Opera združuje tradicijo commedie dell'arte in Rossinijevo opero buffo – prvič na naših valovih.

Delo Le maschere – Maske je osmo od petnajstih Mascagnijevih odrsko-glasbenih del, v katerem so njegove vzvišene ideje o italijanski tradiciji dosegle nekakšen vrhunec. Pietro Mascagni je verjel – ali pa se je zelo trudil, da bi verjel –, da vso njegovo glasbo povezuje italianità (italijanskost), načelo, v katerem se skriva bistvena, duhovna kakovost Italije in njene kulture. Implicitno, včasih pa tudi eksplicitno so vse njegove opere postale del tega projekta. Zamisel o operi Maske se je Mascagniju porodila leta 1896, ko je začel razmišljati o komediji, ki bi imela korenine v italijanski gledališki kulturi. Tako je nastala opera, ki je temeljila na commedii dell'arte. Njeno tradicijo je združil z Rossinijevo opero buffo, vse posodobil in ustvariti tisto, kar je imenoval "tipično italijanska opera".

Opero Maske so premierno uprizorili 17. januarja 1901 sočasno v šestih različnih teatrih – v la Fenice v Benetkah, Carlo Felice v Genovi, alla Scala v Milanu, Costanzi v Rimu, Regio v Torinu in Filarmonico v Veroni. Takšnega projekta ni bilo še nikoli prej in Mascagni si je pozneje pripisal zasluge za ta načrt – bolj verjetno je, da je za to zamislijo stal Edoardo Sonzogna, njegov ambiciozni založnik – in ga predstavil kot veliko patriotsko dejanje:

Kljub tako vélikim trditvam je bila opera v veliki meri neuspešna. Novost koncepta, pretirana dolžina, s katero sta skladatelj in libretist Luigi Illica obdelala precej trivialen zaplet, in sočasne premiere, češ da gre za velik dogodek, so samo prilile olje na ogenj, tako da je bil neuspeh neizogiben. Opera Maske si po tem spektakularnem neuspehu ni nikoli opomogla.

O čem pripoveduje zgodba? Prolog nam razkrije metateatralnost opere. Izvedbo uverture v Rossinijevem slogu prekine impresarij Giocadio. Predstavi komedijo, nato se vsak zase predstavi: Brighella (poje Gillen Munguia), trgovski potnik; doktor Graziano (Rory Musgrave), odvetnik; Kolombina (Ioana Constantin-Pipelea), njegova služkinja, zaljubljena v Brighello; Pantalone (Mariano Orozco), premožni prebivalec; njegova hči Rosaura (Lavinia Bini), zaljubljena v Florinda (Andrew Morstein); jecljajoči Tartaglia (Giorgio Caoduro); kapitan Spaventa (Matteo Mancini) in njegov služabnik Harlekin (Benoît-Joseph Meier). Preostala tri dejanja so sama igra, v kateri Florindo in Rosaura po številnih preobratih ob pomoči Kolombine in Harlekina preprečita poroko Rosaure in kapitana, ki jo je zanjo načrtoval njen oče. Pantalone na koncu le privoli v poroko hčerke in Florinda pod pogojem, da se bo v devetih mesecih rodil lep Pantaloncino. Zbor in orkester festivala v Wexfordu vodi Francesco Cilluffo.