Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Nosečnice s preluknjanim trebuhom. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci – med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.
Predstavljamo zgodbe treh: medicinske sestre Mateje Stare in pediatra Jerneja Breclja ter ta čas najslavnejšega vojnega kirurga na svetu Britanca Davida Notta.
Zgodbe zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki iz prve roke poznajo razmere na kriznih območjih
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Posiljene devetletnice, ki tudi po več dni doma rojevajo v mukah. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, strokovnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci, med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.
“V bolnišnici smo dan za dnem sprejemali po cele družine, potem ko je njihove domove razdejala nastavljena bomba,” v svoji knjigi War Doctor opisuje britanski kirurg in pisatelj David Nott. “Le redko so bili z njimi očetje, ti so medtem naokoli iskali hrano ali pa so bili udeleženi v bojevanju. Večina otrok je bila mlajših od deset let. Nekatere so že pripeljali mrtve, popolnoma prekrite s pepelom, umrli so zaradi udarnega vala ali vdihavanja prahu. V operacijski dvorani smo preživeli ure, da smo poškodovane vsaj za silo zašili in jim omilili hude muke.”
“Nekega dne so pripeljali petletnika, ležal je na vozičku z obrazom, obrnjenim navzdol, obe stegni sta bili povsem razmesarjeni. Še vedno je bil živ, ko ga je sestra počasi obrnila. Nežno mu je umaknila pramen od prahu umazanih las z obraza in jih razčesavala s prsti … To je bilo vse, kar smo lahko storili.” (citat iz knjige, prevod M. R.)
Nott je bržkone edini kirurg v Veliki Britaniji, ki deluje v treh različnih bolnišnicah, ob tem je svoj čas kot pilot upravljal z velikimi potniškimi letali, ob vsem tem pa že več kot 20 let redno svoj plačani in neplačani dopust namenja za to, da se prostovoljno udeležuje humanitarnih misij po svetu, kjer je, kot pravi, pomagal “že več sto tisoč ljudem“.
“Vrata operacijske dvorane so se sunkovito odprla, noter je planilo šest do zob oboroženih pripadnikov islamske države, postalo mi je jasno, da je človek na mizi očitno eden od njih. Srce mi je začelo glasno razbijati, kar zmrznil sem in s pogledom iskal kolegove oči. ‘Tako se bo torej končalo,’ sem pomislil pri sebi. Slišal sem jih, kako so nabili orožje in namerili v nas in ko sem znova dvignil pogled, mi je kolega odkimal, naj ne izustim niti besede. … Prvič v življenju sem se zalotil, da med operacijo molim.” (citat iz knjige, prevod M. R.)
Nott je le eden od več deset tisoč zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki na leto prostovoljno pomagajo na konfliktnih območjih sveta, kjer nimajo urejenih bolnišnic in zdravstvenega sistema. Tudi nekateri Slovenci svoj dopust raje namenijo za pomoč ranjenim in bolnim na vojnih žariščih. Za to ne prejmejo nikakršnega plačila. Jernej Brecelj se je kot zdravnik pediater udeležil misije v Južnem Sudanu od decembra 2017 do marca 2018, Mateja Stare je medicinska sestra, ki je od leta 2012 skoraj vsako leto nekaj tednov ali mesecev preživela na misijah v najbolj konfliktnih območjih sveta. Leta 2012 Gaza, leto pozneje Južni Sudan; konec leta 2014 je odšla na jug Afganistana, leta 2016 je delovala na misiji v Libiji, konec 2017 pa odšla na misijo v Sirijo.
“Moja prva misija je bila v Gazi, kjer je bilo čisto drugače od pričakovanj. Bombe so sicer padale vsakodnevno, a daleč stran. Ko so začele padati malo bližje, smo ostali v hiši, kjer smo bili varni. A adrenalin učinkuje, z njim pa moji možgani delujejo toliko bolj pozorno in hitro.” – Mateja Stare
Tudi Brecelj se spominja, da je videl zelo veliko tragičnih primerov, ki pa so bili v primerjavi s pozitivnimi zgodbami vseeno v manjšini. “Deloval sem v enoti intenzivne terapije, kjer je bila 25-odstotna umrljivost. A hkrati vidiš toliko drugih pozitivnih zgodb, koliko pa si vseeno pomagal otrokom. Na koncu sem bil kar presenečen, kako pozitivno sem sprejel vse, čeprav je bilo težko.”
Mateja Stare: “Ena oseba ne more spremeniti tega, kar se dogaja. Ljudem v stiski lahko le olajšaš, da ne trpijo tako zelo.”
Jernej Brecelj: “Videl sem, kako pomembna sta razvoj družbe in izobraževanje. To, kje se rodiš, je lahko ena od hujših krivic, ki se ti zgodijo.”
Zdravniki brez meja, v okviru katerih delujeta oba, bodo v kratkem praznovali 50 let, trenutno po svetu v okviru njih deluje 67 000 ljudi. Toda če so bolnišnice in zdravstveni delavci na vojnih območjih v pretekloti veljali za relativno varne, so se stvari v zadnjih letih spremenile. “Konec leta 2016 se je spremenilo to, da so bolnišnice nedotakljive. Takrat je ameriška vojska bombardirala bolnišnico in dala s tem povod za podobno početje tudi drugim državam,” pojasnjuje Staretova. Marsikje tako bolnišnice delujejo le še v zakloniščih pod zemljo, dodaja.
“Odvisno je, kam greš, stvari se spreminjajo iz tedna v teden, a za nas je pravilo enako: glavo dol.”
700 milijonov ljudi shaja z manj kot dvema dolarjema na dan, vsak peti človek živi na območjih, ki jih pretresata nasilje in negotovost. Po nedavnem poročilu Organizacije za gospodarski razvoj in sodelovanje vlada svetu več nasilja in ne manj. V minulih 15 letih je pod pritiskom nasilja živelo več kot 3,4 milijarde ljudi, torej skoraj polovica svetovnega prebivalstva.
Nasilje nam izstavlja tudi globalni finančni račun. Kot ocenjujejo v OECD, nas nasilje in odpravljanje njegovih posledic na planetu na leto stane 13,6 bilijona dolarjev, kar je približno 13,3 celotnega globalnega bruto domačega proizvoda. Od 30 do 40 odstotkov političnega nasilja je uperjenega v civiliste. Orožje je vse lažje dostopno, leta 2015 je bilo zaradi doma narejenih eksplozivnih sredstev ranjenih ali ubitih skoraj 44 tisoč ljudi, tri četrtine teh je bilo civilistov, med njimi daleč največ žensk in otrok. Kot kažejo raziskave, so otroci, ki so bili žrtev nasilja, veliko bolj podvrženi temu, da tudi sami postanejo nasilni. Več kot polovica od več kot 21 milijonov beguncev na svetu predstavljajo otroci.
//Več pa v zgornjem posnetku.//
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Nosečnice s preluknjanim trebuhom. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci – med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.
Predstavljamo zgodbe treh: medicinske sestre Mateje Stare in pediatra Jerneja Breclja ter ta čas najslavnejšega vojnega kirurga na svetu Britanca Davida Notta.
Zgodbe zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki iz prve roke poznajo razmere na kriznih območjih
Otroci, ki jih je na strehi domačega doma čakala igrača s skrito bombo presenečanja. Posiljene devetletnice, ki tudi po več dni doma rojevajo v mukah. Bolnišnice, ugnezdene varno pod zemljo. Rešilci brez luči. Vročina, peklenski hrup eksplozij … In po drugi strani sočutje, solidarnost, strokovnost, neskončna hvaležnost in otroška nedolžnost. Take prizore videvajo številni humanitarni delavci, med njimi medicinske sestre, zdravniki in kirurgi, ki dogajanje v drobovju kriznih žarišč spremljajo čisto od blizu. In to prostovoljno.
“V bolnišnici smo dan za dnem sprejemali po cele družine, potem ko je njihove domove razdejala nastavljena bomba,” v svoji knjigi War Doctor opisuje britanski kirurg in pisatelj David Nott. “Le redko so bili z njimi očetje, ti so medtem naokoli iskali hrano ali pa so bili udeleženi v bojevanju. Večina otrok je bila mlajših od deset let. Nekatere so že pripeljali mrtve, popolnoma prekrite s pepelom, umrli so zaradi udarnega vala ali vdihavanja prahu. V operacijski dvorani smo preživeli ure, da smo poškodovane vsaj za silo zašili in jim omilili hude muke.”
“Nekega dne so pripeljali petletnika, ležal je na vozičku z obrazom, obrnjenim navzdol, obe stegni sta bili povsem razmesarjeni. Še vedno je bil živ, ko ga je sestra počasi obrnila. Nežno mu je umaknila pramen od prahu umazanih las z obraza in jih razčesavala s prsti … To je bilo vse, kar smo lahko storili.” (citat iz knjige, prevod M. R.)
Nott je bržkone edini kirurg v Veliki Britaniji, ki deluje v treh različnih bolnišnicah, ob tem je svoj čas kot pilot upravljal z velikimi potniškimi letali, ob vsem tem pa že več kot 20 let redno svoj plačani in neplačani dopust namenja za to, da se prostovoljno udeležuje humanitarnih misij po svetu, kjer je, kot pravi, pomagal “že več sto tisoč ljudem“.
“Vrata operacijske dvorane so se sunkovito odprla, noter je planilo šest do zob oboroženih pripadnikov islamske države, postalo mi je jasno, da je človek na mizi očitno eden od njih. Srce mi je začelo glasno razbijati, kar zmrznil sem in s pogledom iskal kolegove oči. ‘Tako se bo torej končalo,’ sem pomislil pri sebi. Slišal sem jih, kako so nabili orožje in namerili v nas in ko sem znova dvignil pogled, mi je kolega odkimal, naj ne izustim niti besede. … Prvič v življenju sem se zalotil, da med operacijo molim.” (citat iz knjige, prevod M. R.)
Nott je le eden od več deset tisoč zdravstvenih humanitarnih delavcev, ki na leto prostovoljno pomagajo na konfliktnih območjih sveta, kjer nimajo urejenih bolnišnic in zdravstvenega sistema. Tudi nekateri Slovenci svoj dopust raje namenijo za pomoč ranjenim in bolnim na vojnih žariščih. Za to ne prejmejo nikakršnega plačila. Jernej Brecelj se je kot zdravnik pediater udeležil misije v Južnem Sudanu od decembra 2017 do marca 2018, Mateja Stare je medicinska sestra, ki je od leta 2012 skoraj vsako leto nekaj tednov ali mesecev preživela na misijah v najbolj konfliktnih območjih sveta. Leta 2012 Gaza, leto pozneje Južni Sudan; konec leta 2014 je odšla na jug Afganistana, leta 2016 je delovala na misiji v Libiji, konec 2017 pa odšla na misijo v Sirijo.
“Moja prva misija je bila v Gazi, kjer je bilo čisto drugače od pričakovanj. Bombe so sicer padale vsakodnevno, a daleč stran. Ko so začele padati malo bližje, smo ostali v hiši, kjer smo bili varni. A adrenalin učinkuje, z njim pa moji možgani delujejo toliko bolj pozorno in hitro.” – Mateja Stare
Tudi Brecelj se spominja, da je videl zelo veliko tragičnih primerov, ki pa so bili v primerjavi s pozitivnimi zgodbami vseeno v manjšini. “Deloval sem v enoti intenzivne terapije, kjer je bila 25-odstotna umrljivost. A hkrati vidiš toliko drugih pozitivnih zgodb, koliko pa si vseeno pomagal otrokom. Na koncu sem bil kar presenečen, kako pozitivno sem sprejel vse, čeprav je bilo težko.”
Mateja Stare: “Ena oseba ne more spremeniti tega, kar se dogaja. Ljudem v stiski lahko le olajšaš, da ne trpijo tako zelo.”
Jernej Brecelj: “Videl sem, kako pomembna sta razvoj družbe in izobraževanje. To, kje se rodiš, je lahko ena od hujših krivic, ki se ti zgodijo.”
Zdravniki brez meja, v okviru katerih delujeta oba, bodo v kratkem praznovali 50 let, trenutno po svetu v okviru njih deluje 67 000 ljudi. Toda če so bolnišnice in zdravstveni delavci na vojnih območjih v pretekloti veljali za relativno varne, so se stvari v zadnjih letih spremenile. “Konec leta 2016 se je spremenilo to, da so bolnišnice nedotakljive. Takrat je ameriška vojska bombardirala bolnišnico in dala s tem povod za podobno početje tudi drugim državam,” pojasnjuje Staretova. Marsikje tako bolnišnice delujejo le še v zakloniščih pod zemljo, dodaja.
“Odvisno je, kam greš, stvari se spreminjajo iz tedna v teden, a za nas je pravilo enako: glavo dol.”
700 milijonov ljudi shaja z manj kot dvema dolarjema na dan, vsak peti človek živi na območjih, ki jih pretresata nasilje in negotovost. Po nedavnem poročilu Organizacije za gospodarski razvoj in sodelovanje vlada svetu več nasilja in ne manj. V minulih 15 letih je pod pritiskom nasilja živelo več kot 3,4 milijarde ljudi, torej skoraj polovica svetovnega prebivalstva.
Nasilje nam izstavlja tudi globalni finančni račun. Kot ocenjujejo v OECD, nas nasilje in odpravljanje njegovih posledic na planetu na leto stane 13,6 bilijona dolarjev, kar je približno 13,3 celotnega globalnega bruto domačega proizvoda. Od 30 do 40 odstotkov političnega nasilja je uperjenega v civiliste. Orožje je vse lažje dostopno, leta 2015 je bilo zaradi doma narejenih eksplozivnih sredstev ranjenih ali ubitih skoraj 44 tisoč ljudi, tri četrtine teh je bilo civilistov, med njimi daleč največ žensk in otrok. Kot kažejo raziskave, so otroci, ki so bili žrtev nasilja, veliko bolj podvrženi temu, da tudi sami postanejo nasilni. Več kot polovica od več kot 21 milijonov beguncev na svetu predstavljajo otroci.
//Več pa v zgornjem posnetku.//
Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.
Nikos Panagiotou je profesor novinarstva na Aristotelovi univerzi v Solunu, ki je z 80 tisoč študenti največja v Grčiji. Kakšne so posledice ukinitve grške javne radiotelevizije zaradi varčevalnih ukrepov pred desetletjem in zakaj je Grčija na lestvici svobode medijev najslabša med članicami Evropske unije.
Solun je drugo največje grško mesto. Lega ob morju, bogata zgodovina in veliko mladih prebivalcev, mu dajejo poseben šarm. Pri spomeniku Aleksandru Velikemu se družimo s skejterji in obiščemo kampus največje grške univerze, ki nosi ime po filozofu Aristotelu.
Danae Sioziou je večkrat nagrajena grška pesnica. Tik pred padcem Berlinskega zidu se je rodila v Nemčiji, ko je šla v šolo, so se z družino vrnili v Grčijo. V atenski četrti Ampelokipi se s pogledom na akropolo pogovarjamo o poeziji, demokraciji, dolgem repu finančne krize iz leta 2010, življenju v labirintih Aten …
V zadnjem delu serije o SURS-u predstavljamo nekaj podrobnosti o mednarodni vpetosti Statističnega urada Republike Slovenije, ki je sestavni del evropskega statističnega sistema, statističnega sistema Združenih narodov, dejaven pa je tudi v OECD, mednarodnih strokovnih združenjih in v mednarodnih razvojnih projektih.
O popisih prebivalstva pripoveduje Tina Žnidaršič iz oddelka za demografske statistike in življenjsko raven, ki se spominja, kako so potekali klasični popisi, opisuje pa tudi dolgoletne priprave SURS-a na uvedbo registrskih popisov, ki v Sloveniji potekajo od leta 2011 naprej. Registrski popis je način priprave celovitih podatkov o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih, ne da bi bilo za to potrebno dodatno zbiranje podatkov na terenu, saj statistiki povežejo že obstoječe podatke iz različnih registrov in baz.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v preteklosti podatke zbiral le s pomočjo terenskih anketarjev, danes pa uporablja še številne druge načine zbiranja.
Analiza obiskanosti spletne strani Statističnega urada Republike Slovenije je pokazala, da uporabnike najbolj zanimajo podatki o plačah. Za usklajevanje plač in socialnih transferjev z rastjo cen se uporablja indeks cen življenjskih potrebščin, ki je od leta 1998 uradna mera inflacije v Sloveniji. Tudi zato so podatki, ki jih SURS zbira, obdeluje in objavlja, tako zelo pomembni.
Statistični urad Republike Slovenije objavlja podatke, ki so namenjeni različnim uporabnikom. Zadnja leta je dejaven in prepoznaven tudi na družbenih omrežjih. Z objavami in še s številnimi drugimi aktivnostmi SURS izboljšuje našo statistično pismenost.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v osemdesetih letih vodilo dvanajst generalnih direktoric in direktorjev, najdaljši staž pa je imel Tomaž Banovec, ki je statistični urad vodil 22 let. SURS je od ustanovitve leta 1944 do danes sedemkrat zamenjal svoj uradni naziv. Najdaljše in najbolj zapleteno ime je imel urad od leta 1951 do 1953, imenoval se je Republiški zavod za statistiko in evidenco pri Gospodarskem svetu Vlade Ljudske republike Slovenije.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS), glavni izvajalec in koordinator slovenske državne statistike, je tovarna verodostojnih podatkov. V prvi epizodi nanizanke o statističnem uradu, ki je bil ustanovljen 19. avgusta 1944, nam SURS predstavlja Zala Jakša iz oddelka za odnose z uporabniki.
Na Hvaru se prav vsako popoldne na balinišču dobiva druščina otoških upokojencev. Med njimi je tudi nekdanji natakar Joško. V senci se pogovarjamo o turizmu, dobri hrani, cenah, tudi o nepalskem poštarju in zakaj se raje kot v morju hladijo na kavču.
Grše je najbolj vroče ime dalmatinske hiphopovske scene. Na rtu Sustipan v Splitu se pogovarjamo o muziki, veri, depresiji, nogometu, drogah … O vplivu morja in južne mentalitete.
To je zgodba o Trenti iz Dalmacije. Leta 1988 se je v kraju Trpanj, na severni strani polotoka Pelješac, odprl pristaniški bife, poimenovan po slovenski ledeniški dolini. Kako se je Trenta znašla na Pelješcu in na Korčuli?
Še pred začetkom poletne vročice si prikličemo občutek olajšanja ljudi z morja, ko pod jesen ptice pripravljajo kovčke za na pot. In pada voda z oblakov na strehe avtov in na dežnikaste ljudi. Ko veter liže palmi liste, takrat Zavese plešejo jazz balet. To je zgodba o komadu skupine Zmelkoow.
Anja je naslov komada skupine Parni Valjak iz Zagreba. Opisuje jezikovno izkušnjo slovenske pomladi iz sredine osemdesetih let. Anja je tudi simbol mladosti in privlačnosti neke generacije, ko je imela ljubezen isti jezik za vse.
Zarjavele trobente so nastale neke poletne noči leta 1984 v Sarajevu. Člana skupine Kongres sta ob pijači napisala nostalgično in pretresljivo zgodbo o žirafah, opicah in tigrih. O žalostnih afriških levih. O Francu in Lizi iz cirkusa Qualabladala pripovedujeta Adam Subašić in Zoran Predin.
Sonce se je Severi Gjurin medilo dolgo. V garsonjeri v ljubljanskih Mostah je vzšlo šele, ko se je pravzaprav že umaknilo. In zazibalo v še bolj trden spanec. Zlati vlak pa včasih tudi dobesedno pripelje čez daljave.
V tretjem delu radijskega dokumentarca o Nietih razmišljata Koala Manca in Mrfy Štras, nogometni trener Slaviša Stojanović se spominja prve pevke Tanje, sošolka s srednje kemijske pa ustanoviteljev Igorja in Aleša, ki sta se takrat ubadala tudi z rubikovo kocko. Severa pravi, da je lahko razlog za dolgoživost tudi v rednih pavzah. Kje so Niet danes, zakaj so karte za koncert drage, kako je ruženje v bendu skoraj kot orgazem. Koliko jih je še ostalo?
Miloš Ziherl je bil med obema svetovnima vojnama uspešen slovenski glasbenik, igral je v različnih zasedbah in napisal nekaj čudovitih pesmi. Med njimi tudi ljubezensko Gledal tvoje sem oči sanjave. "Komad še danes zveni, kot bi ga igrali džezerji nekje v Sohu," pravi Vlado Kreslin, avtor najbolj znane sodobne izvedbe.
Neveljaven email naslov
