Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
Slovensko-španski projekt Stičišče srečanj, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Režiserka in koreografinja predstave, plesalka Carlota Mantecón z otoka Tenerife, nam je, ko smo jo poklicali, razložila, da želi demokratizirati plesno umetnost in poudarja, da ples pripada vsem. Carlota je povedala, da je na premieri predstave, ki jo je gledala v Santa Cruzu, začutila, kako je razdalja v resnici postala pomemben temelj ustvarjalnega procesa. Predstavi v Ljubljani in na Kanarski otokih sta si bili podobni, v Španiji so domači plesalci nastopili v živo, dodali so jim posnetke soplesalk iz Slovenije, v Sloveniji pa smo na odru videli nastop slovenskih plesalk in posnetke španskih plesalcev. Kaj nam je želel povedati vsak izmed njih s svojimi gibi in plesom, pa naj gledalci presodijo sami, pravi Carlota, ki noče pa razlagati, kaj je kot umetnica s koreografijo hotela povedati. Plesalci so neprofesionalni, nimajo znanja o plesu, koreografinja Carlota Mantecón pa jih na odru ni želela izpostaviti kot amaterje.
Pandemija covida 19 je temeljito spremenila svet in posegla tudi v prvotne načrte slovensko-španskega plesnega projekt. Carlotino delo je zaradi pandemije obstalo, bilo je veliko nejasnosti, ni vedela, ali bo lahko nadaljevala projekt, začela je razmišljati, kaj naj stori, imela je veliko različnih idej. Ukrepe so počasi sproščali, ljudje so se spet lahko gibali zunaj, nekateri, ki bi morali sodelovati v predstavi, so se prestrašili in umaknili, izgubili so voljo in željo, da bi prihajali na vaje. Bilo je kar dramatično, razlaga Carlota Mantecón.
Potem so se začele vaje na daljavo, s plesalci je delala individualno. To je bil naporen proces.
''To ni socialni projekt, to ni amaterski projekt, to je umetniški projekt.''
Carlota se veseli novih plesnih izzivov, prepričana je, da se bodo plesalci naslednje leto, kot je bilo prvotno zamišljeno, srečali in skupaj nastopili na otoku Tenerife in v Ljubljani.
Dramaturginja in asistentka Urša Adamič je povedala, da se je projekt začel oktobra lani, ko je na desetdnevni delavnici Carlota izbrala plesalke.
''Iskala je njihov osebni izraz, avtonomni gib, njihovo specifiko. Vsako telo je popisano s svojo zgodovino in svojo zgodbo, ki se odraža tudi na našem gibanju. Bila je pozorna, kako se te gospe premikajo. Zdaj predstava govori o tem, kaj je plesna zgodovina, kdo jo oblikuje, kako ples nastaja. Velikim imenom plesa smo ob bok postavili naše plesalke.''
Kaj pa so nam po petkovi uspešni premieri predstave Stičišče srečanj v Plesnem teatru Ljubljana povedale slovenske plesalke, ki so se resneje s plesom začele ukvarjati šele zdaj, ko so v najlepših letih?
Maja Culiberg: ''Zadovoljna sem s svojim nastopom, na koncu sem skoraj spustila eno solzo, ker je konec neke zgodbe, imeli smo se lepo, vesela bom, če bo še kakšna ponovitev …''
Majda Lekše: ''Ko sem bila na odru, se mi je zdelo, da je vse lepo steklo, upam, da ne bo le ena predstava, da bomo šle junija 2021 tudi na Tenerife. Mislim, da je velik del mene v tem projektu, zaupam koreografinji, ki je začutila naše bistvo in nas vse skupaj združila v lepo zgodbo.''
Metoda Pavlič: ''Plesalke smo se zelo lepo ujele, zdaj, ko ju poznam, bi šla z veseljem z njima na Tenerife. Če bi imele še dve ali tri predstave, bi bile na odru bolj sproščene. Prva predstava je vedno najtežja. Zelo sem zadovoljna. Verjetno bomo jeseni še nastopile. Me smo pripravljene. Oktobra ali novembra se spet vidimo!''
Kreativna producentka Katja Somrak pravi: ''A vidite, kaj vse se da, kaj vse te naše gospe zmorejo? Predstavo so soustvarjale tudi plesalke. Pri sodobnem plesu je pomemben osebni stik, zdaj se veliko pogovarjamo, da pridemo do rešitve, do katere bi v živo prišli veliko hitreje.''
Vzporedno s plesnim projektom pa nastaja tudi dokumentarni film z naslovom Gospe, gospodje in oblaki. Režiserka Katarina Nikolov: ''To je dokumentarni film, ki bo ponudil tudi vpogled v zaledje, zaodrje nastajanja predstave, nastopajoče spremljamo tudi v njihovem zasebnem življenje, film se bo nadaljeval tudi po premier, želimo jih spremljati, če bodo šli v Španijo, računamo, da bi film prvi gledalci videli že konec leta 2021.''
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
Slovensko-španski projekt Stičišče srečanj, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost
V človeško telo so vpisani gibi nekega življenja. S temi besedami se začne opis plesne predstave z dvema naslovoma Stičišče srečanj in Dance, no goal, ki je nastajala na otoku Tenerife, v mestu Santa Cruz, in v Plesnem teatru Ljubljana. Šest neprofesionalnih plesalcev, starejših od 65 let, je združila želja po plesu. Tri plesalke so izbrali v Ljubljani, dve plesalki in enega plesalca pa na Kanarskih otokih.
Režiserka in koreografinja predstave, plesalka Carlota Mantecón z otoka Tenerife, nam je, ko smo jo poklicali, razložila, da želi demokratizirati plesno umetnost in poudarja, da ples pripada vsem. Carlota je povedala, da je na premieri predstave, ki jo je gledala v Santa Cruzu, začutila, kako je razdalja v resnici postala pomemben temelj ustvarjalnega procesa. Predstavi v Ljubljani in na Kanarski otokih sta si bili podobni, v Španiji so domači plesalci nastopili v živo, dodali so jim posnetke soplesalk iz Slovenije, v Sloveniji pa smo na odru videli nastop slovenskih plesalk in posnetke španskih plesalcev. Kaj nam je želel povedati vsak izmed njih s svojimi gibi in plesom, pa naj gledalci presodijo sami, pravi Carlota, ki noče pa razlagati, kaj je kot umetnica s koreografijo hotela povedati. Plesalci so neprofesionalni, nimajo znanja o plesu, koreografinja Carlota Mantecón pa jih na odru ni želela izpostaviti kot amaterje.
Pandemija covida 19 je temeljito spremenila svet in posegla tudi v prvotne načrte slovensko-španskega plesnega projekt. Carlotino delo je zaradi pandemije obstalo, bilo je veliko nejasnosti, ni vedela, ali bo lahko nadaljevala projekt, začela je razmišljati, kaj naj stori, imela je veliko različnih idej. Ukrepe so počasi sproščali, ljudje so se spet lahko gibali zunaj, nekateri, ki bi morali sodelovati v predstavi, so se prestrašili in umaknili, izgubili so voljo in željo, da bi prihajali na vaje. Bilo je kar dramatično, razlaga Carlota Mantecón.
Potem so se začele vaje na daljavo, s plesalci je delala individualno. To je bil naporen proces.
''To ni socialni projekt, to ni amaterski projekt, to je umetniški projekt.''
Carlota se veseli novih plesnih izzivov, prepričana je, da se bodo plesalci naslednje leto, kot je bilo prvotno zamišljeno, srečali in skupaj nastopili na otoku Tenerife in v Ljubljani.
Dramaturginja in asistentka Urša Adamič je povedala, da se je projekt začel oktobra lani, ko je na desetdnevni delavnici Carlota izbrala plesalke.
''Iskala je njihov osebni izraz, avtonomni gib, njihovo specifiko. Vsako telo je popisano s svojo zgodovino in svojo zgodbo, ki se odraža tudi na našem gibanju. Bila je pozorna, kako se te gospe premikajo. Zdaj predstava govori o tem, kaj je plesna zgodovina, kdo jo oblikuje, kako ples nastaja. Velikim imenom plesa smo ob bok postavili naše plesalke.''
Kaj pa so nam po petkovi uspešni premieri predstave Stičišče srečanj v Plesnem teatru Ljubljana povedale slovenske plesalke, ki so se resneje s plesom začele ukvarjati šele zdaj, ko so v najlepših letih?
Maja Culiberg: ''Zadovoljna sem s svojim nastopom, na koncu sem skoraj spustila eno solzo, ker je konec neke zgodbe, imeli smo se lepo, vesela bom, če bo še kakšna ponovitev …''
Majda Lekše: ''Ko sem bila na odru, se mi je zdelo, da je vse lepo steklo, upam, da ne bo le ena predstava, da bomo šle junija 2021 tudi na Tenerife. Mislim, da je velik del mene v tem projektu, zaupam koreografinji, ki je začutila naše bistvo in nas vse skupaj združila v lepo zgodbo.''
Metoda Pavlič: ''Plesalke smo se zelo lepo ujele, zdaj, ko ju poznam, bi šla z veseljem z njima na Tenerife. Če bi imele še dve ali tri predstave, bi bile na odru bolj sproščene. Prva predstava je vedno najtežja. Zelo sem zadovoljna. Verjetno bomo jeseni še nastopile. Me smo pripravljene. Oktobra ali novembra se spet vidimo!''
Kreativna producentka Katja Somrak pravi: ''A vidite, kaj vse se da, kaj vse te naše gospe zmorejo? Predstavo so soustvarjale tudi plesalke. Pri sodobnem plesu je pomemben osebni stik, zdaj se veliko pogovarjamo, da pridemo do rešitve, do katere bi v živo prišli veliko hitreje.''
Vzporedno s plesnim projektom pa nastaja tudi dokumentarni film z naslovom Gospe, gospodje in oblaki. Režiserka Katarina Nikolov: ''To je dokumentarni film, ki bo ponudil tudi vpogled v zaledje, zaodrje nastajanja predstave, nastopajoče spremljamo tudi v njihovem zasebnem življenje, film se bo nadaljeval tudi po premier, želimo jih spremljati, če bodo šli v Španijo, računamo, da bi film prvi gledalci videli že konec leta 2021.''
Stičišče srečanj je zanimiv slovensko-španski projekt, ki je premagal pandemijo in demokratiziral plesno umetnost.
Ponujamo vam nekaj nenavadnih zgodb, ali bolje nenavadnih krajev, kjer so Slovenci silvestrovali. Imate tudi vi kakšno zanimivo zgodbo? Pokličite nas na 01 475 2202.
David Burbidge je Škot, ki se je pred 20 leti zaljubil v Slovenijo. Od takrat pride večkrat sem, sam ali skupaj s svojim zborom Lakeland Voices s katerim prepevajo tako škotske, angleške in slovenske pesmi. In prav s petjem in recitiranjem slovenskih pesmi se je naučil slovenskega jezika. David zdaj živi v mestu Sedbergh na severu Anglije, ki je pobrateno s slovenskimi Zrečami, vse skupaj pa se je začelo leta 2004 s televizijskim šovom. "Pred 20 leti so na Britanski televizijski mreži BBC pripravili serijo z naslovom The Town That Wants A Twin, v kateri so mestu Sedbergh iskali evropsko mesto, s katerim bi se pobratili. Med kandidati so bila mesta iz Avstrije, Francije, Cipra in tudi iz Slovenije, torej mesto Zreče."
V gradu Cmurek na Tratah, kjer je nekoč deloval Zavod za duševno in živčno bolne, je od leta 2013 Muzej norosti, v katerem so na ogled razstave, ki pričajo o zgodovini enega naših najstarejših ohranjenih gradov ter njegovi vlogi na področju duševnega zdravja. Trate so namreč leta 2004 postale prva ustanova, ki so jo zaprli, dezinstitucionalizirali, stanovalce pa vrnili v življenje. Zgodovinski prikaz odprtja in zaprtja zavoda v gradu dopolnjujejo z umetniško-kulturnimi intervencijami. Pred časom je tam na tritedenski rezidenci gostoval Simon Chang, fotograf tajvanskega rodu, ki že 12 let živi v Sloveniji. Do 10. oktobra bodo v treh sobah, ki so bile javnosti nedostopne, na ogled fotografije, ki jih je posnel v psihiatrični bolnišnici Hawler v Erbilu v Južnem Kurdistanu v Iraku. Fotografije prikazujejo ljudi iz neke druge institucije, z drugega dela sveta, ki so v prazne sobe in na razpokane stene gradu Cmurek dale obraze in zgodbe ljudi, ki danes živijo v podobnih okoliščinah, kot so nekoč živeli tam.
V kulturni četrti Soteska v središču Ljubljane od 27. maja poteka enajstdnevni Festival odpornosti Soteskaopen 2022, s katerim želijo ulice in nova prizorišča spremeniti v prostore druženja. Na treh ljubljanskih ulicah (Rimska, Gregorčičeva in Soteska) se vrstijo pogovori, številne predstave, delavnice, glasbeni večeri, ki ponujajo muziko in celo ples do nebes, organizirali so izmenjevalnico vinilnih plošč, večer kratkih filmov ... Zamisel za festival je nastala pred dobrimi tremi leti, ko so razmišljali, kako zaustaviti domačine in turiste, ki mimo njih hitijo proti Tromostovju, je povedala Inga Remeta, predsednica društva Gledališče Glej in članica umetniškega sveta festivala Soteskaopen: ''V naši četrti je veliko kakovostnih akterjev na različnih področjih, ki delujemo zelo aktivno in dobro. Že leta smo sodelovali na neformalni ravni, potem pa smo se povezali in združili moči.''
Obnovi gozdnatih površin in trajnostnim človeškim navadam lahko pomaga tudi ekološko-dobrodelni koncert. S tem namenom društvo DREVO sozvočja v nedeljo, 5. 6., v Križankah organizira Koncert za človeka in gozd Zemlje, kjer se bodo zbrala nekatera glasbena imena, ki bodo obiskovalke in obiskovalce opozarjala, da lahko že vsak posameznik z lokalnimi akcijami veliko pripomore k boljšemu življenju.
Kateri so največji znanstveni preboji po posameznih področjih?
V 2. delu niza oddaj o duševnem zdravju se pogovarjamo s tetovatorjem, gorskim reševalcem, amaterskim igralcem, glasbenikom, potapljačem in ambasadorjem kampanje Nisi okej? Povej naprej. Sašem Dudićem - Tavčijem. Zakaj ima lahko tudi človek, ki bi v sodobni družbi po vseh pričakovanjih moral veljati za uspešnega, duševne težave?
Naša terenska ekipa se je minuli vikend odpravila na raziskovanje Posočja. In v Posočju najdemo tudi veliko zanimivih posameznikov. Veliko je tujcev, ki so prišli na dopust, pa jim je bilo tako všeč, da so kar ostali tudi, kljub dolgoletnemu trendu odseljevanja pa se v zadnjih letih v posoške kraje vrača tudi vedno več mladih - morebiti po zaključku študija ali pa po tem, ko so izkusili življenje v tujini. Prav zato toliko bolj cenijo naravo in mir, ki jo nudi Posočje. Ena izmed domačink, ki se je po izkušnjah v prestolnici in tujini vrnila, je tudi Karmen Koren in v njenem butiku Reinkarmika v Kobaridu jo je obiskala Tina Šoln.
Ta konec tedna v Ljubljani in okolici poteka 13. Znanstival, festival promocije znanosti, izobraževanja in kritičnega sklepanja. Bogat tridnevni program je v prestolnico kljub včerajšnjemu deževnemu vremenu pritegnil veliko zvedavih mladih in starejših, ki so navdušeno sledili številnim znanstvenim šovom in eksperimentom. Te so na različnih lokacijah v središču mesta vodili tako domači izvajalci iz Hiše eksperimentov kot tuji gostje.
Ena od turističnih panog, v kateri se v zadnjih letih najpogosteje omenja sodelovanje ponudnikov, izmenjava izkušenj in dobrih praks, je gotovo vinarstvo. Slovenski vinarji iz vseh treh vinorodnih dežel pa so v tem obdobju svoje sodelovanje zelo uspešno prenesli tudi na nogometna igrišča. Slovenska vinska nogometna reprezentanca je, to lahko rečemo brez zadržkov, najboljša v Evropi. Štirikratni evropski prvaki - doslej je bilo odigranih pet prvenstev stare celine - bodo tudi na prihajajočem evropskem nogometnem prvenstvu Vino Euro 2022, ki se prične prihodnji teden na Češkem, v vlogi favorita. Vinsko-nogometno zgodbo je pripravil Jože Pepevnik.
Brez medijev ni javnosti in brez javnosti ni medijev. Zato je potrebno graditi zavezništvo, ki ga ogrožajo družabna omrežja s širjenjem lažnih novic in polarizacijo. V mediju Oštro stavijo na neposreden stik s svojim občinstvom, zato danes ob 17. uri pred Mestno hišo v Ljubljani v okviru projekta Obljuba dela dolg prirejajo javni uredniški sestanek z delovnim naslovom Povolilni posvet. Več o tem, zakaj je potrebno politike držati za besedo in kako novinarjem pri tem lahko pomaga javnost, je Maji Avi Žiberna povedal vodja projekta Matej Zwitter.
V tokratni seriji rekreativnih oddaj smo svojo pozornost usmerili v skupine, ki so večkrat, tudi nehote, nekoliko zapostavljene. Tokratno oddajo posvečamo najmlajšim. Jure Jeromen in Nina Smole sta raziskovala, katera vadba je najprimernejša za predšolske otroke in kako jih najlažje zmotiviramo, da se nam pridružijo pri športnih aktivnostih.
V Ljubljani je te dni potekala 6. Evropska fizikalna olimpijada, ki je v Slovenijo pritegnila 182 mladih genijev z vsega sveta. V dveh tekmovalnih dneh so se pomerili v eksperimentalnem in teoretskem delu, ob reševanju nalog pa so spoznavali tudi lepote naše dežele. Kakšne fizikalne orehe so trli in katere države so se odrezale najbolje?
Bolezen opičje koze zadnje dni precej polni medije, tudi pri nas, potem ko so včeraj sporočili, da imamo tudi v Sloveniji prvi potrjeni primer te bolezni. Opičje koze sicer redko srečamo zunaj Afrike, zdaj pa je opaziti nepričakovan porast primerov po svetu, torej izven njenega običajnega kroga širjenja. Ob tem se skupaj s strokovno javnostjo sprašujemo, zakaj ta virus tokrat tako učinkovito potuje po svetu in ali imajo vse trenutno odkrite različice po svetu, ki so izven Afrike, skupen izvor? Maja Ratej se je po nekaj pojasnil odpravila na ljubljanski Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete k najkompetentnejši slovenski strokovnjakinji za živalske zoonoze profesorici Tatjani Avšič Županc.
Po prvem delu filmskega festivala so vsaj trije filmi v igri za zlato palmo.
Pokljuka ob slovenskih biatloncih in biatlonkah, ki so v teh dneh začeli s pripravami na novo sezono, gosti tudi številčno biatlonsko zasedbo iz Ukrajine. O tem, kako je za Ukrajince in Ukrajinke poskrbljeno na Pokljuki, kakšna je situacija v njihovi domovini, in kaj prinaša prihodnost pa več Aljaž Golčer.
Še nedolgo nazaj se je v Sloveniji delo na daljavo zdelo utopija, pa se je - tudi po sili razmer - uveljavilo in obdržalo. Čeprav izziv usklajevanja dela na daljavo in dela v pisarni oz. hibridnega modela dela še ni v celoti končan, se na trgu dela že pojavljajo številni novi izzivi. Med drugim tudi uvajanje skrajšanega delovnika. Na dogodku Krajši delovni čas - utopija ali prihodnja realnost?, ki je v organizaciji e-Študentskega servisa in Združenja delodajalcev Slovenije v okviru projekta Regijski center za dostojno delo Ljubljana pretekli teden potekal v Ljubljani, so strokovnjaki razpravljali o tem, kakšna prihodnost se obeta na trgu delovne sile v Sloveniji. Kakšne so prednosti krajšega delovnika, s kakšnimi organizacijskimi in zakonskimi ovirami za njegovo uvedbo se podjetja srečujejo? Kakšne so pozitivne in negativne posledice krajšega delovnika in o kakšnih oblikah skrajšanja bomo v prihodnosti razpravljali? Je 8 ur na dan, 5 dni na teden - delovnik, ki ga je pred skoraj 100 leti uvedel Henry Ford, oče optimizacije in vitke proizvodnje - preživel koncept? Je krajši delovnik prihodnost ali utopija? Sogovornice: red. prof. dr. Polona Domadenik Muren, izr. prof. dr. Sara Tement in Jasmina Alić.
Neveljaven email naslov