Koroški slovenski študenti proti proslavljanju 100. obletnice plebiscita, negotova prihodnost predstavnika Slovencev iz FJK v Rimu, slovenska društva v Istri pred novimi izzivi, spominski zid v Števanovcih

‘Naše vse je upor/100 Jahre nicht zu ferien’ so slovenske študentski klubi iz Celovca, Gradca in z Dunaja naslovili brošuro oziroma zbornik, izdan v okviru njihovih akcij 10 do 10., s katerimi nasprotujejo deželnemu praznovanju 100. obletnice koroškega plebiscita. Naslov so povzeli po pesmi znanega koroškega slovenskega pesnika Andreja Kokota Upor, v kateri ta pravi: ‘moje vse je upor.’

»Za nas je pomembno, da pokažemo, da diskriminacija na avstrijskem Koroškem še vedno obstaja, saj se vsi delajo, da je ni. To je prvo. Drugo, hoteli smo še enkrat zapisati, kakšno je stanje slovenske manjšine na Koroškem danes in da je za tem stoletje, ki je privedlo do razmer, kakršne so.«

Tako o namenu zbornika pripoveduje Lena Kolter iz koroškega Kluba slovenskih študentov.

V zborniku so zbrali pričevanja o še vedno prisotni diskriminaciji in žalitvah slovensko govorečih na avstrijskem Koroškem. Od težav z obrazci v slovenskem jeziku na uradih, žalitvah ob obisku zdravnika, do fizičnih napadov. Presenetilo jo je, pravi, da se je na njihov poziv s svojimi zgodbami javilo toliko ljudi.

»Dejansko to pokaže, kako je diskriminacija prisotna dandanes, ob tem pa se je v času, ko je zbornik nastajal, zgodilo še kar nekaj stvari, ki jih ne bi pričakovali.«

Aljaža Pestotnika iz graškega Kluba slovenskih študentov je presenetilo, da se napadi dogajajo na enak način kot nekoč:

»Še vedno koroškimi Slovenkam in Slovencem govorijo, pojdite nazaj čez Ljubelj, čeprav so tukaj že več kot tisoč let. In da se to dogaja še zdaj, na začetku 21. stoletja, sto let po plebiscita, to me preseneča.«

Nasilja, ki sta ga doživljala v otroštvu in dijaških letih, se dobro spominjata tudi Nikolaj Grilc in Matej Wakounig, zdaj aktivna člana diaspore koroških Slovencev na Dunaju.

»Vsaka vožnja domov z avtobusom je bila v travmatična, v znamenju panike, zato nisi hotel govoriti slovensko. Tega se spominjam. Imam pa srečo, da zdaj živim na Dunaju in se zaradi oddaljenosti spominjam tudi lepih časov.”

Pripoveduje Nikolaj Grilc, glasbenik in gledališki ustvarjalec, ki je skupaj z Matejem Wakounigom ustanovil skupino Roy de Roy.

»Skozi desetletja so se razmere izboljšale in odnosi niso več tako brutalni, kot so bili. Manj je tudi ljudi, ki še govorijo slovensko. Veliko se jih je asimiliralo, mnogi pa niti ne vedo, da na Koroškem živi slovenske govoreča manjšina.«

Kot še ugotavlja Matej Wakounig, so se koroške oblasti zganile in  dvojezičnost postaja v zadnjih letih nekoliko bolj sprejemljiva. Tudi zavedanje ljudi, da imajo slovenske prednike se povečuje.

»Upam, da se bo to nadaljevalo, želel pa bi si, da bi se razmere hitreje spreminjale.«

Študente, ki nasprotujejo praznovanju obletnice plebiscita, pa razume, saj so v preteklosti te prireditve uporabljali ravno za napade na koroške Slovence:

»Praznovanja so bila sistematična diskriminacija, sistematično izključevanje. Za vse, kar je bila na avstrijskem Koroškem narobe, je plačala manjšina.  Strinjam se, da ob našem doživljanju 10. oktobra v 100 letih ni razlogov za praznovanje. Imamo pa možnost, da temu datumu damo novo simboliko in se soočimo s krivico, ki smo jo doživeli v 100 letih.«

 

Slovenski študenti iz Celovca, Gradca in z Dunaja za 10. napovedujejo demonstracije.

Volilna reforma zapira Slovencem vrata v Rim

V Italiji so 20. in 21.9. volili novo vodstvo v sedmih deželah, državljani pa so izrazili tudi svoje stališče glede zmanjšanja števila parlamentarcev in senatorjev iz 945 na 600. Politični predstavniki Slovencev v Furlaniji - Julijski krajini so prepričani, da se jim s krčenjem števila izvoljenih predstavnikov zapirajo vrata v Rim. Zato so volivce pozivali, naj se na referendumu izrečejo proti ustavni spremembi.

Deželo Furlanijo - Julijsko krajino v Rimu danes zastopa 13 poslancev in 7 senatorjev, po spremenjeni zakonodaji pa bodo tam le še 8 poslancev in 4 senatorji. Ker je izvolitev Slovenca že vsa leta odvisna od politične volje levosredinskih strank, je težko pričakovati, da bodo v prihodnje katero od svojih izvoljenih mest odstopili manjšini.

Peter Močnik iz stranke Slovenska skupnost v pogovoru s Špelo Lenardič opozarja na določila zaščitnega zakona, po katerem bi morali Slovenci imeli olajšano zastopstvo.

»Volilni zakon v tem trenutku ne predvideva ničesar. V kratkem na obzorju ni bistvenih sprememb, zato Slovenci izgubimo tisto mesto, ki ga od leta 1963 stalno zaseda naš predstavnik.«

Krčenje števila parlamentarcev naj bi zmanjšalo stroške, poudarjajo avtorji nove zakonodaje iz Gibanja petih zvezd, nekdanji senator Stojan Spetič pa je prepričan, da oblast z referendumom zgolj preusmerja pozornost državljanov.

»V bistvu je kasta, ki je na oblasti, sklenila, da vrže ljudstvu kost za glodanje. Ljudje so nezadovoljni zaradi nezaposlenosti, zaradi korona krize, zato ker država ne funkcionira. Treba je bilo najti dežurnega krivca in tokrat je to parlament. Se pravi ne vlada, ne birokracija, ampak zastopniki ljudstva.«

Težave niso v številu poslancev in senatorjev, temveč v organizaciji dela in preobilici že sprejetih zakonov.

»Treba je reorganizirat delo in zagotoviti pravilno zastopstvo, kajti spremembe volilne zakonodaje so prišle do take točke, da ljudje ne čutijo več, da so zastopani.«

Za Slovence v Furlaniji – Julijski krajini ostaja ključna sprememba volilnega zakona. Senatorka Tatjana Rojc, ki je v nasprotju s svojo Demokratsko stranko glasovala proti krčenju števila parlamentarcev, svoje moči še naprej usmerja v ustrezno spremembo volilnega zakona, ki bi Slovencem omogočila izvolitev v Rim.

»Razmišljam z ustavnimi izvedenci, kako bomo lahko znotraj veljavne zakonodaje pripravili in predstavili dopolnilo, ki bi nam dalo kar največjo garancijo.«

Pri tem se opirajo prav na zaščitni zakon, ki določa, da mora biti manjšini izvolitev svojega predstavnika olajšana, računajo pa tudi na pomoč slovenske diplomacije.

Slovenci v Istri gredo naprej

v Labinu se 25.9., kljub spremenjenim razmeram, začenjajo tradicionalni Dnevi slovenske kulture v Istri. Prireditve so namreč za tam živeče rojake zelo pomembne, še posebej zato, ker so bile zaradi pandemije Covida 19 spomladi številne odpovedane.

Tajnica slovenskega kulturnega društva Istra iz Pulja Maja Tatković Biklić je prepričana, da druge možnosti nimajo:

»Če se ustavimo, če so se odpovemo prireditvam, se lahko kaj hitro zgodi, da društvo zamre. Ljudje so prestrašeni in če z dejavnostmi ne nadaljujemo, ne bo dobro. Kot društvo, ki bo naslednje leto praznovalo 20-letnico delovanja, moramo skrbeti za kontinuiteto.«

Da je pandemija ustavila društveno življenje, opozarja tudi predsednica SKD Ajda iz Umaga Danica Bojković. Edino, kar jim je uspelo zagotoviti, je dopolnili pouk slovenskega jezika v društvu in na osnovni šoli. Zanimanje za dopolnili pouk je bilo veliko, zaradi »protikoronskih« ukrepov pa so lahko sprejeli omejeno število učencev. V začetni skupini jih je 8, v nadaljevalni pa 9. Podobno je tudi v Pulju.

Pouk slovenščine kot izbirni predmet v okviru hrvaškega šolskega sistema (model C) letos poteka le na srednji šoli za uporabne umetnosti, v gimnaziji pa nič več, saj ni učiteljice, pojasnjuje Maja Tatković Biklić.

»Učenje jezika po modelu C financira hrvaško ministrstvo za izobraževanje, učitelj pa mora imeti hrvaško državljanstvo. Težava pa je, da študij slovenskega jezika na Hrvaškem ne obstaja, razen v Zagrebu v okviru južnoslovanskih jezikov.«

Slovenščino po modelu C v osnovnih šolah v Umagu in Buzetu ter v srednji šoli v Pulju poučuje Darja Čubrić. Spremenjene razmere in poučevanje jezika na daljavo dolgoročno ne bo prineslo želenih rezultatov, je prepričana.

Skupine so zelo raznolike, učenci različnih razredov se ne smejo družiti, zato jih je treba, če pouk ne poteka na prostem, še dodatno razdeliti. Pouk slovenščine kot izbirni predmet je običajno zadnja ura na urniku, tako da so učenci že utrujeni, za učenje prek spleta pa je treba učence še dodatno motivirati. Spomladanske izkušnje niso bile dobre, opozarja:

»Po dveh tednih je bil drastičen upad. Ni zanimanja. Od učencev dobiš minimalne odgovore, če sploh kaj dobiš. Ker je to izbirni predmet, je pač vedno na koncu tudi pri zanimanju učencev zanj. Popolna ustavitev, lockdown, je nesmiselna. Z učenci moraš imeti neposreden stik vsaj vsaka dva tedna.«

Življenje pa gre naprej tudi slovenskih kulturnih društvih v Istri, kjer se začenjajo zdaj že tradicionalni Dnevi slovenske kulture. Letos bodo seveda prilagojeni razmeram in zaščitnim ukrepom.

Spominski zid prispodoba za porabske Slovence

Na pobudo predsednika Državne slovenske samouprave Karla Holca so v Števanovcih postavili spominski zid, na katerem so zapuščeni nagrobniki s tamkajšnjega pokopališča.

Slavnostno odkritje spominskega zidu se je začelo z mašo, ki jo je vodil sombotelski škof Janos Szekely. Zbrane pa je nagovoril tudi v slovenskem jeziku.

Če želiš vedeti, kako nek narod spoštuje svoje prednike in svojo preteklost, poglej njegova pokopališča, je Karel Holec v nagovoru zbranim citiral madžarskega politika Istvana Szechenyija in pred pozabo rešene nagrobnike povezal s porabskimi rojaki:

»12 kamnov, 12 človeških življenje, ki jih na žalost nikoli ne bomo mogli spoznati.  Zapuščene nagrobnike, obnovljene in postavljene na zid, smo obranili pred propadom. Naj bo tako tudi z nami, porabskimi Slovenci.  Obnavljajmo se, gradimo, postavimo nove temelje in zidove. Samo tako bomo lahko preživeli in obstali kot Slovenci, porabski Slovenci.«

Domači cerkveni zbor, ki deluje pod okriljem Zveze Slovencev na Madžarskem, pa je v okviru maše, ki je potekala tudi v slovenskem jeziku, proslavil 10-letnico svojega delovanja. Pobudo za njegov nastanek je dal porabski župnik Ferenc Merkli, ko se je števanovska župnija pripravljala na prenos maše na Radioteleviziji Slovenija. Prisluhnite reportaži Silve Eöry!