Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Le načrtno delo in izjemna zagnanost guruja z Lopate Marjana Fabjana in njegovih kolegov judu prinaša velike uspehe
Pred dnevi, nekaj dni po domačem evropskem prvenstvu v strelstvu na Pragerskem, ki našim prirediteljem ni bilo v ponos, je starosta slovenskih olimpijskih odprav v zadnjih letih in dobitnik treh olimpijskih odličij Rajmond Debevec navrgel zelo zanimivo misel. Čeprav bi ga mnogi že radi pospremili na smetišče slovenske športne zgodovine je olimpijski zmagovalec – teh nimamo prav veliko – zanimivo razmišljal, zakaj bi rad še na svoje devete olimpijske igre v Rio de Janeiro.
Seveda bi se bilo lepo pridružiti zgolj dvojici, ki jima je to doslej uspelo, Debevec pa v ospredje v slogu športnika najvišjega kova potisne športni motiv. Ob tem, ko še nima zagotovljene vozovnice za Rio de Janeiro se je pri svojih petih križih pripravljen vrniti k zračni puški, ki jo je v največji meri že v celoti opustil. Trenutno mu namreč le spomladansko evropsko prvenstvo v tej disciplini še odpira pot v Brazilijo. In to zaradi tega, ker si še vedno želi tekmovati in zaključuje, da le če si tam, lahko posežeš po odličnem izidu ali celo medalji. Danes namreč nihče ne ve, kakšno bo razpoloženje prav na tisti tvoj dan nastopa v naslednjem avgustu.
Že nekaj zadnjih mesecev, da ne rečem let, pa se dobro ve, da bodo na prvih igrah pod petimi krogi v južni Ameriki med nosilci slovenske odprave tudi judoisti. Dosežka iz Astane in tudi mnogi drugi v času zadnje olimpijade pričajo o tem. In to ne glede na to, da je lani v Montpellierju z blazin dokončno stopila prvakinja iz Londona Urška Žolnir.
Želja judoistov je šest mest v slovenski odpravi. V Astani smo v običajnih večernih pogovorih večkrat načeli temo iz časov, ko se po Barceloni judo kar 12 let ni prebil zraven. Le načrtno delo in izjemna zagnanost guruja z Lopate Marjana Fabjana in še kopice drugih, je prinesla to kar danes judo pomeni v slovenskih okvirih.
Čeprav je še vedno tudi znotraj discipline prepogosto slišati, da ženska kolajna ne velja toliko kot moška, je to potrebno le preslišati. Ob jadranju z neuničljivim Vasilijem Žbogarjem in krotilcih divjih voda, ki lahko zmagajo v vsaki olimpijski disciplini so zdaj namreč prav judoisti tisti, ki bodo za Rio prevzeli največje breme. Mnogi se sprašujejo ali mu bodo kos.
Mi jim zlahka odgovorimo, če kdo prav oni in seveda Vasko. Konec koncev, zadnje olimpijsko odličje zlatega sijaja iz Londona krasi bivalni prostor judoistke Urške Žolnir. Se pa, tako kot vsak odgovoren športnik, tudi naši dobro zavedajo, da je za tak uspeh potrebno, da je na nebu vse na svojem mestu.
Športniki iz že omenjenih disciplin si zagotovo želijo, da se jim v naslednjih enajstih mesecih pridružijo še drugi, da bo breme bolj porazdeljeno. Saj tu ne moremo mimo besed športnega direktorja nogometašev Maribora Zlatka Zahoviča, ki smo se ga v tem tednu v Astani marsikdaj spomnili. “Da je šport prav pri nas največji revež na Stari celini,” žal vse bolj drži iz dneva v dan in v teh razmerah razmišljati o uspehih v Riu je skorajda predrznost najvišjega razreda.
Zato najmanj pot tja privoščimo Debevcu in mnogim drugim, saj o tem kako bo za Tokijo, ne upa nič reči niti vedeževalka.
Le načrtno delo in izjemna zagnanost guruja z Lopate Marjana Fabjana in njegovih kolegov judu prinaša velike uspehe
Pred dnevi, nekaj dni po domačem evropskem prvenstvu v strelstvu na Pragerskem, ki našim prirediteljem ni bilo v ponos, je starosta slovenskih olimpijskih odprav v zadnjih letih in dobitnik treh olimpijskih odličij Rajmond Debevec navrgel zelo zanimivo misel. Čeprav bi ga mnogi že radi pospremili na smetišče slovenske športne zgodovine je olimpijski zmagovalec – teh nimamo prav veliko – zanimivo razmišljal, zakaj bi rad še na svoje devete olimpijske igre v Rio de Janeiro.
Seveda bi se bilo lepo pridružiti zgolj dvojici, ki jima je to doslej uspelo, Debevec pa v ospredje v slogu športnika najvišjega kova potisne športni motiv. Ob tem, ko še nima zagotovljene vozovnice za Rio de Janeiro se je pri svojih petih križih pripravljen vrniti k zračni puški, ki jo je v največji meri že v celoti opustil. Trenutno mu namreč le spomladansko evropsko prvenstvo v tej disciplini še odpira pot v Brazilijo. In to zaradi tega, ker si še vedno želi tekmovati in zaključuje, da le če si tam, lahko posežeš po odličnem izidu ali celo medalji. Danes namreč nihče ne ve, kakšno bo razpoloženje prav na tisti tvoj dan nastopa v naslednjem avgustu.
Že nekaj zadnjih mesecev, da ne rečem let, pa se dobro ve, da bodo na prvih igrah pod petimi krogi v južni Ameriki med nosilci slovenske odprave tudi judoisti. Dosežka iz Astane in tudi mnogi drugi v času zadnje olimpijade pričajo o tem. In to ne glede na to, da je lani v Montpellierju z blazin dokončno stopila prvakinja iz Londona Urška Žolnir.
Želja judoistov je šest mest v slovenski odpravi. V Astani smo v običajnih večernih pogovorih večkrat načeli temo iz časov, ko se po Barceloni judo kar 12 let ni prebil zraven. Le načrtno delo in izjemna zagnanost guruja z Lopate Marjana Fabjana in še kopice drugih, je prinesla to kar danes judo pomeni v slovenskih okvirih.
Čeprav je še vedno tudi znotraj discipline prepogosto slišati, da ženska kolajna ne velja toliko kot moška, je to potrebno le preslišati. Ob jadranju z neuničljivim Vasilijem Žbogarjem in krotilcih divjih voda, ki lahko zmagajo v vsaki olimpijski disciplini so zdaj namreč prav judoisti tisti, ki bodo za Rio prevzeli največje breme. Mnogi se sprašujejo ali mu bodo kos.
Mi jim zlahka odgovorimo, če kdo prav oni in seveda Vasko. Konec koncev, zadnje olimpijsko odličje zlatega sijaja iz Londona krasi bivalni prostor judoistke Urške Žolnir. Se pa, tako kot vsak odgovoren športnik, tudi naši dobro zavedajo, da je za tak uspeh potrebno, da je na nebu vse na svojem mestu.
Športniki iz že omenjenih disciplin si zagotovo želijo, da se jim v naslednjih enajstih mesecih pridružijo še drugi, da bo breme bolj porazdeljeno. Saj tu ne moremo mimo besed športnega direktorja nogometašev Maribora Zlatka Zahoviča, ki smo se ga v tem tednu v Astani marsikdaj spomnili. “Da je šport prav pri nas največji revež na Stari celini,” žal vse bolj drži iz dneva v dan in v teh razmerah razmišljati o uspehih v Riu je skorajda predrznost najvišjega razreda.
Zato najmanj pot tja privoščimo Debevcu in mnogim drugim, saj o tem kako bo za Tokijo, ne upa nič reči niti vedeževalka.
Neveljaven email naslov