Jamarji odkrivajo podzemeljski svet že stoletja, in so slavo naše kraškega sveta ponesli daleč preko državnih in drugih meja.

Katastri jam v Sloveniji imajo dolgo zgodovino, že polihistor Janez Vajkard Valvazor je uredil spisek 50-ih jam. V 19. stoletju so sezname jam imeli različni raziskovalci – uporabljali so jih za svoje raziskave, predvsem biološke. Na ozemlju današnje Slovenije pa sta na začetku 20. stoletja obstajala dva pomembna katastra, enega so vodili za območje, ki je po Rapalski pogodbi pripadalo Kraljevini Italiji. Vodila so ga različna italijanska društva, v njem je bilo nekaj več kot 2.000 jam, vendar niso bile vse na slovenskem ozemlju. Približno istočasno  je začel nastajati kataster tudi v Sloveniji, in sicer pod okriljem Društva za raziskovanje podzemnih jam v Ljubljani. Oba omenjena katastra sta sedaj združena v enega, ki ga vodita v Postojni Inštitut za raziskovanje krasa in v Ljubljani Jamarska zveza Slovenije.

Valvazor raziskovalec jam

Pri nas se, kot radi rečemo, znanost začne z Janezom Vajkardom Valvazorjem. V njegovi Slavi vojvodine Kranjske so tako tudi podatki o približno 50 jamah, do danes pa vseh jamarji še niso odkrili. Valvazor, ki se je z jamami precej ukvarjal, je tudi avtor prvega jamskega načrta na slovenskih tleh. Zelo zanimivi so opisi njegovih raziskovanj podzemlja, ob obisku Postojnske jame je zapisal:

»Vendar pa je nadvse in neverjetno čudna jama pri Postojni, ki greš vanjo silno daleč, a ji še nihče ni prišel do konca. Sam sem šel vanjo z baklami in svetilkami kaki dve milji daleč. Notri najdeš povsod mnogo hodnikov, tu in tam jame, dalje silne velike prostornine, kjer bi mogle stati cele hiše in vasi; ponekod so tudi prepadi, ki so tako globoki, da slišiš padec kamna,  ki si ga zagnal vanje, šele po dveh očenaših, kar gotovo kaže grozno globino…Ponekod vidiš grozovite višine, drugod vse v stebrih in tako čudno oblikovano, kakor bi gledal pred seboj vsakovrstno gomaz, kače in druge živali, razne pošastne postave in spačene obraze, prikazni in podobno. Tega so vogli, koti, tla in stebri tako polni, da marsikoga groza obhaja…«

( Rupel, Mirko, Slava vojvodine  Kranjske- Izbrana poglavja, Ljubljana, Svet knjige str. 52, Mladinska knjiga, 1984.)

Valvazor, kot "vodnik" v Postojnski jami.

Pozneje se je pri raziskovanju in dokumentiranju jam zvrstilo veliko imen ljudi, ki so se načrtno ukvarjali z meritvami jam, eden takih je bil matematik Nagel. Ta je obiskal tudi druge jame na primer Željnske jame pri Kočevju, na spletni strani piše: »Prvi je Željnske jame raziskal dvorni matematik in naravoslovec J. A. Nagel ob popisu naravnih znamenitosti tedanjih avstrijskih dežel. Svojemu delu Opis naravnih znamenitosti Kranjske iz leta 1748 je priložil tudi načrt Željnskih jam pri Kočevju, ki je tako med najstarejšimi načrti jam na Slovenskem.«

Prvi katastri

Okoli leta 1830 so se z jamami veliko ukvarjali biologi. Njihovi podatki so se nabirali, in ker je obseg podatkov postajal vse bolj nepregleden, se je zato večala potreba po tem, da bi jih uredili, in tako je nastal kataster. Od Valvasorja do ustanovitve Anthrona v Postojni leta 1889 so po jamah hodili posamezniki z večjim ali manjšim spremstvom. Anthron je po dvajsetih letih prenehal delovati, takoj nato pa je bilo v Ljubljani 12. maja 1910 ustanovljeno Društvo za raziskovanje podzemnih jam, saj so bile potrebe velike zlasti pri hidromelioracijah, pa še prva svetovna vojna se je bližala. Predsednik društva je postal sam deželni predsednik, baron Theodor Schwartz von Karsten. Delo novoustanovljenega društva je že omenjena vojna kmalu prekinila. Do vojne so člani društva raziskali približno sto jam, naslednjih sto pa sta raziskala Ivan Michler in Pavel Kunaver med samo vojno, ko sta jame raziskovala za potrebe avstro-ogrske armade v jamarski enoti, ki se je imenovala po Ivanu Michlerju. To je pomenilo, da so bile tudi jame vključene v obrambne namene, pove dolgoletni jamar Aleš Lajovic.

( Podatke o delovanju Michlerja in Kunaverja lahko preberete tudi na spletni strani, kjer je objavljen članek Marjan Raztresena. Hribovci na frontah, Slovenske novice, 14.01. 2014.)

Drugi pomembni kataster, predhodnik današnjega, je nastajal na ozemlju, ki ga je po Rapalski pogodbi dobila Kraljevina Italija. Dr. Andrej Mihevc iz IZRK Postojna, kjer vodi kataster, pove, da se je ta italijanski kataster imenoval kataster Venezie Giullie. Že v 30. letih prejšnjega stoletja je bilo v njem več kot dva tisoč jam.

Kataster po II. svetovni vojni

Podobno kot po prvi vojni se je tudi po drugi začelo krajše zatišje, pa še kaj drugega je bilo vmes. Okoli leta 1954 se je osrednje DZRJ – Društvo za raziskovanje podzemnih jam preimenovalo v DZRJS – Društvo za raziskovanje jam Slovenije. Leta 1962 je bila ustanovljena Zveza slovenskih jamarskih skupin, ki so bile po večini ustanovljene po drugi vojni. Privzela je naziv Društvo za raziskovanje jam Slovenije, saj tedanja zakonodaja ni dovoljevala republiških zvez, dotedanje DZRJS pa se je preimenovalo v JK Ljubljana in nekoliko pozneje v JKLM (Matica).  Podatki o DZRJL so  na njihovi spletni strani.

Leta 1971 je bila na izrednem občnem zboru v Domžalah sprejeta odločitev o preimenovanju Društva za raziskovanje jam Slovenije v JZS. Leto zatem je bilo do občnega zbora na Kozini preimenovanje v Jamarsko zvezo Slovenije opravljeno. Ob začetku delovanja omenjene zveze je bilo registriranih že 3.500 enot oziroma jam. Že na začetku so se dogovorili, da bo to en kataster. Vodijo ga v dveh enakih kopijah v Postojni in v Ljubljani.

Ko dokumenti o jamah prispejo na enega od obeh naslovov, jih natančno pregledajo in preverijo. Na Inštitutu za raziskovanja Krasa imajo nalogo, da jama dobi katastrsko številko, in ko se obe strani, Jamarska zveza in Inštitut, strinjata, da gre za novo jamo, potem postanejo podatki uradni.

Kaj najdemo v katastru

Jamarji oziroma raziskovalci  vsako novo odkrito jamo  dokumentirajo in posebno zanimiva so tudi  imena jam. Tako najdemo imena, kot so: Votla dlaka, Tkalca jama, Vratnica, Jazben ali pa recimo Brezno pod gamsovo glavico. Kot prizna tudi Aleš Lajovic, je z imeni križ, načeloma naj bi imela jama domače ime, če to le obstaja. Vendar je zelo veliko jam, za katere je težko ugotoviti, ali imajo domače ime ali ne. Takrat je poimenovanje prepuščeno jamarjem na terenu, ki jamo odkrijejo in raziskujejo.

Podatki o dr. Andreju Mihevcu.

Podatki o Alešu Lajovicu.

Pomen katastra jam za jamarje

Predsednik JZS- Jamarske zveze Slovenije Matej Mihailovski pravi, da je zveza prostovoljna organizacija, ki združuje 47 društev in klubov iz vse Slovenije in zamejstva. Na spletni strani JZS so zapisali:

» Jamarska zveza je organizacija, v katero se združujejo društva, katerih dejavnost obsega tudi amatersko jamarsko dejavnost. Temeljna dejavnost društev, ki se združujejo v zvezo je jamarstvo. Delovanje zveze temelji na načelih amaterizma, nepridobitnosti, prostovoljnosti in javnosti. Namen in naloga Jamarske zveze Slovenije so: razvijanje in spodbujanje organizirane jamarske dejavnosti, organiziranje zahtevnejših jamarskih odprav doma in v tujini, določanje tehničnih in varnostnih norm, ki se tičejo obiskovanja jam, nudenje strokovne pomoči članicam pri njihovem delovanju, koordiniranje dela članic, popularizacija jamarstva, organiziranje in vodenje katastra jam, organiziranje in izvajanje jamarske reševalne službe, organiziranje in izvajanje izobraževalnih dejavnosti, izvajanje jamarsko publicistične dejavnosti, varovanje in zaščita krasa in kraških pojavov izvajanje humanitarnih dejavnosti«.

V  JZS delujejo različne strokovne službe in med njimi je zelo pomemben Kataster jam.

Ta je osnova za poznavanje Krasa. Čeprav gre samo za jame, so te aktivni ali pa stari neaktivni kanali, ki prevajajo vodo skozi kras, ocenjuje dr. Andrej Mihevc. Brez poznavanja jam ne moremo poznati kraških pojavov in zakonitosti, ki vladajo nad in pod kraškim površjem.

Kako pomembni so podatki o jamah, kažejo tudi usmeritve, ki so jih imele države. Jame in brezna so uporabili tudi v obrambne, vojaške namene, za bolnišnice, zaklonišča, skladišča in še bi lahko naštevali. Poleg tega so podatki pomembni pri manjših in večjih gradbenih posegih, od graditev hiš, do avtocestnih ali železniških predorov,  in drugih  infrastrukturnih objektov.

Kataster v IZRK in v JZS

Delo pri urejanju katastra na Inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni opravijo zaposleni raziskovalci v okviru svojih nalog. Pri katastru v Ljubljani pa jamarji zapisnike delajo zastonj, saj so ti dokaz jamarskega raziskovalnega dela.

Glede na to, da gre za zelo pomembne podatke, je JZS – Jamarska zveza Slovenije dobila od države nekaj denarja oziroma nadomestila za delo, ki je vloženo v kataster jam. Rešitev je takšna, da je IZRK kot ustanova nosilka projekta katastra, Ministrstvo za okolje in prostor in Agencija Republike Slovenije za okolje pa potem na leto namenita nekaj denarja IZRK. Ta ga del porabi za pokritje lastnih stroškov pri vodenju katastra, večino denarja pa dobi JZS. Na podlagi vsakoletnega točkovanja ga potem dobijo društva in klubi oziroma jamarji, ki so prispevali gradivo. Tu ne gre za velikanske zneske, resnici na ljubo je tega denarja iz leta v leto manj. Jamarji pa ga porabijo za nakup drage raziskovalne opreme.

Kataster obsega 28 tekočih metrov. Vsako leto v poprečju dobijo v kataster od 200 do 300 zapisnikov o novih jamah, tako jih je registriranih že 11.700, njihovo število pa nenehno raste, skupna dolžina vseh znanih jamskih rovov, po podatkih iz katastra, je več kot 8.00 km. Najgloblje jame so v Kaninu, kjer presegajo 1.500 metrov globine. Najdaljša jama pa je po novem jamski sistem M16 v Tolminskem Migovcu, ki je dolg 34 km, (podatki o tem odkritju so tudi na spletni strani Gore in ljudje.  Postojnska jama je dolga nekaj čez 20 km, že v kratkem pa naj bi jo jamski potapljači povezali s Planinsko jamo. Sicer pa je po podatkih,  jame, od začetkov raziskav podzemlja, raziskovalo več kot 4.000 jamark in jamarjev.

Dobra ideja, kako so se kolegi Hrvatje odločili prikazati dolžine rovov po globini v globljih jamah... http://t.co/lIb1tPc3zo

— Jamarska Zveza Slo (@jamarskazveza) June 30, 2015