Tretji radijski program v teh dneh praznuje častitljivih 50 let oddajanja. Jutri in v petek bodo lepi jubilej zaznamovali prav na poseben način: poslušalci bodo lahko v živo ne le prisluhnili, ampak si tudi ogledali en dan Arsovega programa, ki bo med drugim postregel s šesturnim branjem romana, številnimi koncerti in drugimi zanimivimi oddajami.

Tik pred napornima dvema dnevoma, ki predstavljata krono praznovanja, si je za pogovor za MMC čas vzel Arsov odgovorni urednik mag. Matej Venier, ki je orisal zgodovino, sedanjost in prihodnost programa.

Nekje ste dejali, da se poslušanje začne v tišini. Živimo v svetu, kjer smo dobesedno prepredeni s slišnimi dražljaji. Kako slišati, sploh bolj zahtevne vsebine, kot jih oddaja vaš radio? Imajo ljudje sploh interes poslušati zahtevnejše teme?
Znanstveniki sicer pravijo, da fizične tišine ni. Če drugega ne, sliši tudi astronavt v kozmični praznini vsaj utrip lastnega srca. Vendar je za poglobljeno poslušanje in nastanek svobodne misli nujna notranja tišina: pripravljenost na sprejemanje idej in vtisov. Tišina, pavza je bistven del glasbe. Zahtevnejše glasbene, literarne in humanistične vsebine vsekakor narekujejo pozornejše in bolj osredotočeno poslušanje. Tisti, ki so nagnjeni k umski dejavnosti in izurjeni v njej, so tudi zahtevnejši bralci in poslušalci; najbrž so bili takšni ljudje v vsaki družbi in zgodovinskem obdobju v manjšini in dragoceni; lahko rečemo, da ima program Ars, ki je namenjen posredovanju umetniških in humanističnih vsebin, sicer ne najbolj številno, vendar izbrano in zahtevno občinsto.

Kakšen je poslušalec Arsovih oddaj? Ga lahko opišete ali ga ni mogoče dati v kalup, tako kot tudi oddaj ne?
Vsekakor so poslušalci programa Ars mnogi ljubitelji klasične glasbe in džeza, pa vsi, ki jim je pri srcu slovenska umetniška beseda in jim kultura na splošno nekaj pomeni. Število poslušalcev se po podatkih iz medijskih raziskav vztrajno viša in se je v štirih letih skoraj podvojilo.

Kako se je rodil Ars? Nekje sem zasledila, da je začel oddajati leta 1969?
Kulturni program tedanjega Radia Ljubljana je pod imenom Drugi program (tedaj Vala 202 še ni bilo) začel delovati jeseni leta 1963; njegov prvi urednik je bil Borut Loparnik. Tedaj je oddajal dve uri na dan. V sezoni 1966/1967 so program razširili na štiri ure oddajanja dnevno, leta 1969 so ga preimenovali v Tretji program Radia Ljubljana. Leta 1978 so ga razširili na devet ur, že dolgo pa pokriva vseh štiriindvajset ur na dan.

Arsov program je res zelo pester: od različnih pogovornih oddaj, kot je Arsov forum, do zelo specifičnih tematik, kot je oddaja o znanosti Podobe znanja. Predstavljam si, da je usklajevanje programa na Arsu zelo zahtevno, predvsem zaradi zahtevnosti vsebin, ki so vse kaj drugega, kot so zadnji trači slovenskih kvazizvezdnikov?
Takšne oddaje resnično zahtevajo temeljito pripravo; na Arsu jih je še kar nekaj: Izšlo je, Ars humana, Likovni odmevi, Razgledi in razmisleki, Glasovi svetov, vse literarne oddaje, Iz slovenske glasbene ustvarjalnosti, Čas, prostor in glasba, Skladatelj tedna, Banchetto musicale ...

Pripravili ste pester program ob 50-letnici programa. Od kod ideja za npr. bralni maraton, ko bo Janko Petrovec v celoti prebral roman Iqball hotel Borisa Kolarja?
Zamisel je predložil Janko Petrovec sam in je bila na uredniškem kolegiju potrjena; česa takšnega pri nas še ni bilo in zdelo se nam je, da je vredno tvegati. Literarna umetnina ob tihem branju izgubi zvočno razsežnost, ki pa je samo bistvo radijskega medija. Šesturno javno branje Kolarjevega romana se bo začelo v četrtek 22. 8. ob 20.00 uri v Mini teatru; Janka Petrovca bo spremljal pianist Dejan Berden. Vstop je prost; zanimivi umetniški dogodek bomo neposredno prenašali na Programu Ars.

Ars pokriva različne vidike kulture: od knjig do glasbe, nepogrešljiva pa je tudi njegova vloga pri ustvarjanju domačih del. Kako ocenjujete recimo bero radijskih iger?
Ambicija programa je celostno predstavljanje in informacijsko pokrivanje kulturnega dogajanja doma in po svetu. Izjemno pomembna funkcija Arsa je poleg ustvarjanja štiriindvajseturnega programa tudi produkcija arhivskih vsebin na treh področjih: sistematično snemanje slovenskih glasbenih del in del svetovnega repertoarja v izvedbi slovenskih glasbenih poustvarjalcev; snemanje literarnih besedil v interpretaciji dramskih igralcev in ustvarjanje slovenske radijske igre. Program Ars je edina ustanova pri nas, ki našteto počne kontinuirano in sistematično. Po zaslugi urednikov uredništev za resno glasbo, za kulturo in igrani program so v zvočnem arhivu Radia Slovenija posnetki mnogih slovenskih instrumentalnih glasbenikov, opernih pevcev, zborov in orkestrov, posnetki pesmi in literarnih odlomkov v interpretaciji naših dramskih igralcev mnogih generacij in več sto radijskih iger, med katerimi so mnoge prejele nagrade na uglednih mednarodnih tekmovanjih.
Gre za neprecenljivo kulturno bogastvo, ki je eden izme temeljev narodove kulturne zavesti in zgodovinskega kulturnega spomina; njegovega pomena se morebiti premalo zavedamo – zaradi varčevanja so bila v prvi polovici letošnjega leta močno okrnjena snemanja radijskih iger in arhivska snemanja s slovenskimi glasbenimi umetniki; izpad bomo deloma nadomestili do konca leta. Vsekakor bi morale biti obstoječe produkcijske kapacitete radijske hiše (studii, ekipe glasbenih producentov in tonskih tehnikov, glasbeni korpusi, režiserji, dramaturgi in glasbeni opremljevalci), ki so bile dimenzionirane v skladu z dolgoletnimi programskimi potrebami, polno zasedene; produkcija naštetega bi se morala gibati okoli dolgoletnega povprečja. Redukcija namenskih sredstev na tem področju se sicer neposredno v programu ne pozna toliko, povzroči pa dolgoročno kulturno in programsko škodo. Če naši predhodniki ne bi zagotovili zadostnih tehničnih kapacitet, izurjenih ekip in programskih sredstev za snemanja, danes ne bi mogli poslušati izvedb Marijane Lipovšek in Dubravke Tomšič, pa interpretacij Staneta Severja … Izpuhteli bi v zrak in izginili iz kolektivnega spomina.

Kakšna je primerjava s tujimi podobnimi radijskimi programi? Živimo v dobi, ko je vse zelo specializirano: obstajajo raznovrstni programi za zelo majhne skupine ljudi. Tu verjetno majhnost Slovenije za delovanje Arsa predstavlja trd oreh?
V večjih državah so tudi skupine ljubiteljev glasbe, poezije, radijske igre številčnejše, vendar je bila do nedavnega naša produkcija po količini in kakovosti povsem primerljiva produkciji radijskih hiš v mnogo večjih državah. Vsekakor nas majhnost kulturnega kroga ne upravičuje, da slovenske umetniške ustvarjalnosti in poustvarjalnosti ne bi ohranjali za zanamce ali da o njej ne bi ustrezno poročali. Namesto nas namreč tega ne bo počel nihče drug. Program je sicer primerljiv s kulturnimi radijskimi programi evropskih nacionalnih radijskih postaj; vir različnosti je morda zakonski predpis, ki nam nalaga 40 odstotkov predvajanja domače glasbe – zaradi njega je delež glasbe 20. stoletja na programu Ars višji kot drugod po Evropi.

Kam pelje pot Arsa? Takšni programi so v poplavi komercialnih in puhlih vsebin zagotovo v velikem interesu kulturnih ustvarjalcev. K sreči RTV kot nacionalna medijska hiša ni odvisna od komercialnih prijemov, pa vendar je recesija gladko pometla s številnimi kakovostnimi vsebinami. Kako se borite proti temu?
Miroljubno: z dokazovanjem in utemeljevanjem. Znotraj hiše poskušamo ohraniti raven kulturne presoje, ki bo omogočila programu Ars, da opravlja svoje poslanstvo znotraj nacionalne kulture. Pripravljamo tudi prijave na več razpisov za sredstva MIK in evropska sredstva in utrjujemo sodelovanje s poglavitnimi slovenskimi kulturnimi ustanovami in festivali. Sicer pa si želim, da bi pot Arsa peljala v smeri odpiranja prostorov klasične lepote, duhovne svobode, empatije, svetovnonazorske raznolikosti, strpnosti, intelektualnega poštenja in veselja do življenja. Poseben izziv predstavljajo novi mediji: internet bi moral imeti specializirane urednike. Želim si tudi, da bi zrahljali samoomejitve posameznih programov Radia Slovenija pri predvajanju posameznih glasbenih zvrsti: glasba je lahko le dobra ali slaba: na Arsu bi prav z veseljem poslušal tudi popevke, tehno, šanson, etno in world music, vse seveda primerno izbrano in predstavljeno. Želel bi tudi, da bi Ars lahko ustrezno poročal s poglavitnih svetovnih kulturnih prizorišč, kakršna so na primer salzburški festival, festivali v Luzernu, Firencah in Bayreuthu.

In za konec manj resno vprašanje: če bi vi osebno lahko potovali v času, koga od kulturnih ustvarjalcev bi najraje srečali in kaj bi ga vprašali?
Mnoge, marsikaj. Prešerna, na primer, ali mu je leta 1830 Čop dal v branje Puškinovo trinajstvrstično pesem Apel in čevljar in ali jo je za stavo preoblikoval v znameniti sonet. Šostakoviča, kaj je hotel izraziti z zadnjim stavkom 5. simfonije. Michaelangela, kako je dal marmorju mehkobo živega obraza. Hölderlina, kako je treba brati poudarjeni zlog v trohejski stopici, s katero začne sicer daktilski heksameter. Ali je treba zlog brati poudarjeno ali podaljšano? Čajkovskega, ali je obupal nad življenjem ali so ga morebiti prisilili v samomor.