Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
36 epizod
36 epizod
Elektronska priloga k zborniku ob 60-letnici Programa Ars, literatura in glasba.
Gostovanje slovitega sovjetskega pianista Emila Gilelsa 29.4.1964 v Slovenski filharmoniji.
Kitara: Mak Grgić Mak Grgić je doma iz Ljubljane vendar že vrsto let svojo uspešno kariero gradi v ameriškem Los Angelesu. Za svoje glasbeno poustvarjanje je bil v letih 2022 in 2023 nominiran za nagrado Grammy v kategoriji najboljši solo album klasične glasbe. Nejc Kuhar je Sonato št. 1 napisal prav zanj, Mak Grgić pa jo je izvedel 14. 12. 2010.
Klarinet: Blaž Šparovec, Klavir: Andreja Markun Blaž Šparovec je leta 2011 Radio Slovenija zastopal na evroradijskem tekmovanju Concertino Praga, s svojim nastopom pa je prepričal žirijo, da ga je uvrstila na program koncertov Južnočeškega festivala, kjer je nastopal na gradovih na Češkem. Na tekmovanje se je prijavil tudi s skladbo takrat še mladega skladatelja Anžeta Rozmana, ki je skladbo napisal prav za Šparovca, danes pa deluje kot skladatelj v studiu Hansa Zimmerja ter je bil v letošnjem letu nominiran za nagrado Emmy kot en od skladateljev glasbe za dokumentarne filme Prehistoric planet.
Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent George Pehlivanian Leta 2015 skladatelj Matej Bonin na pragu sedmega desetletja Mednarodne skladateljske tribune Rostrum v Estoniji (Talin) poskrbi za presenečenje. Njegova simfonična skladba Cancro v kategoriji pod 30 let postane prvo izbrano delo slovenskega skladatelja v zgodovini tribune sploh. Ali z drugimi besedami: prvo zmagovito delo, tribuna namreč vsako leto eno, najbolje ocenjeno skladbo izbere, nekaj pa jih priporoči v poslušanje. Boninov Cancro na skupnem poslušanju v radijskem studiu preseneti, celo osupne nekatere relevantne presojevalce in sproži neverjetno pristne odzive številnih delegatov. Skladba je Boninov simfonični prvenec. Formalno in teksturno je izčiščena, nikakor pa ni formalistična. Ravno nasprotno: Bonin, takrat še v prvih letih mladostnega vzpona, se oddalji od svetòv in nasvétov svojega mentorja, to pa simfonični tok privede do nepričakovanega suspenza na samem koncu. Ta pretresljiv umetniški obrat učinkovito podpre kontemplativno poanto skladbe: bolečina ob izgubi bližnjega, minljivost človeškega življenja.
Estonski dirigent Neeme Järvi (1937), vodja glasbene dinastije Järvi in eden najbolj cenjenih maestrov današnjega časa, je 14.4.1976 s Simfoničnim orkestrom RTV Ljubljana 14.4.1976 v Slovenski filharmoniji posnel Prvi koncert za orkester »Poredne, okrogle povestice« Rodiona Ščedrina.
Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent Rossen Milanov Leta 2019, v Argentini (San Carlos de Bariloche) Petra Strahovnik s svojo Prano osvoji še zadnji neosvojeni vrh tribune Rostrum: izbor (selection) v splošni kategoriji. Simfonično delo, neizprosno dosledno v smislu odpovedi zunanji obliki, v popolni odsotnosti dramatične forme poganja množica notranjih zvočnih procesov. Ta preplet zahteva od poslušalca radikalno spremembo slušišča. Poslušati eno kot mnogo in v mnogem neprestano čutiti eno, to je v resnici - izziv duhovne narave. Zanimivo je, da skladbe na tribuni ne prezrejo; to bi se namreč, zaradi njenega neizprosnega umetniškega stališča, kaj lahko zgodilo. Igra na vse ali nič. In dejstvo, da prejme vse, govori o tem, da se svet spreminja, z njim pa tudi način našega poslušanja.
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije Tretji veliki uspeh na Mednarodni skladateljski tribuni Rostrum sega v leto praznovanja 60-letnice programa Ars. Na Nizozemskem (Haag) v kategoriji pod 30 let izberejo skladbo The Card Players Matica Romiha, izjemno spreten glasbeni prikaz slike (olja) baročnega slikarja Almanacha z naslovom Kvartopirci. Naslovni motiv lucidno odzvanja v barvah kvalitet, ki jih v glasbi ni lahko verodostojno upodobiti: veseljačenje, družabnost in sproščenost. Elastičnost Romihovega peresa, povezana z osredotočenostjo filharmoničnih godalcev, očara takoj in (sodeč po odzivih delegatov) ne pušča prostora za dvom o skladateljem talentu.
Gostovanje Leonida Kogana 3.10.1957 v Ljubljani, enega največjih violinistov 20. stoletja, ki je veljal tudi za enega najvidnejših predstavnikov sovjetske violinske šole. Spremljal ga je pianist Andrej Mitnik.
Fagot: Luka Mitev, Simfonični orkester Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, Dirigent: Slaven Kulenović Luka Mitev je leta 2014 kot kandidat Radia Slovenija zmagal na evroradijskem tekmovanju Concertino Praga. Ob zmagi je dobil vabilo za nastope na koncertih Južnočeškega festivala, ki so potekali na gradovih na Češkem, kot prvonagrajenec pa je nastopil tudi na slavnostnem koncertu. V dvorani Rudolfinum v Pragi je nastopil z orkestrom češkega radia in dirigentom Janom Talichom ter izvedel Škerjančev Koncert za fagot in orkester. Z izvrstno izvedbo je skladbo slovenskega skladatelja predstavil navdušenemu mednarodnemu občinstvu. Še pred tem koncertom, je skladbo izvedel s svojimi takratnimi sošolci na Konservatoriju za glasbo in balet v Slovenski filharmoniji 7. 2. 2014.
Flavta: Eva Nina Kozmus, Simfonični orkester RTV Slovenija, Dirigent: En Shao Eva Nina Kozmus se je na glasbeni zemljevid vpisala z zmago na Evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov leta 2010, žirijo pa je prepričala s svojo izvedbo tretjega stavka Ibertovega koncerta. V tistem obdobju je skladbo večkrat izvajala, tudi 29.11.2010 na koncertu z naslovom Za njimi stojimo na katerem so s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija nastopili trije izjemni solisti.
Gostovanje Leonida Kogana 3.10.1957 v Ljubljani, enega največjih violinistov 20. stoletja, ki je veljal tudi za enega najvidnejših predstavnikov sovjetske violinske šole. Spremljal ga je pianist Andrej Mitnik.
Izraelski dirigent Zubin Mehta (1936), eden najvidnejših dirigentov prejšnjega stoletja in današnjega časa je 10. 2. 1962 kot 26-letnik, ki si je utiral bleščečo svetovno dirigentsko slavo, v Studiu 1 Radia Slovenija v Ljubljani s Simfoničnim orkestrom Jugoslovenske radiotelevizije arhivsko posnel Simfonijo št. 2 v D-duru Johannesa Brahmsa. Mojster zvoka in produkcijski sodelavec je bil Franci Likar.
Polde Bibič ni bil samo velik gledališki in filmski igralec, bil je tudi pedagog in literat. Rodil se je leta 1933, po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru se je vpisal na študij igralstva v Ljubljani v letniku prof. Vide Juvanove. Bil je zaposlen v SNG Drami Ljubljana, v Mestnem gledališču ljubljanskem, bil je profesor dramske igre na AGRFT. Veliko je nastopal tudi na filmu in televiziji. Leta 1987 je pred radijskim mikrofonom pripovedoval o svojem življenju in delu.
Silva Čušin je študirala dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT in je že kot absolventka igrala v več slovenskih gledališčih (SNG Drama Ljubljana, Eksperimentalno gledališče Glej, Mestno gledališče ljubljansko) in tudi v filmih. Od leta 1985 je članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Na svoji bogati igralski poti je upodobila več kot sto likov iz svetovne in slovenske dramatike. Prejela je številne nagrade in priznanja. Poleg gledališča je pomembno zaznamovala tudi slovenski film. Leta 2022 je Silva Čušin prejela nagrado za življenjsko delo Ite Rine, priznanje, poimenovano po prvi slovenski filmski zvezdi. Takrat se je z njo pogovarjala Tina Poglajen.
Plesalec in koreograf Pino Mlakar se je rodil leta 1907 v Novem mestu. Balet je študiral pri Rudolfu Labanu na Koreografskem inštitutu v Berlinu, kjer je spoznal svojo ženo Pio, s katero sta poslej skupaj ustvarjala – med drugim v Darmstadtu, Zürichu, Münchnu in pozneje v Ljubljani. Pino Mlakar je bil med letoma 1946 in 1952 solist ljubljanskega Baleta, med letoma 1954 in 1960 pa koreograf. Bil je tudi dolgoletni profesor na ljubljanski AGRFT in ravnatelj Državne nižje baletne šole. S Pio Mlakar sta veliko prispevala k razvoju slovenske baletne umetnosti. S Pinom Mlakarjem se je leta 1999 pogovarjala Vida Curk.
Ksenija Hribar je bila vrhunska plesalka, koreografinja in pedagoginja. V 60. in 70. letih je sodelovala pri vzpostavljanju sodobnega plesa v Veliki Britaniji, po vrnitvi v Ljubljano pa z vso zavzetostjo postavila temelje za profesionalizacijo sodobnega plesa v Sloveniji - brez Ksenije Hribar, ustanoviteljice Plesnega teatra Ljubljana, si težko zamišljamo, kakšna bi bila zgodovina sodobnega plesa pri nas. Kot koreografinja je sodelovala pri stotih dramskih predstavah v slovenskih gledališčih. Leta 1987 jo je urednik Ciril Stani povabil, naj za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripoveduje o svojem življenju in ustvarjanju.
Jože Tisnikar se je rodil 26. februarja 1928 v Mislinja, umrl pa 30. oktobra 1998 v Slovenj Gradcu. Dolgo je delal kot obdukcijski pomočnik v secirnici slovenjegraške bolnišnice. V petdesetih in šestdesetih letih se je slikarsko izoblikoval pod mentorstvom akademskega slikarja Karla Pečka. Njegove slike z značilnimi motivi krokarjev, temačnih podob mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov so dela izjemne ekspresivne moči, ki jih stroka prišteva med največje slikarske dosežke slovenske in evropske figuralne modernistične umetnosti. Pogovor z Jožetom Tisnikarjem je malo pred slikarjevo smrtjo posnel Ernest Ružič.
Slikarka in grafičarka Metka Krašovec je opazno vstopila na slovensko likovno prizorišče na začetku 70-ih let. V slikah, grafikah in risbah je ustvarila obsežen opus logičnih in sklenjenih sklopov. Njena dela so takoj prepoznavna; izoblikovala je izrazito lastno poetiko; pogosto jo označujejo kot samohodko. Leta 2012 ji je Moderna galerija v Ljubljani kot prvi umetnici pripravila veliko pregledno razstavo, na kateri so bila predstavljena vsa slogovna in vsebinska poglavja njenega ustvarjanja. Bila je tudi profesorica na Akademiji za likovno umetnost in članica SAZU. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, leta 2017 tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z Metko Krašovec pogovarjala Maja Žel Nolda.
Marlenka Stupica je leta 2013 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus. Ilustraciji je posvetila svoje celotno ustvarjalno delo in s svojo predanostjo knjižni ilustraciji zelo pripomogla k uveljavitvi te likovne zvrsti pri nas. Pri svojem delu je uveljavila najvišje slikarske standarde, ki jih lahko prepoznamo v sodobnosti in zdržijo primerjave z vzorniki iz zgodovine. Z Marlenko Stupica se je o njenem življenju in ustvarjanju pogovarjala Maja Žel Nolda.
Arhitekt Boris Podrecca (1940) je tržaški Slovenec, ki že od svojega devetnajstega leta živi na Dunaju. Je arhitekt, ki po svoje nadaljuje Plečnikovo in Fabianijevo arhitekturno dediščino - čeprav ga imajo mnogi za postmodernista. S svojimi arhitekturnimi idejami in deli od gradenj do obnov je pustil pečat v številnih mestih po svetu, predvsem v Evropi, najopazneje na Dunaju. Leta 2020 se je z Borisom Podrecco pogovarjal Gregor Podlogar.
Neveljaven email naslov