V NUK-u so leta 2024 praznovali 250-letnico obstoja. Za začetek ustanove štejejo odlok Marije Terezije o predaji jezuitske knjižnice v splošno uporabo. Deset let pozneje so zbirke postale javne. Od leta 1853 se je imenovala Cesarsko-kraljeva študijska knjižnica v Ljubljani, ob ustanovitvi ljubljanske univerze leta 1919 je postala Državna študijska knjižnica, med drugo vojno Univerzitetna biblioteka, po letu 1946 pa Narodna in univerzitetna knjižnica.
Dokumentarec meseca NUK CCL nevsiljivo spremlja življenje knjižnice in pripoveduje zgodbe izjemnih predmetov, ki jih hrani. V filmu sledimo potovanju knjige, ki jo ob prihodu v NUK ustrezno opremijo in v centralnem skladišču čaka bralca, da jo prevzame v matični stavbi. V zvočni podobi filma pa nas knjige kličejo k branju – v interpretaciji Študentskega pevskega zbora Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Knjižnica skrbi za hranjenje gradiva, njegovo dostopnost, delo z založniki, uporabniki in obiskovalci. Ena od pomembnih dejavnosti NUK-a je vodenje CIP-a in Slovenske bibliografije. V Sloveniji nastale tiskovine morajo biti oddane v štirih obveznih izvodih, če so podprte z javnimi sredstvi, pa v šestnajstih. Tako izvode dobijo tudi regionalne splošnoizobraževalne knjižnice ter knjižnici v Trstu in Celovcu. NUK je tudi središče za izobraževanje bibliotekarjev. Pomemben pa je tudi restavratorski oddelek, kjer skrbno obnavljajo srednjeveške rokopise, popravijo pa tudi čisto vsakdanje knjige, ki so se ob branju poškodovale.
Veliko čitalnico vsakodnevno obiskujejo študentje, ki jim mogočen prostor nudi nenavaden mir, drugim obiskovalcem pa po zaslugi obveznih izvodov omogoča vpogled v skoraj vse, kar je bilo natisnjeno na ozemlju današnje Slovenije ali v slovenskem jeziku. Skladišče na obrobju Ljubljane hrani 35 kilometrov tekočih polic gradiva. To niso le knjige, NUK z enako skrbnostjo hrani notne zapise, glasbene posnetke na kasetah in zgoščenkah, filme na videokasetah in DVD-jih, atlase in zemljevide, fotografije, ilustracije, plakate, koledarje, letake, telefonske imenike, stripe, listke iz časa Osvobodilne fronte in nedavnih protestov. Na strežnikih arhivirajo slovenske spletne strani. Prebiramo lahko nekoč prepovedano gradivo, ki je bilo z oznako D-fond zaklenjeno v omari direktorjeve pisarne. Najbolj dragocene knjige pa hranijo v trezorju, za kovinskimi vrati, varovanimi s šifrirano ključavnico. Knjižničarji se dogovarjajo s pomembnimi avtorji ali njihovimi dediči in s posebno strastjo pridobivajo literarno zapuščino. Rokopisna zbirka se bogati z rokopisi, korespondenco, krtačnimi odtisi in nenavadnimi osebnimi predmeti.
Zgodovina Narodne in univerzitetne knjižnice
Zgodovino Narodne in univerzitetne knjižnice so zaznamovale tri nesreče: dva požara in potres. Prvo zbirko so obsegale knjige jezuitskega kolegija, ki so jih ravno začeli popisovati, ko je leta 1774 knjižnica pogorela. Ohranilo se je zgolj 637 knjig. Sto let so knjige hranili v ljubljanskem Liceju, dokler stavbe po velikonočnem potresu niso podrli. V začetku leta 1944, le tri leta po selitvi v Plečnikovo palačo na Turjaški ulici, pa je na veliko čitalnico padlo poštno letalo. Takrat je zgorelo več kot 40.000 knjig.
Med prvimi knjižničarji je bil Prešernov prijatelj Matija Čop, ki je leta 1825 uredil prvi katalog na listkih. Še danes ga uporabljajo; imenujejo ga Čopov katalog, črni katalog, tudi Moka katalog, ker so v podobnih omarah hranili moko. In Radojkin katalog v spomin na prevajalko Radojko Vrančič, ki je bila vrsto let njegova skrbnica. Obvezni izvodi za vse knjige, tiskane na Kranjskem, so bili določeni že leta 1807. Čop je poskrbel, da so ti ponovno začeli prihajati v knjižnico, in je zbiral gradivo s celotnega slovenskega narodnostnega ozemlja. Pomembni knjižničarji so bili še Franc Ksaver Wilde, Charles Nodier, Miha Kastelic, Fran Levstik, Melitta Pivec Stele, Avgust Pirjevec, med ravnatelji pa velja omeniti Mirka Rupla, Jara Dolarja in Toma Martelanca.
V Ilustriranem Slovencu iz januarja 1927 je objavljena fotoreportaža o prenatrpani Državni knjižnici v prostorih gimnazije na Poljanah. Takrat so knjižnice v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani prejemale tiskovine iz vse Jugoslavije. Študentska Akademska akcija za izgradnjo univerze je zahtevala nove prostore in obrnili so se na profesorja Jožeta Plečnika. Modernistični načrt Ivana Vurnika z odlično švicarsko recenzijo je bil zamolčan, naročilo za novo, manj funkcionalno stavbo knjižnice je dobil Plečnik. Ob tem je dejal, da se bo vloga knjižnice s časom spreminjala, mestu pa bo ostala lepa palača. Temeljni kamen so položili leta 1936, stavba pa je bila dokončana v prvem mesecu okupacije, aprila 1941. Univerzi je uspelo preprečiti, da bi se vanjo vselila italijanska vojska. Knjige so iz Poljanske gimnazije preselili z živo verigo. Italijanske kovinske omare so še danes v uporabi.
Knjižnica je bila med vojno ena glavnih javk za ilegalni tisk in v skladiščih so lahko prespali tudi ilegalci.
Prizadevanja za novo knjižnico se vrstijo že od osemdesetih let 20. stoletja. Takrat je bil na arhitekturnem natečaju izbran projekt Marka Mušiča. Dve desetletji pozneje so razpisali nov natečaj za NUK II, na katerem je zmagal arhitekturni biro Bevk Perović arhitekti. Plečnikova stavba, vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine, bi tako postala narodna, nova stavba pa univerzitetna, namenjena študentom in uporabnikom.
