologija in je je na zahodnih knjižnih trgih vedno več. V studio oddaje Razgledi in razmisleki je Lizo Japelj Carone – Ello Blissovo povabila Tadeja Krečič.
Pri Založbi Pivec je letos izšel prevod romana Moje leto počitka in sprostitve ameriške pisateljice Ottesse Moshfegh, ki je v ZDA ob izidu leta 2016 naletel na odlične odzive in se je večkrat uvrstil tudi na lestvice najboljših romanov tistega leta. Črno-humorno zgodbo o mladem dekletu iz New Yorka, ki skuša življenjskim težavam ubežati s pomočjo dolgotrajne hibernacije, pri čemer ji pomaga trčena psihiatrinja dr. Tuttle s svojim gorečim predpisovanjem vseh mogočih psihofarmakov, je v slovenščino prevedla Miriam Drev. Prav zdaj prevaja že drugi avtoričin roman. Razgovorila se je o specifičnem okolju, upodobljenem v Moje leto počitka in sprostitve - privilegiranem, s potrošnjo in videzom obsedenim Manhattnom na prelomu tisočletja, njegovih kulturnih označevalcih in ženskem ponotranjenju idealov poznega kapitalizma. Z Miriam Drev se je pogovarjala Tina Poglajen.
Helena Koder se je uveljavila predvsem kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Kot scenaristka je sodelovala pri skoraj petdesetih dokumentarcih, skoraj dvajset jih je tudi režirala, med njimi imajo posebno mesto Magdalenice gospe Radojke Vrančič in Obrazi iz Marijanišča. Za filmsko ustvarjanje je bila tudi nagrajena. Zbirka esejev z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži (Mladinska knjiga) obsega enajst tematsko zelo različnih besedil, v njih ima pomembno mesto umetnost, predvsem poezija, tudi film in slikarstvo. Avtorica veliko piše o zanjo pomembnih ljudeh, tudi tistih, ki jih ni več. Občutljivo se odziva na svet okoli sebe in na dogajanje v njem in ga spremlja s tehtnim premišljevanjem, ki nikoli ni površno, kategorično ali izključujoče. Pogovor je nastal ob izidu knjige marca 2024. Ton in montaža: Vito Plavčak in Jernej Boc.
Goran Stolevski je odraščal v Makedoniji, od najstniških let pa živi v Avstraliji. Stolevski, ki kot eno svojih najpomembnejših inspiracij navaja cinéma vérité, je ustvaril že vrsto uspešnih filmov, na primer pred dvema letoma svoj celovečerni prvenec, nadnaravno grozljivko z Noomi Rapace, sicer postavljeno v 19. stoletje na makedonsko podeželje z naslovom You Won’t Be Alone/Ne boš sama. Istega leta je za svoj drugi celovečerec, gejevsko romanco Of an Age/Generacija prejel prestižno nagrado cinefestOZ za najboljši avstralski film. V slovenskih kinih pa se pravkar vrti njegov film Gospodinjstvo za začetnike. Gre za tankočutno pripoved o nekonvencionalni družini, pri čemer je Stolevski, ki je za film napisal scenarij, ga režiral in zmontiral, v osnovi želel posneti zgodbo o življenju kvir oseb v sedanjosti, ampak zunaj pretirano seksualiziranega konteksta, v katerega so tovrstne filmske zgodbe večinoma postavljene, kot pravi sam. V oddaji Razgledi in razmisleki se z njim pogovarja Tesa Drev Juh.
Gost letošnjega festivala Vilenica je bil italijanski pisatelj, novinar in potopisec Paolo Rumiz. Slovenci ga že dolgo dobro poznamo, saj je Matej Venier že leta 2016 prevedel njegov roman Kot konji, ki spijo stoje, leta 2021 pa pripoved v verzih Kutina iz Carigrada. Sicer je avtor številnih knjig, posebno pozornost je zbudila knjiga Canto per Europa - Spev za Evropo izpred treh let. Prevajalec Matej Venier je Paola Rumiza povabil v studio Radia Slovenija in se za oddajo Razgledi in razmisleki s pisateljem dotaknil številnih tem, ki so v središču njegovega pisanja. Bere Renato Horvat.
Letošnji nagrajenec Vilenice je Miljenko Jergović, leta 1966 v Sarajevu rojeni pisatelj, pesnik, esejist, kolumnist in še kaj. V slovenščini ga poznamo po številnih prevodih, zaslovel pa je že s proznim prvencem Sarajevski Marlboro. Je neutruden portretist malih ljudi, kronist življenja v Sarajevu in v njegovi široki okolici. Za svoje delo je prejel že lepo število literarnih nagrad, domačih in mednarodnih, zadnja je zdaj Vilenica. Po Jergovićevih besedah je to najpomembnejše priznanje v tem delu sveta. Miljenka Jergovića je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar. Prevedel Vlado Motnikar, bere Bernard Stramič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten
Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je tudi uveljavljena, prevajana in nagrajevana danska pesnica Pia Tafdrup. V Sloveniji je že večrat nastopila, že pred dvajsetimi leti je pri založbi Aleph izšla njena zbirka Kristalni gozd v prevodu Maje Caserman, tokrat pa so pri Beletrini izdali izbor njenih pesmi iz devetnajstih zbirk z naslovom Med vedno in nikoli; pesmi in avtoričin avtopoetski esej, ki je vključen v knjigo, je prevedla Silvana Orel Kos. S pesnico se je v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Nina Kač. Foto: https://www.tafdrup.com/
Jagna Pogačnik, literarna kritičarka, prevajalka in urednica, je zagotovo ena prepoznavnejših osebnosti hrvaškega literarnega prostora. Znana je po strokovni ostrini literarne kritike, ki jo kontinuirano piše od leta 1989; kritiška besedila je izdala v več knjigah, uredila je nekaj literarnih antologij. V hrvaščino je prevedla že več kot 30 slovenskih literarnih del, med drugim dela Aleša Debeljaka, Andreja Blatnika, Zorana Predina in Dese Muck. Letos poleti je gostovala na sarajevskem literarnem festivalu Bookstan, kjer je predstavljala hrvaški prevod romana Trg osvoboditve Andreja Blatnika ter lastno delo Področje signala: mapiranje sodobne proze na Hrvaškem 2000–2020, svojevrstno antologijo, ki ne le priča o nujnosti nadnacionalnega razumevanja književnosti, temveč jo tudi dokazuje. V Sarajevu se je z Jagno Pogačnik pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Vito Plavčak.
Januarja letos je umrla ugledna nemška pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka in esejistka ter Büchnerjeva nagrajenka – Elke Erb. V slovenščini imamo njeno knjigo pesmi Bezeg v taktu oblakov, ki jih je prevedel Brane Čop. Elke Erb se je rodila leta 1938 v Scherbachu v Severnem Porenju - Vestfaliji. Leta 1974 se je kot prevajalka iz ruščine predstavila s prevodom Marine Cvetajeve, v njenem prevajalskem opusu pa najdemo še Aleksandra Puškina, Aleksandra Bloka, Sergeja Jesenina, Borisa Pasternaka, Ano Ahmatovo in Olgo Martinovo. Svojo prvo pesniško zbirko Izvedensko mnenje je objavila leta 1975, leto pozneje ji je sledila zbirka Nekdo vpije: nikar!, leta 1978 je izšlo Omejeno potrpljenje, leta 1982 pa Tolažba. Za knjigo Kostanjev drevored je leta 1998 prejela nagrado Petra Huchla, prejela pa je še več drugih nagrad. Pred natanko desetimi leti je bila Elke Erb gostja festivala Dnevi poezije in vina; takrat se je z njo pogovarjala Urška P. Černe in zvočni zapis tudi prevedla. Brali sta Alenka Resman Langus in Barbara Zupan, oddajo sta posnela Mirta Berlan in Marko Krebs.
Vsako leto tudi na Programu Ars predstavljamo letno poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev. Ob tej priložnosti gostimo Marico Uršič Zupan, ki je izpostavila nekaj podatkov, ki se nanašajo tudi na naš program. Foto: Adrijan Pregelj
Sedemnajsti avgust je praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na ta dan je leta 1919 Prekmurje po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po stoletjih madžarske oblasti spet združeni z matičnim narodom. Prekmurje je 12. avgusta 1919 zasedla vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 17. avgusta pa je na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predala civilnemu upravitelju. V oddaji Razgledi in razmisleki objavljamo besedilo etnologa in slavista, literarnega zgodovinarja in prevajalca Vilka Novaka (živel je med letoma 1909 in 2003) o kulturnih stikih med Prekmurjem oziroma Slovensko krajino, kot so ga tedaj imenovali, in Slovenci v matični domovini. Objavljeno je bilo leta 1935 v knjigi z naslovom Slovenska krajina: zbornik ob petnajstletnici osvobojenja. Bere Ivan Lotrič.
Pogovor s hrvaškim režiserjem Brunom Ankovićem, ki je za film Proslava, posnet po knjižni predlogi Damirja Karakaša, pred nekaj tedni na 71. filmskem festivalu v Pulju prejel glavno nagrado - zlato areno. Avtorica pogovora in prevajalka Petra Meterc. Bere Igor Velše, ton in montaža Nina Kač. Na fotografiji je prizor iz filma.
Nedavno je umrl francoski pisatelj Benoît Duteurtre. Rodil se je leta 1960 v Normandiji. Najprej ga je navduševala moderna glasba, študiral je muzikologijo, nato se je ukvarjal z glasbo in zraven pisal. K pisanju ga je spodbudil tudi Samuel Beckett. Napisal je več kot 20 romanov, pisal pa je tudi esejistiko in glasbene kritike. Njegovo literarno ustvarjanje je pogosto navdihovala glasba. Za svoje delo je dobil številna priznanja, tudi nagrado Francoske akademije. Leta 2018 je v slovenskem prevodu Luke Novaka izšla Duteurtrova Knjiga za odrasle, ki je njegovo najbolj osebno delo. Takrat je pisatelj obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša. Foto: ActuaLitté Benoît Duteurtre, Livre sur la Place 2014 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Beno%C3%AEt_Duteurtre.jpg
V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne. Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji Leta 2015 se je ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati v Narodnem muzeju Slovenije s kustosom mag. Jožetom Podpečnikom pogovarjala Staša Grahek. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka. Na fotografiji je avstrijska sabljaška reprezentanca; tretji z desne je Rudolf Cvetko.
Severnoirski režiser Mark Cousins je za svoj dokumentarec Nenaden uvid v globlje stvari na 58. festivalu v Karlovih Varih prejel glavno nagrado – kristalni globus. Film se posveča britanski abstraktni umetnici Wilhelmini Barns-Graham in prav o njej ter nagrajenem filmu se Mark Cousins in Petra Meterc največ pogovarjata.
Umrl je Ismail Kadare, albanski pisatelj in pesnik, ki je v svojem delu pogosto obravnaval zgodovino in kulturo svoje države, s svojim pisanjem pa se je približal bralcem po vsem svetu. V slovenščino imamo prevedene tri njegove romane – General mrtve armade, Zlomljeni april in Palača sanj. Kadare, rojen leta 1936, je študiral v Tirani, pozneje je šel študirat v Moskvo – na Inštitut Maksima Gorkega. Ko se je leta 1960 vrnil v Albanijo, je postal novinar pod diktatorskim režimom Enverja Hodže. Leta 1990 je pobegnil na zahod. Leta 2010 je Ismail Kadare prišel v Slovenijo; tu je sodeloval na mednarodnem srečanju pisateljev Pen. Takrat se je s pisateljem na ljubljanskem gradu pogovarjal dr. Edvard Kovač. Odlomke iz njunega pogovora je prevedel Matej Juh. Brala sta Ana Bohte in Matjaž Romih. Foto: EPA
Neveljaven email naslov