V Sloveniji imamo kar nekaj frančiškanskih knjižnic. Znamenita, poimenovana po jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, je na Kostanjevici nad Novo Gorico, malo manjša je v Nazarjah v Savinjski dolini, frančiškanski knjižnici sta tudi v Kopru in Novem mestu. Najstarejšo pa imamo v Ljubljani, v Frančiškanskem samostanu, poleg ene bolj obiskanih ljubljanskih cerkva, ki stoji na Prešernovem trgu. Zanjo so še pred leti večkrat rekli, da gre za najbogatejšo samostansko knjižnico na Slovenskem, a žal tudi najslabše urejeno. A po prenovi je drugače, knjižnica je zasijala v svoji bogatosti in konec lanskega leta odprla vrata tudi za javnost. Čeprav gre za samostansko knjižnico, ki velja tudi za našo najstarejšo knjižnično ustanovo, pa v skoraj 800-letni zgodovini ni hranila le teoloških knjig, ampak tudi knjige o obrti, zdravstvu in drugih znanostih z namenom, da bi služila ljudem. Ena dragocenejših knjig je druga izdaja Kopernikovega dela O revolucijah nebesnih sfer. O knjižnici, ob kateri je tudi muzej in pinakoteka, zbirka umetniških slik, nam je več povedal brat Jan Dominik Bogataj, arhivar, samostanski in provincialni knjižničar ter raziskovalec na Teološki fakulteti.