V Veste, kaj jeste? na Prvem programu Radia Slovenija tokrat o še enem mineralu, ki ima v našem telesu pomembno vlogo, na dan pa naj bi ga sicer zaužili zelo malo. To je selen, ki je poznan od leta 1817, šele sredi preteklega stoletja pa je odkritje, da je esencialen za človeško telo, odprlo povsem novo poglavje v razumevanju tega mikroelementa.

Prvi klinični znaki pomanjkanja so bele lise na nohtih in tanjšanje las

Selen ima med mikrohranili edinstveno vlogo, pove prof. dr. Irena Mlinarič-Raščan, mag. farm. iz Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. Je namreč eden redkih elementov, ki je del osnovnih gradnikov bioloških molekul. 

"V našem telesu je prisoten v več proteinih oz. selenoproteinih, ki opravljajo različne funkcije v telesu. Številne so povezane z oksidativnim stresom, s proteini, ki so odgovorni za spermatogenezo, tudi z encimi, ki so vključeni v aktivacijo ali deaktivacijo ščitniških hormonov, ter proteini, ki so odgovorni za presnovo skeletnih in srčnih mišic itd."

Selen glede na sprejete zdravstvene trditve tudi prispeva k normalnemu delovanju imunskega sistema ter vzdrževanju normalnih las in nohtov. Klinični znaki njegovega pomanjkanja med drugim ravno zajemajo bele lise na nohtih in tanjšanje las, ki se ob vnovičnem začetku uživanja tega minerala normalizirajo. Zadosten dnevni vnos selena za odraslega zdravega človeka je okrog 70 µg (mikrogramov).  

"Dejansko potrebujemo zelo malo selena. Če ga primerjamo z drugimi minerali: bakra potrebujemo že od desetkrat do dvajsetkrat več, železa stokrat več, kalcija pa tudi do desettisočkrat. Ime mikrohranilo selenu torej kar pritiče." 

Najboljši viri selena so izdelki iz polnozrnate pšenice, morska hrana, meso in jetra, daleč največ pa ga vsebujejo brazilski oreščki. S tremi ali petimi oreščki že prekoračimo varen dnevni vnos, z desetimi pa smo že na zgornji meji varnega oz. tvegamo selenozo.