Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedensko izkazovanje nezadovoljstva z našim premierjem je pretekle dni prineslo zanimivo epizodo, ki je nekoliko drugačna od običajnih. Ob že nekoliko dolgočasnih očitkih o nesposobnosti se je tokrat ob Golobovem ravnanju pojavila dilema, ki je zaradi kompleksnih okoliščin vzbudila zanimanje tudi pri vaši najbolj priljubljeni analitični oddaji.
Okoliščine so sicer na prvi pogled preproste in prav tako na prvi pogled je premier ponovno ustrelil kozla. Šlo pa je tako.
Švicarji so priredili mirovno konferenco za Ukrajino, Golob pa je šel raje gledat Dončića v Dallas. V svojo obrambo je pojasnil, da se je za pot čez lužo odločil šele zatem, ko se je prepričal, da gre Ruse in Ukrajince mirit gospa predsednica. Ampak javnost je šla v strelske jarke, ker: kaj se pa to pravi, vprašanja o življenju in smrti, geopolitični prihodnosti, svetovnem redu, nevarnosti tretje svetovne vojne in podobno zamenjati z veseljem ob gledanju uspešnega metanja žoge skozi obroč!
Na prvi pogled ima javnost seveda prav, kajti v opisu del in nalog predsednika vlade so mirovne konference mnogo višje na lestvici od košarkarskih tekem.
Ampak ko javnost enoglasno linča vsakokratnega slovenskega premiera, je vedno pametno pogledati problem od blizu. Kot to storimo v naslednjih nekaj minutah.
Najprej bodimo realistični glede udeležbe Slovenije na mirovnih konferencah.
Niso nas pogosto vabili. Oziroma, sploh nas niso vabili. Še ko smo bili znotraj katere druge večnacionalne tvorbe, so nas odganjali od mize. Če kongres Svete alianse v Ljubljani leta 1821 obravnavamo vsaj na simbolni ravni kot mirovno konferenco, so celo pri Tavčarju Rusi omenjeni večkrat kot Slovenci. Pa je bil kongres pri nas doma! V povojnem Parizu so med debato o naši zahodni meji iz sobe poslali celo jugoslovansko delegacijo – kaj bi šele storili samo s slovensko …
Hočemo povedati, da je naš geopolitični vpliv omejen zaradi preprostega dejstva, ki se je v teh zadnjih nekaj stoletjih neštetokrat izkazalo kot pravilno: "Ker smo majhni in neznatni, smo tudi neupoštevani."
Če povsem odstranimo nacionalni ponos in samopoveličevanje – tudi če bi Golob sedel v Švici, bi bilo njegovo mnenje, mnenje naše vlade in s tem mnenje našega naroda – nepomembno. Za zastopanje nepomembnih mnenj pa imamo na srečo v Sloveniji institut predsednika države.
Tisti bolj poduhovljeni na tem mestu dvignejo pravičniški prst, češ da ne gre samo za geopolitično merjenje moči in da lahko tudi majhne države znotraj mednarodnih odnosov s svojo držo, nastopom, ali vzorom opozarjajo na etične standarde in posledične zdrse.
Res je, a zavzeti moralno utemeljeno stališče glede konflikta na evropskem vzhodu je, kot smo se v teh preteklih dveh letih naučili, Sizifovo delo. Vsaki, še tako globoki človeški tragediji sčasoma poteče rok trajanja in na koncu jo zamenja cinizem politike in orožarske industrije.
Ob tem pa obstaja še ena plat mirovne konference v Švici. Še preden se je začela, je bilo z izjavama predsednikov obeh vojskujočih se strani jasno, da bo neuspešna. Vsaj glede miru. Sedeti tam v veri, da se kuje kakršna koli oblika miru ali vsaj majhna možnost za prekinitev ognja, bi bilo naivno. Tako je konferenca bila namenjena samo za nekaj splošnih izjav in kot nabirka novih milijard za vojaško pomoč Ukrajini. Sklepati orožarske posle na konferenci o miru pa je vsaj toliko smešno, kot je tudi tragično.
Obstaja sicer majhna možnost, da se je premier vsega tega zavedal ter je z neudeležbo na konferenci poslal svetu glasnejše sporočilo, kot bi ga z udeležbo. Večja možnost pa je, da premier tako daleč ni razmišljal in si je samo želel videti igrati Dončića. Glede na rezultat tekme, ki se je je udeležil, je bilo zagotovo bolj zanimivo v Dallasu kot v Švici.
In zdaj k političnim konotacijam obiska v Ameriki.
Skrb za prepoznavnost in dobro podobo Slovenije v tujini je v opisu nalog prvega ministra pomembna kategorija. In če smo ugotovili, da bi bil v Švici praktično neviden, je nekaj besed z Luko Dončićem pred tekmo zaleglo za celoletne napore polovice diplomatskega zbora slovenskega zunanjega ministrstva. Naključno te dni pri nas proslavljamo, ker smo se po zaslugi ruskih vohunov z novičko znašli na straneh Wall Street Journala. Na straneh vseh športnih in večine ostalih medijev v Združenih državah pa se dnevno znajdemo po zaslugi Luke Dončića. Če vzamemo samo mantro zadnjih tridesetih let razvoja naše dežele, ki se glasi: "prepoznavnost, prepoznavnost in še enkrat prepoznavnost", ni niti približno ne objekta in ne subjekta, ki bi za prepoznavnost Slovenije naredil toliko, kot naredi Luka Dončić. Melanija bi lahko bila blizu, če ne bi slovenstva skrivala kot kača nog, uspešno nas promovira še kakšen športnik, pa recimo Laibach, potem pa se konča.
Meriti vrednost posameznika glede na njegov prispevek k prepoznavnosti domače dežele je sicer bizarno, a korelacijo med uspešnostjo države in njeno prepoznavnostjo v tujini smo vzredili sami.
Kaj je torej pomembnejša udeležba predsednika slovenske vlade: na brezupno načelni ravni podpreti mir, ki praktično ni mogoč, ali pa podpreti športnika, ki nedvoumno prispeva h globalnemu vedenju in zavedanju o Slovencih kot narodu in Sloveniji kot državi.
764 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedensko izkazovanje nezadovoljstva z našim premierjem je pretekle dni prineslo zanimivo epizodo, ki je nekoliko drugačna od običajnih. Ob že nekoliko dolgočasnih očitkih o nesposobnosti se je tokrat ob Golobovem ravnanju pojavila dilema, ki je zaradi kompleksnih okoliščin vzbudila zanimanje tudi pri vaši najbolj priljubljeni analitični oddaji.
Okoliščine so sicer na prvi pogled preproste in prav tako na prvi pogled je premier ponovno ustrelil kozla. Šlo pa je tako.
Švicarji so priredili mirovno konferenco za Ukrajino, Golob pa je šel raje gledat Dončića v Dallas. V svojo obrambo je pojasnil, da se je za pot čez lužo odločil šele zatem, ko se je prepričal, da gre Ruse in Ukrajince mirit gospa predsednica. Ampak javnost je šla v strelske jarke, ker: kaj se pa to pravi, vprašanja o življenju in smrti, geopolitični prihodnosti, svetovnem redu, nevarnosti tretje svetovne vojne in podobno zamenjati z veseljem ob gledanju uspešnega metanja žoge skozi obroč!
Na prvi pogled ima javnost seveda prav, kajti v opisu del in nalog predsednika vlade so mirovne konference mnogo višje na lestvici od košarkarskih tekem.
Ampak ko javnost enoglasno linča vsakokratnega slovenskega premiera, je vedno pametno pogledati problem od blizu. Kot to storimo v naslednjih nekaj minutah.
Najprej bodimo realistični glede udeležbe Slovenije na mirovnih konferencah.
Niso nas pogosto vabili. Oziroma, sploh nas niso vabili. Še ko smo bili znotraj katere druge večnacionalne tvorbe, so nas odganjali od mize. Če kongres Svete alianse v Ljubljani leta 1821 obravnavamo vsaj na simbolni ravni kot mirovno konferenco, so celo pri Tavčarju Rusi omenjeni večkrat kot Slovenci. Pa je bil kongres pri nas doma! V povojnem Parizu so med debato o naši zahodni meji iz sobe poslali celo jugoslovansko delegacijo – kaj bi šele storili samo s slovensko …
Hočemo povedati, da je naš geopolitični vpliv omejen zaradi preprostega dejstva, ki se je v teh zadnjih nekaj stoletjih neštetokrat izkazalo kot pravilno: "Ker smo majhni in neznatni, smo tudi neupoštevani."
Če povsem odstranimo nacionalni ponos in samopoveličevanje – tudi če bi Golob sedel v Švici, bi bilo njegovo mnenje, mnenje naše vlade in s tem mnenje našega naroda – nepomembno. Za zastopanje nepomembnih mnenj pa imamo na srečo v Sloveniji institut predsednika države.
Tisti bolj poduhovljeni na tem mestu dvignejo pravičniški prst, češ da ne gre samo za geopolitično merjenje moči in da lahko tudi majhne države znotraj mednarodnih odnosov s svojo držo, nastopom, ali vzorom opozarjajo na etične standarde in posledične zdrse.
Res je, a zavzeti moralno utemeljeno stališče glede konflikta na evropskem vzhodu je, kot smo se v teh preteklih dveh letih naučili, Sizifovo delo. Vsaki, še tako globoki človeški tragediji sčasoma poteče rok trajanja in na koncu jo zamenja cinizem politike in orožarske industrije.
Ob tem pa obstaja še ena plat mirovne konference v Švici. Še preden se je začela, je bilo z izjavama predsednikov obeh vojskujočih se strani jasno, da bo neuspešna. Vsaj glede miru. Sedeti tam v veri, da se kuje kakršna koli oblika miru ali vsaj majhna možnost za prekinitev ognja, bi bilo naivno. Tako je konferenca bila namenjena samo za nekaj splošnih izjav in kot nabirka novih milijard za vojaško pomoč Ukrajini. Sklepati orožarske posle na konferenci o miru pa je vsaj toliko smešno, kot je tudi tragično.
Obstaja sicer majhna možnost, da se je premier vsega tega zavedal ter je z neudeležbo na konferenci poslal svetu glasnejše sporočilo, kot bi ga z udeležbo. Večja možnost pa je, da premier tako daleč ni razmišljal in si je samo želel videti igrati Dončića. Glede na rezultat tekme, ki se je je udeležil, je bilo zagotovo bolj zanimivo v Dallasu kot v Švici.
In zdaj k političnim konotacijam obiska v Ameriki.
Skrb za prepoznavnost in dobro podobo Slovenije v tujini je v opisu nalog prvega ministra pomembna kategorija. In če smo ugotovili, da bi bil v Švici praktično neviden, je nekaj besed z Luko Dončićem pred tekmo zaleglo za celoletne napore polovice diplomatskega zbora slovenskega zunanjega ministrstva. Naključno te dni pri nas proslavljamo, ker smo se po zaslugi ruskih vohunov z novičko znašli na straneh Wall Street Journala. Na straneh vseh športnih in večine ostalih medijev v Združenih državah pa se dnevno znajdemo po zaslugi Luke Dončića. Če vzamemo samo mantro zadnjih tridesetih let razvoja naše dežele, ki se glasi: "prepoznavnost, prepoznavnost in še enkrat prepoznavnost", ni niti približno ne objekta in ne subjekta, ki bi za prepoznavnost Slovenije naredil toliko, kot naredi Luka Dončić. Melanija bi lahko bila blizu, če ne bi slovenstva skrivala kot kača nog, uspešno nas promovira še kakšen športnik, pa recimo Laibach, potem pa se konča.
Meriti vrednost posameznika glede na njegov prispevek k prepoznavnosti domače dežele je sicer bizarno, a korelacijo med uspešnostjo države in njeno prepoznavnostjo v tujini smo vzredili sami.
Kaj je torej pomembnejša udeležba predsednika slovenske vlade: na brezupno načelni ravni podpreti mir, ki praktično ni mogoč, ali pa podpreti športnika, ki nedvoumno prispeva h globalnemu vedenju in zavedanju o Slovencih kot narodu in Sloveniji kot državi.
Neveljaven email naslov