Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.
Na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, živopisni izraz
Med poskusom svetovnega rekorda v nepretrganem pojavljanju na prvih straneh medijev je Janez Janša zdaj v najtežji etapi … se pravi med petindvajsetim in tridesetim letom po prvi naslovnici. Ker je južnoameriško konkurenco, kjer se politiki na naslovnicah pojavljajo tam med deset in petnajst let, že zdavnaj pustil za seboj, se lahko zdaj zgleduje le po redkih azijskih vzorih in seveda afriških prvakih – ki pa so po navadi slabo dokumentirani in ki slabše komunicirajo.
V teh kritičnih letih, ko je četrt stoletja pojavljanja na prvih straneh medijev v kategoriji “politika” že zdavnaj za njim, je dobil nepričakovano pomoč. Oziroma pomoč, ki se je ni nadejal, težko bi celo zapisali, da si jo je želel. Prišla je iz Nove kreditne banke Maribor od človeka, ki je banko vodil v času prve Janševe vlade.
Najprej in na začetku: če kdo misli, da so morebitni grehi spet omejeni na deprivilegirani vzhod države, ki ga finančno obvladuje NKBM, se gladko moti. Še več masla imajo na glavi bankirji iz NLB – le da tem za razliko od Štajercev ni treba pošiljati mailov. S predsednikom vlade se lahko pogovarjajo skozi odprto okno.
Pustimo ob strani finančno analizo in politične, sploh pa pravne posledice famoznega dopisovanja in se podajmo na veliko težje in za običajne politične analitike neznano področje slogovne analize spornih elektronskih sporočil. Takšna analiza, čeprav bo površna in bo zagotovo dala napačne zaključke, bo o vsej šaradi povedala več, kot recimo strokovna analiza Banke Slovenije. Seveda zaradi preprostega razloga, ker Banke Slovenije dopisovanje ne zanima. Zakaj pa bi jo, saj smo se do danes že naučili, da je naloga Banke Slovenije nadzor nad bankami, ne pa bančniki.
Prvo presenečenje slogovne analize je terminologija. Človek bi pričakoval, da bo, ko vrhunski bankir druge največje banke v državi piše predsedniku vlade, terminologija navadnemu smrtniku nedostopna. Če predpostavimo, da povprečno izobraženemu državljanu avtonomno ekonomsko znanje seže do terminov, kot so “obresti” ali pa “inflacija na medletni ravni” ali pa “euribor”, potem je pričakovati, da predsednik uprave banke s predsednikom vlade govori v visokem jeziku globalne ekonomije. Recimo o “teoriji javne izbire” ali o “naravnem monopolu”, ali pa bi razpravljala o vplivu davčne stopnje na spodbudo ljudi pri učinkoviti uporabi virov, kar je zajeto v znameniti “ekonomiki ponudbe”.
Hudiča, vsaj anticipativne obresti bi lahko omenila kdaj pa kdaj, a nič. Terminologija, ki jo Kovačič uporablja za komuniciranje s predsednikom vlade, daje vtis, kot da se voznik avtobusa z naveličanim šefom dogovarja za urnik voženj naslednji teden. Še posebno zabavne so epizode, ko Kovačič piše o “bitki za Večer”, ki jo kot vrhunski ekonomist začini z izključno vojaško terminologijo. Ali s tem dodaja svoji pisavi barvitost ali se samo klanja profesiji predsednika vlade, ni povsem jasno. Če citiramo: “… pa se je treba temeljito pripraviti na dolgo in trdo vojno, v kateri moramo zmagati!” Pameten mož je nekoč dejal: “Nikoli ne zaupaj človeku, ki ne loči med ki in kateri”.
Drugo presenečenje je naslavljanje. Matjaž Kovačič predsednika vlade redno vika. Kar je pohvalno. Presenetljivo pa tika tretjega udeleženca v vsej zgodbi, dediča štajerskega kraljestva ohlajenega zraka. Njega Kovačič tika, pa ne, ker se vsi Štajerci tikajo, temveč zato, ker sta se nekoč spoznala. In zdaj logični zaplet: ker sta Borut Petek in Janez Janša strankarska tovariša, Petek celo vodja kabineta, predvidevamo, da se tikata.
Tako pridemo do situacije, v kateri Kovačič Petka tika, Petek tika naprej Janšo, Janša pa Kovačiča vika. Prav tako vika Kovačič Janšo. Iz te majhne podrobnosti pa lahko izpeljemo večjo resnico. Iz vsega Kovačičevega pisanja bije na plano ena sama želja in sicer ta, da bi ga Janša tikal – in kaj je takega storil Petek, da mu je to uspelo. Zaradi tega Kovačič kar nekajkrat uporabi besedico “naši” v upanju, da je to bližnjica do tikanja, a Janša ga noče posinoviti. Kljub temu, da Kovačič napiše “Vi” z veliko začetnico.
Tretje presenečenje je odnos. Da je Kovačič do Janše servilen, ni neka posebna ugotovitev. Še več, na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, še bolj živopisni izraz. “Lezomujefrit” pravijo pretirani uslužnosti od slovenskih Goric do Kozjanskega; razmišljujoči pa naj si poskuša razložiti, zakaj. Zakaj bi odrasel in odgovoren predsednik uprave pomembne banke dnevno pisal otožne obrekljivke predsedniku vlade?
Dobro, Janša je pomagal Kovačiču do položaja, a na neki točki se človeška hvaležnost neha in pretiravanje v etiketi kmalu pripelje v osladnost. Stari Mariborčani so za Kovačičev slog poznali še nemški izraz »hofirati«, kar bi najlažje prevedli kot »dobrikati se«. Tako bi rekli v letih po prevratu in pozoren bralec se ne more znebiti vtisa, da Kovačič skozi pisanje Janši utrjuje svojo lastno načeto oziroma nikoli do konca vzpostavljeno samozavest. Boris Cavazza mora v novi reklami za pivo boksati, da spravi iz sebe svoje demone. Kovačič se svojih reši s pisanjem Janši.
Zadnje in najbrž največje presenečenje pa je duhovna revščina v sami lopovščini. V malverzacijah ni nobene elegance. Nobenega genialnega načrta, nepredvidljivega zasuka, pozorno skrite pasti. Ni suspenza. Vse skupaj je eno samo veliko mešetarjenje, bolj živinski sejem, kot pa vrhunsko, čeprav kvarno sodelovanje na relaciji banka-politika. In ti živinski prekupčevalci vedno znova padejo na eni in isti oviri. Zemlji! Da gre za preproste kmečke fante, ki bi generacijo nazaj z motiko rahljali prst, govorijo parcele in parcele in spet parcele, ki so bile glavni fokus vseh tako imenovanih poslov. Dobro, Večer je bankin prvi sosed in kupiti si ga je postalo stvar ugleda in prej imenovane servilnosti, a srčika so kljub vsemu parcele. Parcele na Hrvaškem, parcele v Sloveniji, nepremičnine takšne in drugačne.
Kako pomirjujoče bi bilo, ko bi kdaj kateri slovenskih tajkunov izginuli denar recimo investiral v “start up” podjetje ali bi preprosto kupil Applove delnice. Ko bi investiral v kakšno univerzo, ali bog ne daj, šel za mecena obetavnemu avtorju … Ne! Tajkunski denar gre v zemljo, kajti zemlja in parcele in nepremičnine in zemljišča, njihova zazidljivost in namembnost, njihova lokacija in potencial so porok ne le stabilnosti, temveč tudi generator ekonomske rasti. Gre za logiko, ki je ameriške bančnike in zavarovalničarje zanesla v posle z nepremičninami, ki so posledično zahodno civilizacijo spravili na kolena. S to razliko, da so ameriški bančniki pri svojih malverzacijah imeli na zemljiščih postavljene hiše in v njih so živeli ljudje, mariborski finančni strokovnjaki pa so se nameravali obogatiti z dalmatinskim kamenjem. In tu in tam s kakšno ovco.
Kljub tej briljantni slogovno-vsebinski analizi pa je treba poudariti, da gre pri mailih, ki jih je Kovačič pisal Janši, za razmeroma dolgočasno branje – ki se še nekako prebavi kot podlistek, v knjižni izdaji pa na trgu ne bi imelo nobene možnosti.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.
Na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, živopisni izraz
Med poskusom svetovnega rekorda v nepretrganem pojavljanju na prvih straneh medijev je Janez Janša zdaj v najtežji etapi … se pravi med petindvajsetim in tridesetim letom po prvi naslovnici. Ker je južnoameriško konkurenco, kjer se politiki na naslovnicah pojavljajo tam med deset in petnajst let, že zdavnaj pustil za seboj, se lahko zdaj zgleduje le po redkih azijskih vzorih in seveda afriških prvakih – ki pa so po navadi slabo dokumentirani in ki slabše komunicirajo.
V teh kritičnih letih, ko je četrt stoletja pojavljanja na prvih straneh medijev v kategoriji “politika” že zdavnaj za njim, je dobil nepričakovano pomoč. Oziroma pomoč, ki se je ni nadejal, težko bi celo zapisali, da si jo je želel. Prišla je iz Nove kreditne banke Maribor od človeka, ki je banko vodil v času prve Janševe vlade.
Najprej in na začetku: če kdo misli, da so morebitni grehi spet omejeni na deprivilegirani vzhod države, ki ga finančno obvladuje NKBM, se gladko moti. Še več masla imajo na glavi bankirji iz NLB – le da tem za razliko od Štajercev ni treba pošiljati mailov. S predsednikom vlade se lahko pogovarjajo skozi odprto okno.
Pustimo ob strani finančno analizo in politične, sploh pa pravne posledice famoznega dopisovanja in se podajmo na veliko težje in za običajne politične analitike neznano področje slogovne analize spornih elektronskih sporočil. Takšna analiza, čeprav bo površna in bo zagotovo dala napačne zaključke, bo o vsej šaradi povedala več, kot recimo strokovna analiza Banke Slovenije. Seveda zaradi preprostega razloga, ker Banke Slovenije dopisovanje ne zanima. Zakaj pa bi jo, saj smo se do danes že naučili, da je naloga Banke Slovenije nadzor nad bankami, ne pa bančniki.
Prvo presenečenje slogovne analize je terminologija. Človek bi pričakoval, da bo, ko vrhunski bankir druge največje banke v državi piše predsedniku vlade, terminologija navadnemu smrtniku nedostopna. Če predpostavimo, da povprečno izobraženemu državljanu avtonomno ekonomsko znanje seže do terminov, kot so “obresti” ali pa “inflacija na medletni ravni” ali pa “euribor”, potem je pričakovati, da predsednik uprave banke s predsednikom vlade govori v visokem jeziku globalne ekonomije. Recimo o “teoriji javne izbire” ali o “naravnem monopolu”, ali pa bi razpravljala o vplivu davčne stopnje na spodbudo ljudi pri učinkoviti uporabi virov, kar je zajeto v znameniti “ekonomiki ponudbe”.
Hudiča, vsaj anticipativne obresti bi lahko omenila kdaj pa kdaj, a nič. Terminologija, ki jo Kovačič uporablja za komuniciranje s predsednikom vlade, daje vtis, kot da se voznik avtobusa z naveličanim šefom dogovarja za urnik voženj naslednji teden. Še posebno zabavne so epizode, ko Kovačič piše o “bitki za Večer”, ki jo kot vrhunski ekonomist začini z izključno vojaško terminologijo. Ali s tem dodaja svoji pisavi barvitost ali se samo klanja profesiji predsednika vlade, ni povsem jasno. Če citiramo: “… pa se je treba temeljito pripraviti na dolgo in trdo vojno, v kateri moramo zmagati!” Pameten mož je nekoč dejal: “Nikoli ne zaupaj človeku, ki ne loči med ki in kateri”.
Drugo presenečenje je naslavljanje. Matjaž Kovačič predsednika vlade redno vika. Kar je pohvalno. Presenetljivo pa tika tretjega udeleženca v vsej zgodbi, dediča štajerskega kraljestva ohlajenega zraka. Njega Kovačič tika, pa ne, ker se vsi Štajerci tikajo, temveč zato, ker sta se nekoč spoznala. In zdaj logični zaplet: ker sta Borut Petek in Janez Janša strankarska tovariša, Petek celo vodja kabineta, predvidevamo, da se tikata.
Tako pridemo do situacije, v kateri Kovačič Petka tika, Petek tika naprej Janšo, Janša pa Kovačiča vika. Prav tako vika Kovačič Janšo. Iz te majhne podrobnosti pa lahko izpeljemo večjo resnico. Iz vsega Kovačičevega pisanja bije na plano ena sama želja in sicer ta, da bi ga Janša tikal – in kaj je takega storil Petek, da mu je to uspelo. Zaradi tega Kovačič kar nekajkrat uporabi besedico “naši” v upanju, da je to bližnjica do tikanja, a Janša ga noče posinoviti. Kljub temu, da Kovačič napiše “Vi” z veliko začetnico.
Tretje presenečenje je odnos. Da je Kovačič do Janše servilen, ni neka posebna ugotovitev. Še več, na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, še bolj živopisni izraz. “Lezomujefrit” pravijo pretirani uslužnosti od slovenskih Goric do Kozjanskega; razmišljujoči pa naj si poskuša razložiti, zakaj. Zakaj bi odrasel in odgovoren predsednik uprave pomembne banke dnevno pisal otožne obrekljivke predsedniku vlade?
Dobro, Janša je pomagal Kovačiču do položaja, a na neki točki se človeška hvaležnost neha in pretiravanje v etiketi kmalu pripelje v osladnost. Stari Mariborčani so za Kovačičev slog poznali še nemški izraz »hofirati«, kar bi najlažje prevedli kot »dobrikati se«. Tako bi rekli v letih po prevratu in pozoren bralec se ne more znebiti vtisa, da Kovačič skozi pisanje Janši utrjuje svojo lastno načeto oziroma nikoli do konca vzpostavljeno samozavest. Boris Cavazza mora v novi reklami za pivo boksati, da spravi iz sebe svoje demone. Kovačič se svojih reši s pisanjem Janši.
Zadnje in najbrž največje presenečenje pa je duhovna revščina v sami lopovščini. V malverzacijah ni nobene elegance. Nobenega genialnega načrta, nepredvidljivega zasuka, pozorno skrite pasti. Ni suspenza. Vse skupaj je eno samo veliko mešetarjenje, bolj živinski sejem, kot pa vrhunsko, čeprav kvarno sodelovanje na relaciji banka-politika. In ti živinski prekupčevalci vedno znova padejo na eni in isti oviri. Zemlji! Da gre za preproste kmečke fante, ki bi generacijo nazaj z motiko rahljali prst, govorijo parcele in parcele in spet parcele, ki so bile glavni fokus vseh tako imenovanih poslov. Dobro, Večer je bankin prvi sosed in kupiti si ga je postalo stvar ugleda in prej imenovane servilnosti, a srčika so kljub vsemu parcele. Parcele na Hrvaškem, parcele v Sloveniji, nepremičnine takšne in drugačne.
Kako pomirjujoče bi bilo, ko bi kdaj kateri slovenskih tajkunov izginuli denar recimo investiral v “start up” podjetje ali bi preprosto kupil Applove delnice. Ko bi investiral v kakšno univerzo, ali bog ne daj, šel za mecena obetavnemu avtorju … Ne! Tajkunski denar gre v zemljo, kajti zemlja in parcele in nepremičnine in zemljišča, njihova zazidljivost in namembnost, njihova lokacija in potencial so porok ne le stabilnosti, temveč tudi generator ekonomske rasti. Gre za logiko, ki je ameriške bančnike in zavarovalničarje zanesla v posle z nepremičninami, ki so posledično zahodno civilizacijo spravili na kolena. S to razliko, da so ameriški bančniki pri svojih malverzacijah imeli na zemljiščih postavljene hiše in v njih so živeli ljudje, mariborski finančni strokovnjaki pa so se nameravali obogatiti z dalmatinskim kamenjem. In tu in tam s kakšno ovco.
Kljub tej briljantni slogovno-vsebinski analizi pa je treba poudariti, da gre pri mailih, ki jih je Kovačič pisal Janši, za razmeroma dolgočasno branje – ki se še nekako prebavi kot podlistek, v knjižni izdaji pa na trgu ne bi imelo nobene možnosti.
Danes pa nekaj o prehranjevalnih praksah slovenske mladine. O tem, kdo kaj jè, kdo česa ne jè in zakaj. Skratka o pojavu, ki ga imenujemo »izbirčnost,« pogovorno »zbirčnost«, globoko na slovenskem podeželju pa »kočljivost«, celo »špuravost« ali »žnetlavost«, naši stari pa so mu rekli tudi »lišpavost.« V Sloveniji imamo prehrano za šolajočo se mladino subvencionirano. Obstajajo različne kategorije, odvisno od premoženjskega stanja družine oziroma skrbnikov, ostaja pa dejstvo, da imajo lahko osnovnošolci subvencionirano malico in kosilo, srednješolci pa malico. Ukrep, čeprav je pogosto politično manipuliran, se kljub vsemu zdi eden najbolj socialnih ukrepov države in je eden redkih, ki smer plovbe slovenske barke drži v pravi smeri. Ampak kot je navada, se je zapletlo tudi pri tem ukrepu. Muslimanska skupnost v Sloveniji je izvedla raziskavo, med katero so preverili stanje šolske prehrane glede na ponudbo svinjskega mesa. Kot vemo, je v tej verski praksi uživanje svinjskega mesa prepovedano. Muslimanska skupnost je še poudarila, da imajo njihovi otroci ustavno pravico dobiti jedilnik brez te vrste mesa. Na isti čoln so takoj skočili še vegetarijanci, ki bi jim redna ponudba vegetarijanskega obroka prav tako olajšala življenje, ker se ne bi bilo treba več vznemirjati, da bi njihov sonček prišel v stik z mesekom. Potem v nizkem štartu čakajo še vegani, ki so že do zdaj trdili, da je v šolah pogosto citiran verz Ježek bežek, kam pa kam greš ves s hruškami obdan … … ideološko obarvan, ker se norčuje iz prepričanja, da je treba odklanjati vso hrano živalskega izvora. A treba je vedeti, da muslimani niso edina religijska skupina v slovenski šoli z željo po prilagojenem jedilniku. Večinsko katolištvo bi v petkih absolutno uživalo ribe, v postnem času pa prosijo, če bi lahko država subvencionirala samo kruh in vodo. Ampak seveda se tu še ne konča. Sicer majhna, a vseeno obstoječa skupnost hindujcev apelira na zakonodajalca, da z jedilnikov umakne govedino, judovska skupnost se pridružuje muslimanski, kar je izjemno redek primer, pri prepovedi svinjine; po drugi strani pa se učenci, katerih starši prihajajo iz azijskega sveta, sprašujejo, čemu slovenske šole ne ponujajo pasjega mesa. Ki je menda zdravo in za šolajočo se mladino tako koristno. Sicer ni podatka, če imamo v slovenskih šolah koga z mongolskim kulturnim in religioznim vzorcem, ampak bog ne daj mu postreči ribo, polinezijskim učencem pa ne mleka in mlečnih izdelkov. Ampak ne smemo se ustaviti le pri religioznih ali kulturnih praksah. Šole morajo poskrbeti tudi za dietno kuhinjo; brezglutenski obroki se zdijo razumna zahteva, potem pa so tu še učenci, ki so intolerantni na laktozo ali trpijo za diabetesom. Ves ta sprehod skozi različne kombinacije jedilnikov pa je bil potreben, da se dokopljemo do bistva vsega problema. Če bi bili starši modrejši, se ne bi ukvarjali, kaj jedo otroci, ko so v šoli, ter bi bili veseli, da sploh jedo – privilegij, ki je na planetu vse manj samoumeven. Potem pa so tu še šolske kuharice. Kot vemo vsi, ki smo se prikotalili skozi osnovnošolsko šolanje … Lahko se zameriš ravnatelju, lahko se zameriš učiteljici matematike, kar je zelo pogosto, lahko se zameriš celo knjižničarki, ne smeš pa se zameriti kuharici v šolski kuhinji. In – ali hišniku, o čemer pa bomo govorili ob drugi priložnosti. Kot je staršem z nerazumnimi, nesmotrnimi in razvajenimi stališči in zahtevami uspelo uničiti že mnogo dobrega v slovenski šoli, jim bo z vtikanjem nosu v lonce šolskih kuhinj slej kot prej uspelo uničiti tudi šolsko prehrano. Univerzalno pravilo je: vsi otroci so lačni in vsi otroci so po malem izbirčni. Ampak otroški svet je narejen praktično in se izbirčnost ali preference pri hrani uravnajo same od sebe. Prejšnje generacije, ki smo doživele višek kulinarične ponudbe malic pri sendviču s pariško, smo religiozne, kulturne in zdravstvene omejitve med populacijo regulirale s tem, da so deklice dale salamo iz sendviča dečkom, ti pa deklicam nazaj rezino sira. Pa so bili zadovoljni kulturni vzorci in vsi bogovi na panteonu. Ampak seveda se izbirčnost ne konča v osnovnih in srednjih šolah. Kje pa! Ker se socialnost obroka razteza tudi na študentsko populacijo – spet trdimo, da gre za pohvalno in dobrodošlo prakso – se je z začetkom študijskega leta začelo komplicirati tudi tam. Če spomin ne vara, so se prvi boni na univerzi v Ljubljani, ki je tedaj nosila neko drugo ime, pojavili v prvi polovici osemdesetih let dvajsetega stoletja. Ker so na začetku veljali za vse izdelke v študentskih kantinah, so bile prve generacije študentov subvencionirane od države s pivom, kar je bil zelo socialen, a nekoliko manj študijsko naravnan ukrep. Pozneje so se boni spremenili do oblike, ki jo poznamo danes, ko ponudniki študentske prehrane, trenutno jih je 220, ponujajo prehrano v 307 lokalih. Večinoma seveda v Ljubljani, študentske organizacije pa poudarjajo, da se je število ponudnikov v zadnjih osmih letih skoraj prepolovilo; sklepamo, da ima to nekakšno povezavo z ljubljanskim turističnim boomom. Se pravi; bolj kot je hrano mogoče prodati turistom, manj je interesa prodati jo študentom. A to še ni vse. Zapletlo se je pri kakovosti prehrane. Ponovno brez podatkov in najbrž narobe sklepamo, da so prve generacije, ki jim je bilo dovoljeno biti izbirčen v osnovni šoli, zapustile šolske klopi in se preselile v predavalnice. Tako imamo pobudo različnih študentskih društev, da se boni omejijo ali ukinejo, nadomestijo pa naj jih študentske menze, ki bi lahko bolje skrbele za zdrave in uravnotežene obroke, kot to počnejo lokavi gostilničarji, ki jih zanima samo profit. Še več; v razgreto ozračje se je vključil celo Nacionalni inštitut za javno zdravje s projektom »Dober tek študent«. V septembru 2023 so izvedli vizualno oceno 35 obrokov, izbranih glede na najpogosteje unovčene študentske bone. Z Nacionalnega inštituta so sporočili, da bodo letos šli še korak dlje. Letos izbrane obroke ne bodo le vizualno ocenili, temveč jih bodo tudi poskusili, s čimer bomo dobili nov kamenček pri borbi za zdravo in uravnoteženo prehrano študentov. Kot vidimo, so bitke na bojnem polju subvencionirane prehrane naše mladeži – ki se bojujejo tako v kuhinjah kot v poslanskih klopeh, sploh pa za štirimi stenami domov, kjer se otroci pritožujejo nad teksturami, okusi in postrežbo – besne in pri mesnih obrokih celo krvave. In najbrž se nikjer v našem javnem življenju tolikokrat ne omeni ustava republike Slovenije kot pri subvencionirani šolski prehrani. Zaradi tega se »Ustavna komisija« državnega zbora zavzema, da bi s tresočo kuhalnico kot ustavno dopolnilo v ustavo dodali ne člen, temveč celotno »Slovensko kuharico« Felicite Kalinšek, kar bi posledično vsem šolajočim se v Sloveniji omogočilo ustavno pravico, da jedo točno tisto, kar jim paše.
Danes pa o zanimivi pobudi, ali bolje rečeno akciji, ki jo je začela slovenska vlada. S pomočjo "Agencije za energijo republike Slovenije" so sestavili test oziroma nabor vprašanj, ki bo dokončno izmeril inteligenco vseh prebivalcev Slovenije. Začeli bodo s prvim oktobrom, še bolj natančno pa s prvimi položnicami konec meseca, in takrat bomo končno izvedeli, kako inteligentni smo Slovenci. Konec bo skrivalnic in ekstremov navzdol v smislu "neumni smo kot noč", ali navzgor, ko kričimo: "Pametnejši smo od Einsteina …" Z znanstveno metodo, nepristransko in akademsko hladno, bomo poslej poznali ne le inteligenco naroda, temveč tudi vsakega posameznika.
Danes poskusimo najti enotno teorijo polja. Se pravi sistem, ki bi povezal, razložil in posledično razrešil vse naše travme, težave in tegobe. Odgovor je čisto preprost: »zapori«! Ni skrivnost, da si polovica Slovencev želi drugo polovico videti za rešetkami in nekaterim v tej državi dejansko uspe, da so obsojeni na zaporno kazen. A zadnje tedne nas je dosegla novica, da so slovenski zapori prezasedeni. Oziroma prenapolnjeni. Njihove kapacitete so zapolnjene 130-odstotno. Če se bo na sodiščih kaj izcimilo iz afere TEŠ 6, pa se bo ta številka povzpela na 150-odstotno prezasedenost, s tem, da bo v zapore prišlo kar nekaj obsojencev s posebnimi potrebami. Ne drezajmo preveč v občutljivo področje penologije in se po butalsko vprašajmo: »Ali je za prenatrpanost krivo preveliko število kriminalcev, ali premajhno število zaporov?« Eno je gotovo; število zapornikov bi dramatično znižali, če bi bili tako državljani Slovenije kot tudi tujci, ki nas obiskujejo ali pri nas živijo, bolj pošteni. Poštenost je najenostavnejša rešitev za prezasedenost zaporov. A ker ni znakov, ki bi kazali na množično dekriminalizacijo, smo skozi javna občila celo tisti, ki smo zunaj, ujeti v 130-odstotno prezasedenost. Tisti, ki so notri, pa sploh. In ker vemo, da bi bilo potrebnih 30 odstotkov manj zapornikov za 100-odstotno napolnjenost kapacitet, je mogoče trenutno stisko rešiti samo z novimi zapori. Eden takšnih se bo v kratkem odprl na Dobrunjah, saj so ljubljanske zaporniške in priporniške kapacitete presežene dvakratno in upajmo, da se županu Jankoviču ne bo zgodilo enako, kot se je njega dni koprskemu županu Popoviču, ki je takrat novi koprski zapor svečano odprl od znotraj. Kakorkoli; za prenapolnjenost zaporov je menda v veliki meri kriva migrantska kriza, saj se je povečalo število ilegalnih prehodov meje – kar je znotraj schengena nekoliko disfunkcionalna novica. Vse našteto so gola dejstva in v teh zaostrenih razmerah so se odzvali na ministrstvu za pravosodje. Kajti ne le, da ni zaporov, tudi pravosodnih policistov, se pravi ljudi, ki zapornike čuvajo, ni. Menda imajo preslabe plače. Logika slehernika ob tem vprašanju je precej preprosta. V državi, kjer so stanovanja za mlade samo predvolilna floskula, je zgraditi javno nepremičnino, se pravi zapor, praktično nemogoče. Ampak ker jim je v Ljubljani to uspelo, bo zapornik v Dobrunjah bival v celici, za katero bi študent z veseljem plačal 400 evrov plus stroške. Mlada družina recimo bi se dala za »dobrunjsko« ljubljansko kvadraturo mirno zapreti. Družba, ki jo bolj skrbi prezasedenost zaporov kot prezasedenost študentskih domov, ni na najbolj veseli poti. Kar pa spet ne pomeni, da v nekaterih študentskih domovih ne bi potrebovali pravosodnih policistov, da čuvajo tam stanujoče … Povedano še drugače. Karkoli se v naši državi že začne, se vedno na konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu. Ker torej kazenske sankcije na nepremičninskem trgu nimajo možnosti, je ministrica Katič naklonjena bolj kreativni rešitvi, ki ne zahteva krmljenja gradbenih baronov z javnim denarjem. »I, če so zapori prepolni, pač spustimo nekaj zapornikov!« Z novelo v zakonodaji o prestajanju kazenskih sankcij bi omogočili, da bi lahko bili določeni zaporniki predčasno izpuščeni iz zapora. Seveda le tisti, ki niso nevarni za družbo; kar nas kot javnost postavlja pred manjšo dilemo, ki se glasi: »Če niso nevarni za družbo, čemu so sploh pristali zaporu?« Novela bo ob možnosti predčasnega izpusta iz zapora dodala tudi novo krajšo formulacijo pri izreku zaporne kazni, ki se je bodo morali odslej držati sodniki. Začne se sicer klasično: »V imenu ljudstva«, konča pa se: »Obsojeni ste na pet let, razen če bo v zaporu gužva!« Otežene bivalne in prostorske razmere v slovenskih zaporih so po naših informacijah v dobršni meri spremenile tudi način obrambe, ki jo uporabljajo odvetniki slovenskih nepridipravov. Zdaj nič več ne iščejo alibijev, ali se sklicujejo na demenco svojih strank, ali pa valijo krivdo na pozabljive tajnice … Po novem so opremljeni z zdravniškimi potrdili, ki zahtevajo, da se mora obsojencu za njegovo mentalno zdravje v zaporu omogočiti vadba bobnov, ali pa vsakodnevna joga, ki od osme do devete zjutraj in od sedemnajste do osemnajste popoldne zahteva pet kvadratov prostora. Sodniki takšne obtožence raje pošljejo domov, kot da še povečujejo gnečo v zaporih. Je pa tudi res, da bomo morali pogledati točno noter v narodov DNK … Kaj se plete med Slovenci in prezasedenostjo. Vsa javna infrastruktura je prezasedena; bolnišnice, domovi za ostarele, zapori, vrtci, šole, avtoceste, morska obala, hoteli in koncerti hrvaških pevcev. Ker nas je živih še kar nekaj generacij, ki smo skusile in preživele prezasedenost vojaških spalnic, planinskih koč, delavskih avtobusov in nogometnih stadionov, bi si upali trditi, da gre pri prezasedenosti zaporov bolj za kaprico, kot za resnični problem ...
Coprnica Ursula je sedela na vrhu Slivnice, servisirala metlo, vkuhavala ozimnico in poskušala sestaviti Evropsko komisijo. Na srečo so bile po Evropi poplave, ki tradicionalno povečujejo njeno priljubljenost, na nesrečo pa se je sestavljanje komisije zapletlo, kar povečuje njeno nejevoljo. Namreč coprnica Ursula je bila kljub vsem magičnim napojem, čarovni palici, urokom in coprnijam že nekaj dni prek roka, v katerem bi morala komisijo predstaviti. In nič ni kazalo, da ji bo v kratkem uspelo. Kajti eno so coprnije, druga pa je aritmetika. In ta zadnja je neusmiljena, kar je coprnico tako jezilo, da je v slepi jezi malo priredila podatke o gospodarski rasti v Evropi.
Vsem skupaj lep praznik. Letos je, kot vemo, sluzast. Oba največja in najpomembnejša državna praznika sta v koledar izjemno strateško umeščena. Kar pomeni, da smo se Slovenci tudi ob najpomembnejših in najtežjih političnih in vojaških odločitvah v preteklosti že odločali strateško. Pomeni, da smo gledali tudi vnaprej. Dan samostojnosti in enotnosti je umeščen v božično-novoletni cikel prostih dni, Dan državnosti pa sovpada s koncem šolskega pouka, ko se tradicionalno na prvem morju otrokom pridružijo še starši. Otroci nato prav tako tradicionalno ostanejo v prikolicah in na vikendih z dedki in babicami, starše pa za teden ali dva še pokliče nazaj blagostanje slovenske socialne države.
Tedensko izkazovanje nezadovoljstva z našim premierjem je pretekle dni prineslo zanimivo epizodo, ki je nekoliko drugačna od običajnih. Ob že nekoliko dolgočasnih očitkih o nesposobnosti se je tokrat ob Golobovem ravnanju pojavila dilema, ki je zaradi kompleksnih okoliščin vzbudila zanimanje tudi pri vaši najbolj priljubljeni analitični oddaji.
Hvala bogu se je končalo. Širše sorodstvo, prijatelji, sodelavci ter birmanski boter so devetim Slovencem zrihtali službe v Bruslju in zdaj bo za nekaj časa mir. Torej se lahko posvetimo bistvenim vprašanjem. Med drugimi tudi vprašanju o človeški naturi in smislu vojne.
Na začetku pojasnilo za tistih nekaj sto Slovencev, ki v Ljubljani ne živijo, ali ki se v zadnjih nekaj dneh niso odpeljali v prestolnico po takšnih ali drugačnih opravkih. Na Trgu republike, na tistem trgu, ki je težo slovenske zgodovine in z njo povezane usodnosti prevzel na svoja pleča od Kongresnega trga, so se pojavili medvedi. Na Trgu Republike se po navadi pojavljajo protestniki te ali one sorte, kdaj pa kdaj tudi kakšen poslanec iz bližnjega parlamenta, ali pa naključni mimoidoči. Seveda tudi mladi, ki z deskami skačejo prek legendarnih stopnic modernistične arhitekture.
Danes pa o slovenskem športu. A ne – kako stereotipno – o njegovih mogočnih zmagah, temveč danes o njegovih grenkih porazih. Slovenski šport je namreč izgubil … Izgubil je svoj slogan in s tem mu grozi, da izgubi najprej navijače, posledično pa še svoje bistvo.
Ko se bliža poletje, je treba okrepiti shizofreni odnos Slovencev do sosedov Hrvatov. Gre namreč za to, da večina Slovencev dopustuje na hrvaški obali, mnogi od njih v svojih lastnih objektih, po drugi strani pa negujemo hrvaško-slovenski spor okoli meje. Na tihem smo upali, da je mejni spor z vstopom Hrvaške v Schengenski sporazum razrešen, ampak so migranti in ribolovna območja zadevo podaljšali v nedefinirano prihodnost.
Kljub temu da vemo vse o vsem, človeka še vedno kdaj pa kdaj kaj preseneti. V državnem zboru, kjer so poslanci plačani od števila ustanovljenih strokovnih skupin na mesec, so pravkar ustanovili novo. Skupino zagotovo, ako je tudi strokovna, bo povedal čas. Člani ustavne komisije Državnega zbora so se strinjali o ustanovitvi skupine, ki bo razpravljala o tem, da se uporaba gotovine zapiše v ustavo.
Malo čudno je, da v tednu, ko praznujemo delo, nihče ne dela. Vsi pa prepevamo; v naslednjem tednu, ko praznujemo Evrovizijo, pa vsi delamo in nihče ne poje.
Zadnje dni nas je pretresla novica, da ima eden najvidnejših in najvišjih sodnikov v državi – SP! Predsednica parlamenta, tudi sama sodnica, a brez SP-ja, se je tako razhudila, da je zahtevala, da sodnik odstopi. O nezdružljivosti sodniške službe s čemerkoli drugim, je govorila. Ker menimo, da nasprotniki sodniških SP-jev nimajo prav, danes nekaj o teoriji in praksi te priljubljene zaposlitvene oblike.
Danes pa nekaj o zapletenem, a čudovitem svetu verskih običajev in verovanj. O religiji, skratka …
Danes pa nekaj o lanskih poplavah. O hitrosti obnove se lahko prepirajo politiki, na tem mestu pa samo spomnimo na nesrečne družine, ki jih čaka morebitna izselitev. 36 objektov bo odstranjenih, 348 objektov pa je takšnih, ki predstavljajo potencialno nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Vlada je ponudila možnost nadomestne gradnje in vsaj del te naj bi bili tipski objekti. Gre za pet različnih tipov, ki pa so jih pristojni organi opisali samo z generičnimi imeni, kot so: manjši objekt, individualni tip objekta in pa dvojčka ali vrstna hiša. Govorimo seveda samo o tistih upravičencih, ki so se odločili, da jim bo nadomestni objekt zgradila država. Mnogo bo namreč tudi upravičencev, ki so se odločili za individualno gradnjo …
Danes pa zelo na kratko, kajti v našem skromnem uredništvu se spopadamo s postpraznično depresijo … Kar pomeni, da smo depresivni vse dneve, razen praznikov. Tako kot je to na Slovenskem navada … Če ima že telo težavo prebaviti vso to šunkovje in jajcevje, kako se šele muči um! Zato danes zelo počasi v nov teden. O tem, da gre civilizacija k hudiču, imamo mnogo dokazov, a noben ni tako poveden, kot so prvoaprilske potegavščine. Zadeva je zelo preprosta; včasih so bile prvoaprilske šale v medijih priljubljena eskapada posameznih uredništev in če je bil bralec, gledalec, ali poslušalec vsaj približno informiran, jih je z lahkoto vse prepoznal. Ker je bil svet enostaven in verjeten, je bilo vse izven tega mogoče v medijih objaviti le in samo za prvi april. Danes pa je kaj takega skoraj nemogoče, saj neverjetne novice spremljamo v medijih vse leto in tiste, ki bi naj štrlele po svoji neverjetnosti za prvi april, so z mirno vestjo objavljive tudi sredi junija. Tako je prepoznavanje potegavščin v medijih postal izziv, podoben tistim, kot se z njimi srečujejo tekmovalci v kvizih slovenskih televizij. Teoretično vprašanje, ali se je resničnost spremenila v potegavščino, ali pa so potegavščine postale resnične, sicer ostaja predmet razmisleka, mi, kot oddaja, ki barata z dejstvi, pa vam bomo predočili nekaj najbolj vzorčnih primerov, ki so nas begali letos prvega aprila. Najprej in na začetku; ni pomagalo, da je bil prvi april letos v sklopu velikonočnega praznovanja – dvomiti v vse velikonočne novice je na nek način brezbožno, zato vse, kar so o temeljih krščanstva mediji poročali letos prvega aprila na velikonočni ponedeljek, sprejemamo brez kančka dvoma. Ampak ko bi se ustavilo vsaj pri vstajenju … Novica, ki je vsaj malo dišala na prvoaprilsko potegavščino, je bila tista, da je predsednica države obiskala blagoslov motoristov v Mirni Peči. Ker je tudi sama motoristka. Na potegavščino namiguje že blagoslov motornih koles kot tak, kajti čemu bi blagoslov motorjev obiskalo 12 tisoč motoristov, šole varne vožnje pa samevajo. Hočemo povedati, da se zdi novica o tem, kako se motoristi pred začetkom sezone raje zaupajo vsevišnjemu kot pa strokovnjaku varne vožnje, vsaj malo privlečena za lase. Da se predsednica države naokoli prevaža v oprijetem usnjenem kombinezonu z izvezenim simbolom Hells Angelsov na hrbtu, se zdi po drugi stani bolj verjetna. Druga danes obravnavana novica pa se je dejansko izkazala za potegavščino, čeprav se zdi še kako resnična; gre za vest o spomeniku Milanu Kučanu v Križevcih na Goričkem, kjer se je ta slovenski politik tudi rodil … Čemu je novica zvenela verodostojno? Po demontaži socialističnega spomeniškega arzenala je spoštovani ceh politikov ostal v Sloveniji skoraj brez spomenikov. Male plastike, doprsne kipe in celotne figure premorejo umetniki in znanstveniki, celo kakšen športnik je vmes, politikov pa skoraj ni več. Tako so politiki, od nekdanje inflacije, padli v popolno spomeniško nemilost. In če sledimo logiki, da si aktivni politiki skušajo vsakodnevno postavljati spomenike v podobi čistilnih naprav, vodovodov, cest in krožišč, se zdi zelo verjetno, da si spomenik zasluži tudi upokojen, akoravno še kako živ bivši predsednik. Tretja novica, ki se je zdela kot prvoaprilska šala je bila ona, da se je naš vrhunski kolesar Primož Roglič, pred ciljem nekoliko izgubil, narobe zavil, a je kljub temu zmagal na kronometru. Neverjetno, a bilo je res. Zadnja prvoaprilska potegavščina, ki se je spet izkazala kot resnična, pa je bila tista, da je Slovenijo prekril oblak saharskega peska. Sicer so bili pretekli dnevi nekam megleni, mrč je visel nad obzorjem, a iz osnovnošolske izobrazbe vemo, kje približno leži Sahara. Leži v Afriki, Afrika pa je celina, ki je na tisoče kilometrov oddaljena od nas. In misel, da nas pozimi ne doseže niti ena sama snežinka, da pa je zato spomladi z neba mogoče pričakovati pesek, ki ga je prineslo iz Sahare, se zdi tako butasta, da je – objavljena na prvi april – skoraj zagotovo potegavščina. Ampak ko je Arso objavil, da res gre za nadležnega obiskovalca iz puščave, se je teza iz začetka današnjega prispevka, kako gre planet definitivno v franže, le še enkrat pokazala kot resnična. Ob tem, da je resničnost postala potegavščina, pa imamo mediji še neprijetno lastnost, da že tako zmedeno realnost še dodatno zapletamo, krivimo in z njo manipuliramo. In to vseh 365 dni … Zato se zdi dobrodošel, oziroma edino logičen predlog, po katerem bi na prvi april uredništva naredila izjemo in objavljala izključno preverjene, verodostojne in relevantne
Danes pa zelo na kratko o nekaterih temeljnih vprašanjih bivanja. V tednu, ki ga začenjamo brez Petra, najprej pojasnjujemo, da odhod velikega šampiona v pokoj najverjetneje ni dokončen. V Sloveniji imamo zakonodajo, ki omogoča upokojencem, da pogodbeno delajo še naprej. Nekateri strokovnjaki celo trdijo, da je ta zakonodaja eden izmed razlogov za nezaposlenost med mladimi, a ostaja dejstvo, da je mogoče tudi iz pokoja po navadi z dotedanjim delodajalcem pogodbeno sodelovati še naprej. Tako si mislimo, da bo tudi Pero še kdaj pogodbeno skočil in kar je najboljše: lahko bo izbiral samo tiste skakalnice, ki so mu ljube; izognil pa se bo lahko potovanjem čez lužo ali na Japonsko.
Danes bomo analizirali dogajanje, ne na levici, temveč v Levici. V mislih imamo stranko Levica, oziroma kolikor je od nje ostalo. Vsakodnevno nas namreč dosegajo skrb zbujajoče novice o odhodih članstva in o odstopih posameznikov s pomembnih organov stranke, kot tudi o razprtijah v poslanski skupini. V vsej tej zmešnjavi, polni telenovelnih obtoževanj in podtikanj, smo si naključni mimoidoči zapomnili predvsem eno stvar: "Levica ima zdaj frakcije!" Ali vsaj eno frakcijo, ki se je odcepila od telesa stranke. Končno smo si oddahnili, kajti prihodnost levičarske ideje, da ne zapišemo ideologije, je v Sloveniji zagotovljena. Kajti nič ne more biti bolj levičarskega, kot je frakcija v levi stranki. Frakcije so temelj leve ideje in če gremo v še ne tako daljno zgodovino, je bilo poglavje "Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslavije" eno najtežjih med pripravo za kviz "Tito, revolucija mir …" … na katerem so, sklepamo, sodelovali mnogi pomembni slovenski levičarji in skoraj vsi pomembni slovenski desničarji. Toliko o tem. Ustanovitev frakcije je trdno vpeta v levičarsko zgodovino in je s stališča ikonografije prav tako pomembna kot podobe bledoličnih levičarjev, ki z baretkami na glavah pijejo žganico iz kavnih skodelic v vlažnih kletnih prostorih. Enostavno je frakcija temeljni del levičarske prakse, če že ne teorije, in zdaj, ko jo imamo, se lahko na levici končno posvetijo resničnim izzivom sedanjosti. Najprej k očitkom. Člani frakcije očitajo deblu stranke, da se je prodalo liberalni ideji s tem, ko v vladi zastopajo stališča kapitala in ne več idealov socializma, in da krmijo elite, namesto da bi branile proletariat. Za to so navedli kar nekaj zakonske regulative, ki je bila v zadnjem času sprejeta od trenutne koalicije; med njo podpora militarizaciji Slovenije in podpora zavarovalniško-zdravstveni zakonodaji. A frakcionaši vendarle pozabljajo, da so se v pred meseci še enotni stranki ustrelili v koleno, ko za koordinatorja niso obdržali prepoznavno in uveljavljeno ter do neke mere karizmatično osebo, temveč so stranko, sledeč logiki centralnega komiteja in kolektivnega vodstva, zaupali koordinatorici, ki javno ni tako všečna kot njen predhodnik. V Sloveniji pa volitve še vedno dobivajo izpostavljeni politiki in ne strankarski programi! Žal. Z žrtvovanjem priljubljenega koordinatorja so v Levici tako zadostili normam leve ideje, a kljub temu doživeli odcepitev, frakcijo in tovariško kritiko. A vsaj za trenutek se ustavimo ob bistvu kritik, ki so jih odpadniki naslovili na vodstvo Levice. Ker ne poznamo dinamike strankarskega življenja, seveda streljamo na slepo. Ena osnovnih kritik frakcije je ta, da je Levica v vladi obrnila hrbet proletariatu. Razumni v tem trenutku nekoliko zastriže z ušesi, saj smo prepričani, da leva frakcija o proletariatu govori kar tako – na pamet. In da ne ve natančno, kaj to proletariat sploh je. To pa trdimo zaradi preprostega dejstva, da tudi slovenski proletariat za sebe ne ve, da je proletariat. Ker če bi se slovenski proletariat zavedal svojega proletarstva, bi se politično organiziral sam od sebe in ne bi potreboval stranke, ki je namesto na delavstvu, zrastla na FDV-ju. To, kar v levici mislijo, da je proletariat, so samo potrošniki s slabšo kupno močjo in s šopom kartic za popuste v denarnici. Na drugi strani imamo meščanski tabor, ki se od proletariata razlikuje samo po tem, da lahko kadarkoli dobi potrošniški kredit. A če levica ne ve, kaj proletariat je, še ne pomeni, da ta v Sloveniji ne obstaja. Pa še kako obstaja! Proletariat danes ni zasužnjen v jeklarnah, rudnikih in pristaniščih … Proletariat se danes udejanja v prekarnem delu, v študentskem delu, v agencijskem delavstvu, v dnevnih migrantih tako v Ljubljano kot v tujino, v delu na črno, v neenakih možnostih in neenakem plačilu za enako delo – skratka v brezčutnosti, ki jo do svojih zaposlenih goji slovenski poosamosvojitveni gospodarski čudež. In ponovno imamo za naše, iz zraka potegnjene trditve, nekaj trdnih dokazov … Najprej; med ustvarjalci oddaje so taki, ki so na lastni koži skusili, kakšna sta delo in življenje, ki bi ju lahko označili kot proletarska v klasičnem smislu; pa tam nikoli niso srečali kakšnega agitatorja, ali organizatorja ali člana politične stranke Levica. In drugič, da sodobni slovenski socialisti ne vedo natančno, kaj pomeni biti proletarec in ne, kje se da katerega najti, najlepše dokazuje, da se nobeno od prej naštetih področij z vsemi temi leti parlamentarnega življenja stranke Levice ni izboljšalo. In s tem, ko se je frakcija odmaknila od kapitalu prodanega jedra Levice, so se možnosti za to zmanjšale še bolj. Kot nas uči zgodovina, bo imela frakcija trdna in načelna stališča do prej naštetih proletarskih težav, a če kaj, so prav trda stališča frakcij socialistično idejo izbrisala s planeta.
Zadnje dni smo zasledili informacijo, da je premierova partnerka Tina Gaber na sestanek o strateškem komuniciranju vlade pripeljala spletno vplivnico in strokovnjakinjo za družbena omrežja Samanto Cimerman. Javnost, ki ima Tino že tako ali tako v želodcu, se je na kombinacijo s Samanto odzvala žolčno … Eden od osrednjih dnevnikov je na svojem spletnem portalu, kjer običajno za celotne članke računa mastne denarce, bralce v tem primeru častil z integralnim besedilom – informirali smo se lahko zastonj. Mimogrede; sicer je hecno, ko levi mediji rušijo levo vlado, ampak v slovenski spregi politike in medijev nas že dolgo ne preseneča čisto nič več …
Danes, ko obeležujemo mednarodni dan morbidnega in obešenjaškega, pa ena morbidna iz domačih logov. Dvomimo, da vas mnogo poslušalcev ve, pod katero ministrstvo spadate, ko umrete.
Neveljaven email naslov