Koncert, sicer tretji v okviru abonmajskega cikla Kromatika Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, bo simbolično združil tri umetnostne zvrsti, značilne za program Ars: glasbo, dramsko umetnost in pesniško besedo. Nastopili bodo namreč Simfonični orkester RTV Slovenija, Big Band RTV Slovenija, Otroški, Mladinski in Komorni zbor RTV Slovenija in dramski igralec – recitator Igor Samobor. Orkester bo vodil šef dirigent En Shao, pevske zbore pa zborovodje Anka Jazbec, Tomaž Pirnat in Helena Fojkar Zupančič.

V prvem delu koncerta bo Simfonični orkester izvedel La Valse Maurica Ravela, delo, ki ga je Ravel sprva načrtoval kot simfonično pesnitev, a jo je na koncu označil kot koreografsko pesnitev, nekakšno krajšo baletno glasbo, ter jo predal naročniku Sergeju Djagilevu. Ruski baletni impresarij je delo zavrnil, saj po njegovem ni ustrezala baletnemu okolju. Tako se je glasba vrnila k svojemu prvotnemu namenu. Kot simfonična skladba in tudi v različici za dva klavirja je postala virtuozna koncertna točka.

Sledila bo krstna izvedba treh del izvrstnih slovenskih skladateljev Alda Kumarja, Uroša Rojka in Milka Lazarja. Vsi trije so skladbe napisali prav za to priložnost, torej ob 50-letnici programa Ars.

Novo delo Alda Kumarja za pevske zbore in instrumente se imenuje Riba na topolu poje. Morda poznate izvor tega reka in tudi njegov pomen? Takole nastanek skladbe razlaga Aldo Kumar: »V vsaki besedi se skriva tisoč glasb, v vsaki glasbi se skriva tisoč besed. To je misel, ki me je vodila pri komponiranju te skladbe. Običajno v klasični glasbi skladatelj komponira na že obstoječe besedilo. Tokrat pa sem se odločil, da tudi besedilo skladbe napišem sam in s tem omogočim, da se oba elementa v procesu nastajanja glasbe ustvarjalno prepleteta. Najprej je nastala zasnova ritmično – melodično – harmonske zgradbe. Nato pa je glasba sama začela evocirati posamezne besede, besedne zveze in njihove poetične pomene – in obratno – besede so same zaživele povsem novo življenje in začele vplivati na glasbeni razvoj cele skladbe. Skladba je tako nastajala organsko, brez že vnaprej določene vodilne misli, temveč sta se ta dva elementa – glasba in beseda – med seboj sproti prepletala, oplajala, nadgrajevala in vzpodbujala.
Skladba ima malo besed, malo verzov, ki pa jih glasba s svojim tokom tolmači in osvetljuje na vedno nove načine. Besede tako postanejo fragmenti, ki se sestavljajo vsakič na novo. Kot odbleski svetlobe na valovih reke se verzi prelivajo iz glasu v glas, izvirajo v otroštvu in se izlivajo v odraslost.
Najdominantnejše mesto ima verz, ki izhaja iz kraja, kjer sem odraščal, iz Spodnje Idrije. Verz se glasi ‘Riba na topolu poje’. Poznajo ga vsi, vendar nihče ne ve, kaj naj bi pomenil, zato ima ta rek med ljudmi še danes neko posebno mesto. S to svojo nadrealistično noto lepo odraža samosvoj duh teh krajev. In tako nam riba poje o menjavah razpoloženj skozi dan in skozi noč ob reki Idrijci, ob katere šumenju sem jo tudi napisal.«

Uroš Rojko je svoje novo delo za komorni, mladinski in otroški zbor ter komorni orkester napisal na besedilo pesmi Tomaža Šalamuna Krokodil. Skladbo je poimenoval Zakaj strmiš vame čez pol sveta?
»Tekst, ki zazveni, ki zavibrira v obeh možganskih hemisferah, ki senzibilno oznanja triumf človekove dobrote, napove zmagoslavje njegove notranje preobrazbe, ki v njem samem spodbudi plemenito empatijo do vsega živega. Vendar se beseda lahkotno zaleti v lastno senco in nabrekne v svoji inverziji. Zaupni, prijateljski namig, ali vaba v past? Če bi se srečala otrok in krokodil, bi nemara sklenila zaupno prijateljstvo, prej ko slej pa bi slednji podlegel svoji naravi in otroka požrl. Če bi se srečala odrasel človek in krokodil, bi nemara prav tako sklenila zaupno prijateljstvo, prej ko slej pa bi človek podlegel svoji naravi in krokodila slekel in iz njegove kože naredil torbico, čevlje in pas. 'Dragi krokodil, jaz pa tega ne bom storil!' ... Da koža ne bo lično stkana in industrijsko obdelana, vzorno masakrirana?
Kot nalašč za uglasbitev za otroke, mladino in odrasle in za praznovanje 50-letnice programa Ars. Z glasbenimi in morda tudi z izbranimi neglasbenimi sredstvi sem želel povzdigniti prisrčnost dvoumno – srhljive izpovedi Šalamunovega teksta.«

Suita za simfonični orkester, jazzovski orkester in dramskega igralca M.Ars je delo skladatelja Milka Lazarja: »Po dolgem času je bila to zame priložnost napisati obsežno delo za nenavadno združeno zasedbo simfoničnega in jazzovskega orkestra. Kot ‘solista’ sem si zamislil dramskega igralca. Izbral sem sedem pesmi Edvarda Kocbeka in na njih napisal sedem glasbenih refleksij, sedem stavkov, ki nosijo naslove pesmi. Nekateri sledijo strukturam pesmi, nekateri ne. Suito sem si zamislil kot zbirko posameznih, tako kot pri Kocbeku, na prvi pogled nepovezanih slik. Pri dveh pesmih sem si zaradi svojega glasbenega tolmačenja pesmi dovolil dodati svoja podnaslova.
O svoji glasbi nerad pišem. Glasbo je z besedami nemogoče opisati. Lahko pa se jo posluša in se nato zapišejo doživetja. A ta so pri vsakem posamezniku popolnoma drugačna. Lahko povem le to, da sem v procesu komponiranja in ob prebiranju Kocbekovih brezčasnih ‘vsemirskih’ pesmi začutil, da pravzaprav potujem na Mars. Skladbo posvečam prijatelju, skladatelju Janezu Gregorcu.«

O tem, kako poseben je program Ars v našem kulturnem prostoru, pa razmišlja Matej Venier, odgovorni urednik programa Ars: »Ars je v več pogledih edinstven pojav v slovenskem kulturnem prostoru. Je edini radijski program, v celoti posvečen posredovanju kulturnih vsebin. Je tudi edina kulturna ustanova pri nas, ki sistematično naroča snemanja glasbenih del s področja resne in jazzovske glasbe. Skrbi za ustvarjanje zvočnih zapisov umetniških besedil v slovenščini in v Uredništvu igranega programa ustvarja slovensko radijsko igro; v teh pojavnih oblikah je slovenska beseda v interpretaciji naših dramskih igralcev zazvenela v vseh pomenskih in čustvenih odtenkih.
Ars je z mnogoterimi vezmi vpet v našo nacionalno radijsko hišo: zvočno ovojnico in zadnji lesk mu dajejo radijski spikerji in tehniki, snemanja, ki jih naročijo uredniki, opravijo glasbeni producenti, tonski mojstri in tonski tehniki. Da njegovo vsakodnevno delovanje obdrži k apoliničnemu nagnjenega poslušalca na varni strani obredne slušne zaznave, se mora na široko razpreti pahljača jezikovnega, glasbenega in civilizacijskega znanja, ki ga premore kulturno okolje, v katerem deluje. Tretji program Radia Slovenija je z neštetimi vidnimi in nevidnimi nitmi povezan s slovensko umetnostjo in slovensko kulturo.
Program je namenjen ljubiteljem klasične glasbe in jazza, slovenske umetniške besede in radijske igre ter vsem, ki jim kaj pomenita humanistika in znanost. Glede na število njegovih poslušalcev bi lahko rekli, da je hkrati največja koncertna dvorana in največje gledališče pri nas. Njegovi ustvarjalci neprestano lovijo ravnotežje med tehtnostjo vsebin in njihovo neprisiljeno predstavitvijo, med tukajšnjim in svetovljanskim, med všečnim in drastičnim v umetnosti, med tradicijo in novimi pobudami, med digitalnim delovnim okoljem in analogno ustvarjalno iskro. Njihova temeljna zaveza pa sta umetnost v vseh njenih pojavnih oblikah ter vzpostavljanje slovenske kulturne in duhovne identitete, ustvarjanje zvočnega in intelektualnega okolja, v katerem bo lahko razmišljujoč posameznik v domačem občestvu vzpostavil svoj osebni duhovni prostor.«

Vabljeni k praznovanju z nami!