Večerni pogovori s športniki.

Aleš Sopotnik, šerpa, ki Ilko pripelje do zadnjega baznega tabora, do vrha pa se povzpne sama

Gost sredine športne pogovorne oddaje na Valu 202 je bil Aleš Sopotnik, serviser v ekipi svetovne prvakinje v smuku Ilke Štuhec. Kot postane očitno iz pogovora, je izraz pripravljalec smuči za njegovo vlogo povsem preozek. S tekmovalko, s katero dela, je v startni hišici in jo spodbudi ali umiri, odvisno od tega, kaj zahteva situacija. Tudi Lindsey Vonn si ga je med njegovo ameriško epizodo na startu želela ob sebi, čeprav ji ni pripravljal smuči. Tekmovalkam, ki še niso bile osebnostno izdelane do te mere kot Ilka ali Lindsey, je bil tudi vzgojitelj. Tiste, ki so se nosile previsoko, je potegnil dol, tiste, ki so bile prenizko, je dvignil. In jim iz oči v oči vedno povedal kakšno športno ali povsem življenjsko resnico.

 »Slovenci smo kot serviserji in trenerji zelo iskani. Smo željni dokazovanja, ne popuščamo, tudi če je delovni dan redno dolg po 16 ur. Želimo prispevati svoje v ekipo, to imamo Slovenci zapisano v genih.«

Svojo pot v svetovnem pokalu je začel z vražjimi Slovenkami, povsem na začetku je v Elanu vzel neobetaven par smuči, ga vneto pripravljal in Mojci Suhadolc pomagal do prve zmage v hitrih disciplinah. Nato je največ časa preživel v ameriški ekipi, kjer se je naučil skrivnosti mentalne priprave športnikov, vmes je z Anjo Paerson na svetovnem prvenstvu v Areju 2007 osvojil tri zlate medalje. Letos se je »vrnil na kraj zločina« in osvojil zlato še z Ilko Štuhec. Leto dni je deloval tudi s kanadsko vrsto.

»Za Ilko vedno v osnovi izberem smuči, na katerih se počuti stabilno. Če je stabilna, si bo upala in bo šla hitro. Potem začnemo te smuči počasi graditi.«

Pred letošnjim Ilkinim naslovom svetovne prvakinje ni spal vso noč, ampak budno spremljal vreme in se zaradi novozapadlega snega odločil, da bodo vzeli stare smuči, s katerimi je Mariborčanka naslov osvojila že pred dvema letoma v Sankt Moritzu.

»Pred približno tremi leti sem bil že blizu odločitvi, da se poslovim od tega posla. Preveč se potuje, premalo se spi, telo se zgara. Potem pa sem spoznal, da zame ni nobenega drugega poklica, pri katerem bi v delavnici snel uro in pozabil na čas. Dokler bom užival pri svojem delu in pomagal svetovnim prvakom, da naredijo dobre stvari za druge ljudi, da ustvarijo pozitivno energijo okrog sebe, bom vztrajal.«

Vrata svoje delavnice pušča odprta, s številnimi serviserji vsak dan izmenjuje informacije. Praviloma se v delo zakoplje šele pozno zvečer, ko se vrvež umiri. Skrivnosti mu z manj uveljavljenimi serviserji ni težava deliti, tako ali tako se serviser, ki le posnema od drugih in se ne zanaša na svoj občutek, hitro opeče.