Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Katarina Hirnök Munda, višja znanstvena svetnica, zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, ostaja povezana z rodnim Porabjem
Gostja je, kot pripoveduje v pogovoru s Silvo Eröy, odraščala v Sakalovcih, v vasi, ki je bila večinsko naseljena s Slovenci, poleg pripadnikov večinskega naroda pa so v njej živeli tudi Romi. Oče, ki se je prvotno pisal Herold, je bil pripadnik nemške manjšine, toda svoj priimek je spremenil v Hirnök, kar pomeni, da se je počutil Madžar. Po mamini strani, njen dekliški priimek je bil Čuk, so bili kar nekaj generacij pred tem Slovenci. In v katerem jeziku so se doma pogovarjali?
»Raba jezika v družini je bila mešana. Stara mama je obvezno uporabljala porabsko narečje, z očetom pa smo se pogovarjali madžarsko. Kot najmlajši od treh otrok mi porabsko narečje ni šlo najbolje od rok. Razumela sem ga, govorila pa nisem najbolje.«
In koliko je v mladosti vedela o tem, da so bile njena mama, teta in babica med tistimi porabskimi Slovenci, ki so bili v petdesetih letih prejšnjega stoletja deportirani v delovno taborišče na Hortobágy?
»Ta dogodek je zaznamoval našo družino. Zelo zaznamoval. Podrobnosti o tem sem izvedela šele veliko pozneje, poglobljeno pa med letoma 2009 in 2012, ko sem se na Inštitutu za narodnostna vprašanj ukvarjala s to problematiko v okviru temeljnega raziskovalnega projekta z naslovom Porabski Slovenci v »madžarskem Gulagu«.
Zgodnja izguba očeta je zaznamovala njeno otroštvo in spominja se, kako je pred spanjem o tem govorila njena mama.
»Vsi trije otroci in mama smo spali v eni sobi. In takrat je mama, preden smo zaspali, pripovedovala o tem. Toda kot otrok sem to, kar sem slišala, doživljala bolj kot znanstveno fantastiko, ne kot nekaj resničnega.«
Na Hortobágy je bilo v delovna taborišča odpeljanih 50 porabskih družin in trije posamezniki, vsega skupaj 218 ljudi. Ko so leta 1953 taborišča razpustili, so ljudem zabičali, da o tem ne smejo govoriti, saj jih lahko v nasprotnem primeru čaka podobna usoda. Zato vrsto let številni, tudi v Porabju, niso želeli govoriti o tem. Od leta 2015 pred Slovenskim domom v Monoštru stoji spomenik, posvečen slovenskim pregnancem v delovna taborišča na Hortobágy:
»Po mojem je ta spomenik za Porabje in porabske Slovence zelo pomemben. Želim, da je nam vsem v opomin, da se podobne grozote ne bi več ponovile.«
Katarina Hirnök Munda opozarja, da kar nekaj raziskav, ki so jih v preteklih letih opravili v okviru Inštituta za narodnostna vprašanja, kaže, da se slovenski jezik v Porabju vse bolj izgublja:
»Znanstvena ugotovitev je, da je vitalnost zelo nizka in je slovenščina ogrožena. Če hočemo, da se bo jezik ohranil oziroma okrepil, bo treba ustvariti mehanizme, s katerimi bomo ozaveščali starše, družino, ki je tista celica, v kateri se odnos otroka do jezikov vzpostavi. Poleg tega je treba dvigniti kakovost dvojezičnega šolstva, pridobiti mlade, jih ozavestiti, da je jezik zelo pomemben, mogoče najpomembnejši element identitete. Skratka, slika ni rožnata, ampak še zmeraj je čas za revitalizacijo.«
V Sloveniji smo lani praznovali 100. obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In kako na ta praznik gledajo porabski Slovenci?
Po uveljavitvi Trianonske mirovne pogodbe se je življenje v Porabju spremenilo, ugotavlja dr. Katarina Hirnök Munda. Lani je med drugim sodelovala na simpoziju z naslovom Mi vsi živeti ščemo, ki ga je v Ljubljani skupaj s partnerji pripravila SAZU:
»Ta razmejitev je vplivala na vse. Zgodila se je razmejitev javne in tudi cerkvene uprave, spremenile so se trgovske poti, in kar je zelo pomembno, tudi sorodstvene vezi, saj je bilo porok vse manj. Skratka, življenje je bilo obrnjeno na glavo.«
Pred leti je sodelovala tudi v slovensko-madžarskem raziskovalnem projektu z naslovom Zavarovana območja ob slovensko-madžarski meji. Ko sta z dr. Ingrid Slavec Gradišnik, predstojnico Inštituta za slovensko narodopisje, delali terensko raziskavo, sta izvedeli marsikaj zanimivega:
»Neki gospod je pripovedoval, kako so vaščani iz njihove vasi hodili v cerkev na Gornji Senik, potem pa kar naenkrat, skoraj z danes na jutri, niso več smeli hoditi tja. Na Gornjem Seniku so imeli ti verniki neki status, imeli so svoj sedež. Nenadoma so se morali preusmeriti v Gornje Petrovce. Skratka, tako na eni kot drugi strani so nove razmere vplivale na življenje ljudi.«
Katarina Hirnök Munda opaža, da na Madžarskem Trianon številni doživljajo kot tragedijo. In ta travma je prisotna še danes, tudi pri aktualnih oblastnikih. V samem Porabju pa po njenem mnenju ljudje vse skupaj jemljejo zdravorazumsko:
»To se je pač zgodilo in zgodovine ne moremo spremeniti. Kljub vsemu pa lahko ugotavljamo, da smo tudi po več kot stotih letih ločenosti porabski Slovenci še vedno tukaj. To pomeni, da smo trdoživi. Čeprav nas je številčno manj in je manj govorcev maternega jezika, smo še vedno tukaj.«
Pomembno pa je, dodaja, da ljudje vzdržujejo stike z nekdanjim skupnim prostorom, torej s Prekmurjem in celotno Slovenijo, hkrati pa je treba storiti vse, da bi se narodna skupnost ohranila in tudi razvijala.
863 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Dr. Katarina Hirnök Munda, višja znanstvena svetnica, zaposlena na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, ostaja povezana z rodnim Porabjem
Gostja je, kot pripoveduje v pogovoru s Silvo Eröy, odraščala v Sakalovcih, v vasi, ki je bila večinsko naseljena s Slovenci, poleg pripadnikov večinskega naroda pa so v njej živeli tudi Romi. Oče, ki se je prvotno pisal Herold, je bil pripadnik nemške manjšine, toda svoj priimek je spremenil v Hirnök, kar pomeni, da se je počutil Madžar. Po mamini strani, njen dekliški priimek je bil Čuk, so bili kar nekaj generacij pred tem Slovenci. In v katerem jeziku so se doma pogovarjali?
»Raba jezika v družini je bila mešana. Stara mama je obvezno uporabljala porabsko narečje, z očetom pa smo se pogovarjali madžarsko. Kot najmlajši od treh otrok mi porabsko narečje ni šlo najbolje od rok. Razumela sem ga, govorila pa nisem najbolje.«
In koliko je v mladosti vedela o tem, da so bile njena mama, teta in babica med tistimi porabskimi Slovenci, ki so bili v petdesetih letih prejšnjega stoletja deportirani v delovno taborišče na Hortobágy?
»Ta dogodek je zaznamoval našo družino. Zelo zaznamoval. Podrobnosti o tem sem izvedela šele veliko pozneje, poglobljeno pa med letoma 2009 in 2012, ko sem se na Inštitutu za narodnostna vprašanj ukvarjala s to problematiko v okviru temeljnega raziskovalnega projekta z naslovom Porabski Slovenci v »madžarskem Gulagu«.
Zgodnja izguba očeta je zaznamovala njeno otroštvo in spominja se, kako je pred spanjem o tem govorila njena mama.
»Vsi trije otroci in mama smo spali v eni sobi. In takrat je mama, preden smo zaspali, pripovedovala o tem. Toda kot otrok sem to, kar sem slišala, doživljala bolj kot znanstveno fantastiko, ne kot nekaj resničnega.«
Na Hortobágy je bilo v delovna taborišča odpeljanih 50 porabskih družin in trije posamezniki, vsega skupaj 218 ljudi. Ko so leta 1953 taborišča razpustili, so ljudem zabičali, da o tem ne smejo govoriti, saj jih lahko v nasprotnem primeru čaka podobna usoda. Zato vrsto let številni, tudi v Porabju, niso želeli govoriti o tem. Od leta 2015 pred Slovenskim domom v Monoštru stoji spomenik, posvečen slovenskim pregnancem v delovna taborišča na Hortobágy:
»Po mojem je ta spomenik za Porabje in porabske Slovence zelo pomemben. Želim, da je nam vsem v opomin, da se podobne grozote ne bi več ponovile.«
Katarina Hirnök Munda opozarja, da kar nekaj raziskav, ki so jih v preteklih letih opravili v okviru Inštituta za narodnostna vprašanja, kaže, da se slovenski jezik v Porabju vse bolj izgublja:
»Znanstvena ugotovitev je, da je vitalnost zelo nizka in je slovenščina ogrožena. Če hočemo, da se bo jezik ohranil oziroma okrepil, bo treba ustvariti mehanizme, s katerimi bomo ozaveščali starše, družino, ki je tista celica, v kateri se odnos otroka do jezikov vzpostavi. Poleg tega je treba dvigniti kakovost dvojezičnega šolstva, pridobiti mlade, jih ozavestiti, da je jezik zelo pomemben, mogoče najpomembnejši element identitete. Skratka, slika ni rožnata, ampak še zmeraj je čas za revitalizacijo.«
V Sloveniji smo lani praznovali 100. obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. In kako na ta praznik gledajo porabski Slovenci?
Po uveljavitvi Trianonske mirovne pogodbe se je življenje v Porabju spremenilo, ugotavlja dr. Katarina Hirnök Munda. Lani je med drugim sodelovala na simpoziju z naslovom Mi vsi živeti ščemo, ki ga je v Ljubljani skupaj s partnerji pripravila SAZU:
»Ta razmejitev je vplivala na vse. Zgodila se je razmejitev javne in tudi cerkvene uprave, spremenile so se trgovske poti, in kar je zelo pomembno, tudi sorodstvene vezi, saj je bilo porok vse manj. Skratka, življenje je bilo obrnjeno na glavo.«
Pred leti je sodelovala tudi v slovensko-madžarskem raziskovalnem projektu z naslovom Zavarovana območja ob slovensko-madžarski meji. Ko sta z dr. Ingrid Slavec Gradišnik, predstojnico Inštituta za slovensko narodopisje, delali terensko raziskavo, sta izvedeli marsikaj zanimivega:
»Neki gospod je pripovedoval, kako so vaščani iz njihove vasi hodili v cerkev na Gornji Senik, potem pa kar naenkrat, skoraj z danes na jutri, niso več smeli hoditi tja. Na Gornjem Seniku so imeli ti verniki neki status, imeli so svoj sedež. Nenadoma so se morali preusmeriti v Gornje Petrovce. Skratka, tako na eni kot drugi strani so nove razmere vplivale na življenje ljudi.«
Katarina Hirnök Munda opaža, da na Madžarskem Trianon številni doživljajo kot tragedijo. In ta travma je prisotna še danes, tudi pri aktualnih oblastnikih. V samem Porabju pa po njenem mnenju ljudje vse skupaj jemljejo zdravorazumsko:
»To se je pač zgodilo in zgodovine ne moremo spremeniti. Kljub vsemu pa lahko ugotavljamo, da smo tudi po več kot stotih letih ločenosti porabski Slovenci še vedno tukaj. To pomeni, da smo trdoživi. Čeprav nas je številčno manj in je manj govorcev maternega jezika, smo še vedno tukaj.«
Pomembno pa je, dodaja, da ljudje vzdržujejo stike z nekdanjim skupnim prostorom, torej s Prekmurjem in celotno Slovenijo, hkrati pa je treba storiti vse, da bi se narodna skupnost ohranila in tudi razvijala.
Šolsko leto se je končalo tudi na avstrijskem Koroškem in zanima nas, kakšne so izkušnje s spremenjenim učnim načrtom na dvojezičnih ljudskih šolah pa tudi, kako je s pripravo predlogov sprememb manjšinske šolske zakonodaje. Kakšne so možnosti za dejanske spremembe, pojasnjuje Danilo Katz, predsednik strokovnega pedagoškega združenja in član posebne delovne skupine, ki jo je ustanovila dežela Koroška.
Potegnemo črto pod 20. Vseslovensko srečanje v državnem zboru, vnovič posvečeno mladim rojakom iz zamejstva in sveta. O projektih Slovika – slovenskega izobraževalnega konzorcija -, ki povezujejo mlade rojake iz Furlanije – Julijske krajine, pripoveduje predsednica Martina Budin, ena od nastopajočih v parlamentu.
Veliko je bilo narejenega v zadnjih letih za razvoj Porabja, je na tradicionalnem druženju Slovencev na Madžarskem dejala predsednica krovne zveze Andrea Kovač, zadovoljna, saj se je Porabskega dne udeležilo 350 rojakov z vse Madžarske.
Skupaj z evropskimi volitvami bodo v več občinah v Furlaniji - Julijski krajini potekale lokalne volitve, tudi s slovenskimi kandidatkami in kandidati različnih strank in gibanj. Županja Števerjana Franka Padovan pa na evropskih volitvah kot edina Slovenka v Italiji kandidira na listi južnotirolske Ljudske stranke.
Število slovenskih govorce v Kanalski dolini na skrajnem severu Furlanije – Julijske krajine se je v dveh desetletjih prepolovilo, poudarja raziskovalka dr. Nataša Gliha Komac z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Predsednica države Nataša Pirc Musar je ob obisku na avstrijskem Koroškem pozvala pristojne, naj določijo časovnico za uresničitev določb 7. člena avstrijske državne pogodbe. Kaj so ključne težave?
V Avstriji ni veliko posluha za nujne spremembe manjšinske zakonodaje, ugotavlja poslanka Zelenih v državnem zbor, koroška Slovenka Olga Voglauer. Velika pričakovanja ob začetku mandata, se niso uresničila, zato naloge ostajajo za prihodnji mandat, pravi naša sogovornica. Kako pa je na Dunaju odmevala peticija koroških Slovencev, o kateri so evropski poslanci razpravljali na odboru za peticije v Bruslju?
20 let po vstopu Slovenije v EU in slabo leto dni pred odprtjem evropske prestolnice kulture, ki bo povezala Novo Gorico in Gorico, nas zanima, kakšni so čezmejni stiki mladih in njihova pričakovanja.
Zasedanje skupnega odbora Slovenija – avstrijska Koroška je potekalo uspešno in v prijateljskem duhu, sta po seji zagotavljala zunanja ministrica Tanja Fajon in koroški deželni glavar Peter Kaiser.
Pobudnik mreže Maj – mladi Alpe Jadran - Feliks Wieser je prepričan, da morajo organizacije slovenske narodne skupnosti, če si želijo zagotoviti naraščaj, vlagati v mlade. Ti so serijo druženj začeli letos v Porabju, kjer so spoznavali okuse regije, tudi koup oziroma tamerli.
Univerza v Trstu je ob 100-letnici delovanja podelila častna doktorata italijanskemu predsedniku Matarelli in nekdanjemu slovenskemu predsedniku Pahorju, ker sta se zoperstavila ozkoglednosti nacionalizma in se zavzela za politiko sprave. To je bil začetek poti, ki pa še ni končana, opozarjajo v krovnih organizacijah.
Avstrija ne izpolnjuje zakonsko določene zaščite manjšin in krši vladavino prava, v Bruslju opozarjajo predstavniki koroških Slovencev. Kaj si obetajo od javne predstavitve na odboru za peticije evropskega parlamenta?
Tradicija je, da na velikonočni ponedeljek prisluhnemo, kako poje Koroška. Letošnja revija Koroška poje je bila posebej mladostna, saj jo je Krščanska kulturna zveza v Celoti posvetila mladim pevkam in pevcem. Posebej za koncert se je zbral 80-članski pevski zbor Mladina poje, nastali pa sta tudi priredbi znanih koroških slovenskih pesmi.
Sodelovanje med Slovenijo in Furlanijo – Julijsko krajino še nikoli bi bilo tako močno, je po koncu skupnega zasedanja dejala zunanja ministrica Tanja Fajon. Načrtujejo več pomembnih projektov, ki naj bi vplivali tudi na življenje tam živečih rojakov. Kako pa je z medsebojnim priznavanjem diplom in poklicnih kvalifikacij, ta hip enim bolj perečih problemov?
Občine z obeh strani slovensko – italijanske meje, predvsem z območja Krasa, so se zavezale k ustanovitvi novega evropskega združenja za teritorialno sodelovanje Kras – Carso. Kaj si lahko od tega obetajo Slovenci v Italiji?
Čudovito, veličastno, zdaj vidimo, kaj vse lahko naredijo mladi, so bili komentarji po reviji Koroška poje – posebej mladostna. Krščanska kulturna zveza jo je, kot pove že naslov, v celoti posvetila mladim.
Spomin na pregon koroških Slovencev leta 1942 je še kako živ, travme pa se, ugotavljajo strokovnjaki, prenašajo iz roda v rod. Iz Šmihela pri Pliberku je bilo izseljenih kar 22 družin in tamkajšnje prosvetno društvo bo v dobrem letu dni pripravilo več prireditev v spomin in opomin na to tragično obdobje koroških Slovencev.
Zdaj je zadnji čas, da ustvarimo pogoje za sistematično poučevanje slovenskega jezika tudi na Videmskem. Kajti brez jezika, nas - Slovencev v Italiji – ni, je dejala Nina Pahor, slavnostna govornica na osrednji proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku v Čedadu.
Dve leti po podpisu sporazuma o oblikovanju skupnega slovensko - madžarskega sklada za razvoj obmejnega območja se vendarle obetajo prvi projekti. So porabski Slovenci, ki so opozarjali na posledice zaradi zamud, zadovoljni?
Ob slovenskem kulturnem prazniku je bilo in bo ves mesec prešerno tudi med rojaki v sosednjih državah. Kako so praznovali v Celovcu in kaj se je dogajalo pri porabskih Slovencih, lahko slišite v tokratni oddaji.
Neveljaven email naslov