Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Veste, kaj jeste? na Prvem programu Radia Slovenija tokrat o še enem mineralu, ki ima v našem telesu pomembno vlogo, na dan pa naj bi ga sicer zaužili zelo malo. To je selen, ki je poznan od leta 1817, šele sredi preteklega stoletja pa je odkritje, da je esencialen za človeško telo, odprlo povsem novo poglavje v razumevanju tega mikroelementa.
Prvi klinični znaki pomanjkanja so bele lise na nohtih in tanjšanje las
Selen ima med mikrohranili edinstveno vlogo, pove prof. dr. Irena Mlinarič-Raščan, mag. farm. iz Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. Je namreč eden redkih elementov, ki je del osnovnih gradnikov bioloških molekul.
"V našem telesu je prisoten v več proteinih oz. selenoproteinih, ki opravljajo različne funkcije v telesu. Številne so povezane z oksidativnim stresom, s proteini, ki so odgovorni za spermatogenezo, tudi z encimi, ki so vključeni v aktivacijo ali deaktivacijo ščitniških hormonov, ter proteini, ki so odgovorni za presnovo skeletnih in srčnih mišic itd."
Selen glede na sprejete zdravstvene trditve tudi prispeva k normalnemu delovanju imunskega sistema ter vzdrževanju normalnih las in nohtov. Klinični znaki njegovega pomanjkanja med drugim ravno zajemajo bele lise na nohtih in tanjšanje las, ki se ob vnovičnem začetku uživanja tega minerala normalizirajo. Zadosten dnevni vnos selena za odraslega zdravega človeka je okrog 70 µg (mikrogramov).
"Dejansko potrebujemo zelo malo selena. Če ga primerjamo z drugimi minerali: bakra potrebujemo že od desetkrat do dvajsetkrat več, železa stokrat več, kalcija pa tudi do desettisočkrat. Ime mikrohranilo selenu torej kar pritiče."
Najboljši viri selena so izdelki iz polnozrnate pšenice, morska hrana, meso in jetra, daleč največ pa ga vsebujejo brazilski oreščki. S tremi ali petimi oreščki že prekoračimo varen dnevni vnos, z desetimi pa smo že na zgornji meji varnega oz. tvegamo selenozo.
V Veste, kaj jeste? na Prvem programu Radia Slovenija tokrat o še enem mineralu, ki ima v našem telesu pomembno vlogo, na dan pa naj bi ga sicer zaužili zelo malo. To je selen, ki je poznan od leta 1817, šele sredi preteklega stoletja pa je odkritje, da je esencialen za človeško telo, odprlo povsem novo poglavje v razumevanju tega mikroelementa.
Prvi klinični znaki pomanjkanja so bele lise na nohtih in tanjšanje las
Selen ima med mikrohranili edinstveno vlogo, pove prof. dr. Irena Mlinarič-Raščan, mag. farm. iz Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. Je namreč eden redkih elementov, ki je del osnovnih gradnikov bioloških molekul.
"V našem telesu je prisoten v več proteinih oz. selenoproteinih, ki opravljajo različne funkcije v telesu. Številne so povezane z oksidativnim stresom, s proteini, ki so odgovorni za spermatogenezo, tudi z encimi, ki so vključeni v aktivacijo ali deaktivacijo ščitniških hormonov, ter proteini, ki so odgovorni za presnovo skeletnih in srčnih mišic itd."
Selen glede na sprejete zdravstvene trditve tudi prispeva k normalnemu delovanju imunskega sistema ter vzdrževanju normalnih las in nohtov. Klinični znaki njegovega pomanjkanja med drugim ravno zajemajo bele lise na nohtih in tanjšanje las, ki se ob vnovičnem začetku uživanja tega minerala normalizirajo. Zadosten dnevni vnos selena za odraslega zdravega človeka je okrog 70 µg (mikrogramov).
"Dejansko potrebujemo zelo malo selena. Če ga primerjamo z drugimi minerali: bakra potrebujemo že od desetkrat do dvajsetkrat več, železa stokrat več, kalcija pa tudi do desettisočkrat. Ime mikrohranilo selenu torej kar pritiče."
Najboljši viri selena so izdelki iz polnozrnate pšenice, morska hrana, meso in jetra, daleč največ pa ga vsebujejo brazilski oreščki. S tremi ali petimi oreščki že prekoračimo varen dnevni vnos, z desetimi pa smo že na zgornji meji varnega oz. tvegamo selenozo.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
Izboljševanje sestave živil je izraz, ki se sliši nekoliko zagonetno in nekaj, s čimer bi se bržkone morala ukvarjati prehranska industrija. A tudi v domači kuhinji lahko pripravimo jedi z bolj ugodno prehransko sestavo. To preprosto pomeni, da pri pripravi jedi dodamo manj škodljivih maščob, sladkorja ali soli. Ker se bližajo prazniki in bodo mize obložene z dobrotami, smo kot primer vzeli piškote. Prehranska strokovnjakinja Anja Zupan je raziskovala, ali se všečnost piškotov spremeni, če jim odvzamemo ali sladkor ali maslo, in ali to pomeni, da recepte za peko sladic lahko beremo tudi z zadržkom in kritično distanco. Dodajamo tudi nasvete za modro kupovanje piškotov in sladic.
Repo lahko uživamo surovo, kuhano, še posebej pogosto pa v poznojesenskem in zimskem času na krožnikih kraljuje kisla repa. Njeno odličnost gre iskati v nizki kalorični vrednosti, visoki vsebnosti antioksidantov ter vitaminov in mineralov, s termično obdelavo pa, po besedah prof. dr. Janeza Hribarja z Biotehniške fakultete v Ljubljani, hranilne vrednosti skoraj ne izgubi. O tem, kaj repa vsebuje, od kod njen ostrejši, celo rahlo pekoč okus in tudi, kako jo hraniti, o vsem tem prisluhnite v tokratni rubriki »Veste, kaj jeste?«.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
Če se resneje ukvarjate s športom, morate svoji prehrani dodati predvsem več soli, ter poskbeti za dovolj energije
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
Kako se uspešno postarati? Del odgovora je tudi ustrezna prehrana. Poleg prekomerne telesne mase je pri starejših izziv tudi izgubljanje mišične in kostne mase ter večja verjetnost za hranilno in energijsko podhranjenost. S staranjem se zmanjšujejo funkcije prebavnega sistema, pogosteje se pojavljajo različne kronične bolezni, prav tako ima velik vpliv ekonomski status, saj lahko nizki dohodki onemogočajo sestavo hranilno ustrezne prehrane. Priporočena prehrana in zadostna telesna dejavnost sta zato še kako pomembni.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
V njej obravnavamo hranila in živila, ki se pojavljajo na tržišču.
Ogljikovi hidrati. Kako jih ob poplavi nasprotujočih si informacij pravzaprav razumeti? Zmeda, kot pravi Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko, izhaja iz dejstva, da so OH makrohranilo, za katerega zdravstvene organizacije niso priporočile minimalnega dnevnega vnosa. Poleg tega nas različni, pogosto tudi samooklicani prehranski svetovalci, prek nekaterih komercialnih medijev in družbenih omrežij zavajajo z idejami o tem, da je treba jesti čim manj OH ker redijo in ker so nezdravi. Odgovor pa nikakor ni enoznačen, OH se med seboj namreč zelo razlikujejo. Enačiti sladkor in rafinirano belo moko z vlakninami pač ne gre.
Vitaminske tablete, minerali, probiotiki, pripravki za hujšanje, beljakovinski napitki za športnike, omega-3 maščobne kisline, alge, čebelji pridelki … Vse to sodi med prehranska dopolnila, katerih uporaba tudi pri nas že nekaj časa vztrajno narašča. Večina ljudi te snovi zaznava kot neškodljive in varne ter jih uživa nekritično, a v res široki ponudbi so tudi nekatere, ki lahko povzročijo različne težave in neželene reakcije. Tudi sicer se je pred uporabo prehranskih dopolnil priporočljivo dobro pozanimati o sestavi, učinkih in morebitnih kontraindikacijah. Pri prehranskih dopolnilih je zelo pomembno, da veste, kaj v resnici jeste, pravi mag. Martina Puc, magistra farmacije in odlična poznavalka področja prehranskih dopolnil.
Neveljaven email naslov