Stara je 22 let. Dvakrat je bila hospitalizirana na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike Ljubljana. Dvakrat si je poskušala vzeti življenje. Občutek ima, da ji nekdo sledi, da jo nekdo opazuje. Ves čas sliši glasbo, kdaj glasove. Do nedavnega je stroka njeno stanje označevala za anksioznost. Nihče ji ni verjel. Bila je brez prijateljev, zaupnikov, pomoči.

Pa je pogumna. Vsak dan je boj, a ona gre. Naprej. Študira, jemlje zdravila, hodi na terapije. In želi o tem (javno) govoriti, da drugi s podobnimi težavami ne bi bili tako osamljeni, kot je bila sama. Govoriva o tem, kako je imeti shizoefektivno motnjo (shizofrenija in bipolarna motnja). Kako je biti na zaprtem oddelku pred osemnajstim. Kako je, ko doma in v šoli tvoje stanje ignorirajo.

Kako je, če ves čas kričiš, pa te nihče ne sliši. In kako je, če se vsak dan poskušaš spraviti s svojimi lastnimi mislimi.

Dekletina poezija:
Krvava pod kožo,
ista kot ti,
razlika med nama
v glavi tiči.
Če tudi misliš, da sem spaka,
to zna biti napaka,
saj ljubezen na tem svetu me obdaja,
če ta sploh obstaja.
Vso upanje bi razdelila,
te v svoje misli povabila,
da bi se razumela,
mogoče skupaj bi uspela.