Zgodnja 50. leta 20. stoletja so bila eno od najbolj razburljivih obdobij v zgodovini genetike. Aprila 1953 so v Nature izšle tri študije, ki so dokončno potrdile zgradbo DNK, molekule, v kateri se skriva ključ življenja. Za očeta modela dvojne vijačnice veljata James D. Watson in Francis Crick, ki sta leta 1962 skupaj z Mauricem Wilkinsom prejela Nobelovo nagrado. Manj pa je znano, da je ključne izračune in rentgenske dokaze prispevala Rosalind Franklin, ki je pozneje z rentgensko kristalografijo postavila tudi temelje v poznavanju RNK virusov, kar velja za pomembno osnovo tudi pri sodobnem preučevanju koronavirusov. Kdo je bila znanstvenica, ki bi lahko - če ne bi umrla tako zgodaj - lahko dobila kar dve Nobelovi nagradi in ki ji v znanosti šele dandanes namenjajo ustrezno priznanje?

25. julija bo minilo 100 let od rojstva legendarne znanstvenice Rosalind Franklin

Zgodnja 50. leta 20. stoletja so bila ena od najrazburljivejših obdobij v zgodovini genetike. Aprila 1953 so v Nature izšle tri študije, ki so dokončno potrdile zgradbo DNK, molekule, v kateri se skriva ključ življenja. Za očeta modela dvojne vijačnice veljata James D. Watson in Francis Crick, ki sta leta 1962 skupaj z Mauriceom Wilkinsom prejela Nobelovo nagrado. Manj pa je znano, da je ključne izračune in rentgenske dokaze prispevala Rosalind Franklin, ki je pozneje z rentgensko kristalografijo postavila tudi temelje v poznavanju RNK-virusov, kar velja za pomembno podlago tudi pri sodobnem preučevanju koronavirusov. Kdo je bila znanstvenica, ki bi lahko, če ne bi umrla tako zgodaj, dobila kar dve Nobelovi nagradi in ki ji v znanosti šele dandanes namenjajo ustrezno priznanje?

"Mislim, da se javna percepcija Rosalind Franklin danes vendarle spreminja. Potem ko so jo včasih ljudje res poznali slabo, se danes stvari premikajo na bolje. Po njej so na primer poimenovali univerzo, različne nagrade in priznanja, prav zdaj bodo, denimo, v Veliki Britaniji izdali poseben kovanec v spomin na njen rojstni dan. Mislim, da je del problema v tem, da je bila Nobelova nagrada, ki je videna kot vrhunec znanstvenega ustvarjanja, podeljena Jamesu Watsonu, Francisu Cricku in Mauriceu Wilkinsu, Rosalind Franklin pa ne, saj je prezgodaj umrla. Za strukturo DNK se pogosto uporablja izraz Watson-Crickova struktura, saj sta jo prva opisala v prispevku za revijo Nature. No, manj pa se omenja, da sta bila temu pridružena še dva prispevka. Prvega je napisala Rosalind Franklin s svojim doktorskim študentom Raymondom Goslingom, drugega pa Maurice Wilkins skupaj s svojimi doktorskimi študenti ter tehničnim osebjem. Zdaj se vsi spominjamo le Watsona in Cricka." – profesor zoologije na Univerzi v Manchestru Matthew Cobb

Na Otoku sta se leta 1952 tako posvečala dva pomembna laboratorija. Rosalind Franklin je v vsem tem času pripravila številne podrobne izračune, ki so nakazovali, kakšna bi utegnila biti ta molekula, v kateri se skriva ključ življenja. Ko se je z njimi seznanil Crick, je skoraj v hipu sprevidel, kako briljantni so. V naslednjih treh mesecih so jima prav ti izračuni in rentgenske fotografije, ki jih je s svojimi študenti pripravila Franklinova, pomagali pri določitvi strukture DNK. Franklinova je bila, lahko bi rekli, ključni katalizator.

"Vprašanje, ki se tu pojavi, je, zakaj ni Franklinova sama razumela pomembnosti svojih izračunov, Crick pa je to videl skoraj v hipu. Crick je tedaj čisto po naključju sodeloval pri matematičnem modelu, ki bi razložil videz vijačne oziroma spiralne molekule, če bi jo preučevali z rentgenskimi žarki. S tem znanjem in izračuni Franklinove je bilo končno razkritje strukture DNK tako rekoč le še vprašanje časa."

Ironično je, da se danes Rosalind Franklin najbolj spominjamo po delu Dvojna vijačnica, ki ga je spisal James Watson. Skozi celotno knjigo je do nje ponižujoč, celo osoren. Kliče jo Rosy, tako je ni klical nihče. To, kako jo je označeval v knjigi, je po eni strani odkrito, a po drugi izjemno grdo. Delno je svojo napako popravil šele v epilogu.

"Pota zgodovine so zelo zanimiva: če bi bila Franklinova in Wilkins sposobna delati skupaj, bi se zagotovo podpisala pod odkritje strukture dvojne vijačnice. Govorili bi o Franklin-Wilkinsovi strukturi in ne o Watson-Crickovi. A sta ciljno črto naposled prečkala prav ta dva, saj paru v Londonu značajsko ni uspelo sodelovati."